Bridke izkušnje: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.100:
 
Hvalovka ravno ogleduje omaro, če so še kaj pustili požrešni sovragi, kar zagleda skozi okno, kako se
pomika po vasi pokrit voz, v kateri, je vpreženih par najlepših sircev. Star vaščan, ki je nekaj časa govoril s kočijažcem, da znamenje z roko, in konji zavijejo naravnost proti Hvalovi hiši. Vsa zavzeta hiti gospodinja iz hiše in ko stopi na prag, skoči mlad, snežno oblečen človek z voza in njej hiti naproti.
 
»Da ste mi zdravi, dobrotnica moja!« jej zakliče
 
kočijažea, da znamenje s roko, jn ko ni ji zavijejo naravnost proti H valovi hiSi. Vsa zavzeta hiti gospodinja
iz hiše in. kp stopi pa prag, skoči mlad, snažno oblečen ČtOvdk s 'voza in njej hiti naprdti.
»Da ste mi zdravi, dobrotnioa moja!« jej zakliče
in poda desnico.
 
H valovita ga gleda nekaj časa, kakor bi se hotela
Hvalovka ga gleda nekaj časa, kakor bi se hotela
nečesa domisliti.
 
»Kaj vi tu? Morda zopet potujete? In v teh nevarnih čdsiht« reče hladno in ga pelje v hišo.
»Kaj vi tu? Morda zopet potujete? In v teh nevarnih časih!« reče hladno in ga pelje v hišo.
 
»Ne, drugačne okolnosti so me privedle semkaj.
Kakor veste, pred Štirimištirimi leti sem. bil vaš gost,?
 
»Da bi se ne bilo nikoli zgodilo!« vsdibne vmes
»Da bi se ne bilo nikoli zgodilo!« vzdihne vmes
Hralovka. , .
Hvalovka.
 
»Vem, mati, da sem vas spravil v nesrečo, a bodite prepričani, da se je to zgodilo zoper mojo voljo.
Kaj sem storil, sem zvedel Belešele pred kratkim po vaSemvašem
sinu Petru«.
 
»Petru? Kaj-ste govorili ž njim? O povejte, usmilite se uboge matere! Kod kodi? 2e predmesecomdnij
»Petru? Kaj-ste govorili ž njim? O povejte, usmilite se uboge matere! Kod kodi? Že pred mesecom dnij
bi se bil moral vrniti, a ni ga od nikoder.«
 
Bogdan jej pripoveduje vse ea drobno, kako in
Bogdan jej pripoveduje vse na drobno, kako in
zaka} je prišel Pater v Daruvar, kako* je slučajno ali —
zakaj je prišel Pater v Daruvar, kako je slučajno ali —
kakor je povdarjal —. po tožji previdnosti stsnaailse*
kakor je povdarjal — po božji previdnosti seznal se ž
njim.
 
•In tako« nadaljuje s povzdignenim glasom, »sem
»In tako« nadaljuje s povzdignenim glasom, »sem
prišel k vam, da saj nekoliko poravnana, kar sem zagrešil. Moj oče je obljubil Petru, da hoče žrtvovati vse,
prišel k vam, da saj nekoliko poravnam, kar sem zagrešil. Moj oče je obljubil Petru, da hoče žrtvovati vse,
da bi tako mogel nadomestiti žalost in nesrečo, ki jo
je bil vam provaročilprovzročil sin, oni sin, ki ste mu rešili življenje. Zato se je napotil s Petrom v onem času, ko
sem se jasjaz odpravljal k vam, v Budimpešto, da poišče
vaSegavašega gospodarja., IaIn meni je naročil, naj pripeljem
vas in hčerko s seboj, da bosta saj za časa vojske v
varnem kraju in da ne bosta trpeli pomanjkanja.«
 
»O Bog!« vsdihne Sena vsa v solzah, »kako U
»O Bog!« vzdihne žena vsa v solzah, »kako ti
vse prar uravnal! Včeraj so mi pobralhsoVražaikKVes
vse prav uravnaš! Včeraj so mi pobrali sovražniki ves
živec In danes — kaka Vesela novieal«
živež in danes — kaka vesela novica!«
 
Vsa vesela hiti po Lenko in Kovačico, ki sta se
pogovarjali v veliveži s kočijažem, ker nista hoteli motiti
pogovora mej materjo in tujcem.
 
Pustimo veselo družino, naj sa po dotgem^času
Pustimo veselo družino, naj se po dolgem času
raduje, ia poglejmo ae Petrom I »<
raduje, in poglejmo za Petrom!
Od Mobača se pomlče proti' severu po Denavi par- •
 
nik. V sačetku vozi počasi, a čim bolj se oddaljuje od
Od Mohača se pomiče proti severu po Donavi parnik. V začetku vozi počasi, a čim bolj se oddaljuje od
pristanišča,* item umeje i m g'bljO ) in puSfia iSe sefeej
pristanišča, tem urneje se giblje in puščae za seboj ogromno množico dima, ki se čimdalje bolj vzdiguje in razteza na vse strani, dokler se slednjič popolnoma ne izgubi v zraku.
ogroamoi množino 4imaj> ki se čimdalje holj vsdigujeo
 
po okoUciir
Na krovu stoji mlad človek in neprestano gleda po okolici.
»Kako-prijetna je vožnja po reki!« reče in se
 
ot>rae*peoti*Nffen stoječemu stariksvemu tovarišu. <
»Kako prijetna vožnja po reki!« reče in se obrne proti zraven stoječemu tovarišu.
»Kaj ne t In kevt sa voziš » prvo, zdi se ti še vse
 
lepSh« i v <
»Kaj ne? In ker se voziš v prvo, zdi se ti še vse lepši.«
k Dolga potres je bila od Daruvara do Mohača,-a
 
prišedši na ladijo sem pozabil na ves trud.«
»Dolga pot res je bila od Daruvara do Mohača, a prišedši na ladijo sem pozabil na ves trud.«
»aa naveliča« se vožnje, predno bomo > Budimpešti*. v
 
»Je-li Se dale tja?«
.»VSe dvehnaveličaš urah/se menimvožnje, predno bomo žev tamkajBudimpešti
 
»Bog ve, bova-li dobila očeta. Oj, kako bi jih videl
»Je-li še jedenkratldaleč tja?«
 
»V predmestju na desni strani Donave so velikanske zgradbe in obširna dvorišča. Slišal sem že večkrat
»V dveh urah, menim, bomo že tamkaj.«
praviti, da rede tu konje sa vojsko. Tamkaj poprašava«
 
Mej takimi pogovori je tekel čas našima znancema, v katerih smo spoznali Selanoviča in H/alotega
»Bog ve, bova-li dobila očeta. Oj, kako bi jih videl še jedenkrat!«
Petra, kaj hitro. Kar naenkrat je obstala ladij* v luki
 
Dane, kjer je izstopilo ve nego polovica potnikov, a
»V predmestju na desni strani Donave so velikanske zgradbe in obširna dvorišča. Slišal sem že večkrat praviti, da rede tu konje za vojsko. Tamkaj poprašava.«
ljudi je čakalo na obrežju toliko, da se je celo pomnožilo prejšnja Število na ladiji. Mimo Adoi»y, Eaesi je
 
letela ,Lastavica(
Mej takimi pogovori je tekel čas našima znancema, v katerih smo spoznali Selanoviča in Hvalovega
in se vedno bolj bližala glavnemu
Petra, kaj hitro. Kar naenkrat je obstala ladija v luki
mestu Ogerske. 2e so se videla iz daljave poslopja, visoko proti nebu dvigajoči se svetilnik, ia ladija je nastopila pot v luko.- Pred veličastnim poslopjem v pristanišču se ustavi, iu popotniki se usujejo kakor bučele iz
Dune, kjer je izstopilo več nego polovica potnikov, a
panja Vriš in bruš ob desni in levi ne moti naiih
ljudi je čakalo na obrežju toliko, da se je celo pomnožilo prejšnje število na ladiji. Mimo Adony, Enesi je
znancev, da bi se kje ustavila. Čttz velikanski most na
letela »Lastavica«
in se vedno bolj bližala glavnemu
mestu Ogerske. Že so se videla iz daljave poslopja, visoko proti nebu dvigajoči se svetilnik, ia ladija je nastopila pot v luko. Pred veličastnim poslopjem v pristanišču se ustavi, in popotniki se usujejo kakor bučele iz
panja. Vrišč in hrušč ob desni in levi ne moti naših
znancev, da bi se kje ustavila. Čez velikanski most na
verigah kreneta v predmestje, kjer bi po Selanovičevem
mnenju marala dobiti Hvalo. Mimo krasnih poslopij, po
divnih prostorih,, olepšanih az vsakovrstnimi parki in nasadi, hodita dobrsdobre pol ure. PdterPeter je ves zavzet nad toliko lepoto mesta. BelanoviSelanovič ga opazuje smehljajoč
se mu:
 
»Kaj nisi ibil Se v nobenem mesto, da tako gledal?
»Kaj nisi bil še v nobenem mestu, da tako gledaš?
Saj imate vendar tako blisu Trst.«
Saj imate vendar tako blizu Trst.«
•Kaj Trst; kai Trst! Kar je aaie Lipovje preti
 
Trstu, /to jo i Trst prod Budimpešti.« ,
»Kaj Trst, kaj Trst! Kar je naše Lipovje proti Trstu, to je Trst prosti Budimpešti.«
Selanovi vajea mesta, kamor tj e prišel le tobkrat
 
po kupčij^. pelje Patra ia-ulice v ulioo,. dokler iLae pridela na prostor, tograjenvokotti in okoli a močnim aidom.
Selanovič vajen mesta, kamor je prišel že tolikrat
»Ta krni i* odmeaiea sa konje, ia ono poslopje
po kupčiji, pelje Patra iz ulice v ulico, dokler me prideta na prostor, ograjen okoli in okoli z močnim zidom.
 
 
na koacui je kobilarna, i Tako sem slišal fiaviii te tajnega oCeta, ko je najt neko pot zanesla-semkaj.« v
Peter, ki je dosedaj t ja občudoval na desno in