Iz mojega nahrbtnika: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 131:
Ko sva bila prišla na vrh Malega Kleka, sva zagledala pod njim one tri hribolazce, katere sva bila pustila še v koči. Predno so začeli lesti črez prvo ledeno steno, so obstali in se nekaj pogovarjali. Zdelo se mi je, da je enemu izmed njih srce upadlo, in da sili nazaj; in res, kmalu jo je ubral nazaj proti koči smrčavi Prusak. Kakor se je pozneje izgovarjal, mu je primanjkovalo sape. Meni se je pa zdelo njegovo početje neumljivo. Klek pred nosom, tako krasno vreme, in ne zlesti še par sto metrov visoko na njegovo plešo — to naj kdo drugi razume, jaz ne morem. Ako bi mi bil kdo ponujal v koči stotak pod tem pogojem, da ne zlezem na vrh, še pogledal bi ga ne bil,
 
Veliki Klek jo le 14m14 m višji od Malega; ako bi se šlo kar naravnost nanj, ne bi bila pot ne dolga niti nevarna. Toda ravno prehod z enega vrha na drugega je jako neroden. Med obema zija namreč do 40 m globok prepad, ki ga pa k sreči še precej izpolnjuje sneg, sicer bi ne bilo mogoče priti črezenj. Sneg tvori ozek greben, ki je včasih višji, včasih nižji, kakršno je pač vreme. čim višji je, tem lože ga prekoračiš. Dozdevalo se mi je, da je bil greben kakih 7 m pod vrhom Malega Kleka. Seveda oko v gorah navadno goljufa; pogosto se vidi visočina nekoliko manjša, nego je v resnici.