Bridke izkušnje: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.249:
me pokliče Bog k sebi. Kaj ne, Peter, postaral sem se,
a ti si cel korenjak, skoro bi te ne poznal več.«
 
Mimo krasnega vodnjaka, ki stoji sredi dvorišča,
ju pelje do konca grajščine, kjer je nekoliko nižje poslopje za služabnike. Po kamenitih stopnicah pridejo
pred sobo. Hvala jo odklene in jima veli, naj vstopita.
Ponudi jima stole, pokliče človeka, kateremu nekaj naroči in potem še sam prisede.
 
»Tukaj, Peter, tukaj sem slonel včasih po cele večere in premišljeval. Mislil sem raznovrstne stvari in
vedno le o domačem kraju. Zlasti ko sem čul, kako pritiskajo Francozje na Avstrijo. A ko sem zvedel, da se
bijejo večinoma le na severu, iznebil sem se skrbij in
veselja bi bil zaukal, ko sem čul, da se je sklenjen
požunski mir. Upal sem za trdno, da se vrnemo s konji
nazaj v Lipovje. A niso nas pustili. Gospod grof so
sami prišli k nam in rekli, naj ostanemo še nekoliko
časa, ker mislijo cesarski vrniti in poplačati Francozu
vse, kar mu gre. In čakali smo tega časa, čakali nove
vojske — cela tri leta. Šele letošnjo zimo je počil glas,
da udari Avstrija s podvojeno močjo na sovražnika. Prihajala so različna poročila, kako so bili naši v Italiji
tepeni, kako so bežali na Kranjsko, kjer so jih na meji
veliko število zajeli Francozje. Zopet so me vznemirjale
strašne misli, kaj se godi z ženo in otroci. V sanjah se
mi je zdelo, da vidim, kako kleči od daleč tvoja mati
in kako steguje roke proti meni, naj bi ji pomagal.
Hoteč skloniti se proti njej spodtaknem se ob srobot,
padem in se vzbudim. Drugikrat zopet vidim, kako jej
grozi Erman, in kako ona vsa preplašena beži pred njim,
beži po neizmerni planjavi, Erman se jej pa krohoče
od daleč, dokler mu ne izgine izpred očij. Kako sem
si želel zvedeti kaj gotovega o svojih predragih! Kako
prav si torej prišel, sin moj! Časa res nimam veliko,
kajti uprav sedaj popravljamo in čedimo, ker smo dobili sporočilo, da nas obiščejo v kratkem gospod grof.
A naročil sem tovarišu, naj kaj poskrbi mesto mene.
Povej tedaj, Peter, kako se imate v Lipovju in kako si
se sešel s tem gospodom.«
 
»Oh, oče, o Lipovji kaj malo, kajti nisem bil tam
malone štiri leta.«
 
»Kaj nisi več v službi? Za božjo božjo, zakaj si popustil? In Tine in mati in Lenka?«
 
»Vse nas so izgnali in preselili smo se v Matenovo.«
 
Peter pripoveduje sedaj natanko vse o popotniku,
o Ermanu in denarju, kar je nam uže vse znano.
 
Hvalov obraz se kar spraminja jeze in žalosti in,
ko opisuje pripovedovalec na dolgo in široko materino
revščino in pove najžalostnejšo novico, da je moral Tine
v vojsko, kjer je najbrže padel, ker ga ni bilo nazaj,
— uderó se staremu možu debele solze po licu.
 
»Potolažite se prijatelj, moj sin je vzrok vsega,
odkritosrčno priznam, a vse hočem poravnati. Po ženo
vašo in hčer sem poslal sina in pri meni bosta bivali,
dokler se ne poležejo vojskini viharji.«
 
»Vedno vam bom hvaležen, gospod Selanovič, a
vedite, vaš sin ni zakrivil vsega. Jaz Ermana dobro
poznam. Že od nekdaj ni megel videti ne mene, ne moje
družine. Da sem jaz to poprej zvedel!... A menim,
da se še dobi na svetu pravica. Poskusiti hočem vse.»
 
Hvala gre molčé venkaj, da pripravi gostoma kaj
za želodec.
 
Tisti dan ostaneta Peter in Selanovič v kobilarni,
Hvala jima razkaže vse. Na večer se poslovita. Pri odhodu obljubi Selanovič, da ga hoče obiskat še večkrat
s Petrom.
 
 
== 8. Žalost ==