Redakcija: 17:29, 13. maj 2020 uredi Martina Poklukar (pogovor \| prispevki) 640 urejanj →‎7. Veselje ← Starejše urejanje		Redakcija: 19:54, 13. maj 2020 uredi razveljavi Martina Poklukar (pogovor \| prispevki) 640 urejanj →‎8. Žalost Novejše urejanje →
Vrstica 1.319: == 8. Žalost == V tem času, ko sta bivala naša znanca v Budimpešti, odpravljali so se pri Hvalovih v Matenovem na odhod. Bogdan je prigovarjal vedno, naj bi se napotili prej ko mogoče. Bal se je, da bi zopet pridrl sovražnik iz južne strani in preprečil vse njih namere. Vesela je bila Hvalovka, ko je čula vest o Petru, vesela, ko jo je prišel ta tujec rešit iz najhuje stiske, vendar se je težko ločila. Privadila se je bila v Matenovem ljudem, privadila delu in trpljenju. In zdaj naj se seli še dalje, čez mejo, po neznani poti! A če ostane, kaj jo čaka doma? — Francozje so jej pobrali ves živež. Naj hodi tedaj s hčerko od hiše do hiše nadlegovat ljudi, ki sami trpé pomanjkanje? Ne, tega ne more, tega ni vajena in ne stori za nobeno ceno. Zahvaliti hoče Boga, da jej je poslal po Bogdanu pomoč, in storiti vse po njegovem nasvetu... »Vendar Lenka naj bi ostala doma pri Kovačici«, dejala je. »Ta bo imela veliko opraviti z oskrbovanjem hiše in njiv. Vse vkup je sicer malenkost, a žena je stara.« »Ne, obe moram privesti — oče mi je naročil strogo — obe! ni nikake nevarnosti in težave. Če bi rekel — na! — bo hodila peš! A tako...« »Oh, mati, pustite me. Jaz grem z vami, z vami Kaj bi počela brez vas?« Kovačica se nasmehne in reče: »Pojdite v imenu božjem. Upam, da poneha skoro vojaka, in se vrnete, komaj pridete tja.« Tako so ugibali in se pogovarjali pozno v mrak. Prišlo je ljudij iz cele vasi, kolikor jih je bilo doma, k Hvalovim, da bi se poslovili od gospodinje. A ta ni govorila mnogo, kmalu jih je pustila na ognjišču, odšla v sobo in molila dlje nego po navadi. Ko so bili drugi legli k počitku, je brlela še vedno luč na njenem oknu. Drugo jutro je Selanovičev kočijaž na vse zgodaj opravljal konja v sosedovem hlevu, kjer sta bila čez noč. Pri Hvalovih so bili že pripravljeni za odhod, in ko je bilo vpreženo, stopita Hvalovka in Lenka na voz. Bogdan govori nekaj s kočijažem in prisede. »Dobro varujte,« zakliče Hvalovka Kovačici, ki jo je spremila do voza, in jej poda roko. »Srečno! Pozdravite Petra in se vrnite kaj kmalu.« Zednjih besedij že ni bilo več slišati, kajti čili konji so zdirjali, da se je za vozom visoko vzdigoval cestni prah. Dospevši onkraj Postojne zavijejo po občinski cesti na Ribnico, kjer se ustavijo čez poldne. Nato vozijo čez Kočevje, Koprivnik in dospejo proti večeru do vasi Griblje. Bili so na meji. »Dolga pot, gospod, dolga,« dé Hvalovka. »Človek se naveliča sedeti. Moj Bog, vse kosti me bolijo.« »V tej vasi se spočijemo in jutri bomo nadaljevali pot. Ivan, pred Grozdičevo hišo ustavi!« Kočijaž prikima in požene konja, da bi dospeli tem preje v vas. »Tu v Gribljah imam prijatelja Grozdiča. Sprejme nas gotovo z veseljem. Ko sem se peljal predvčerajšnjim k vam, sem tudi prenočeval pri njem. Najpremožnejši je v vasi, in gostilna slovi daleč na okoli. Z vinom trguje po vsem Hrvaškem in Slavoniji. V Daruvaru se vedno oglasi pri nas, in tako sta bila že moj in njegov stari oče dobra znanca.« »In koliko časa bomo potovali jutršni dan, gospod?« poseže vmes Lenka. »O mraku bomo doma, če pojde po sreči, a to bo vse drugačna vožnja nego danes. Tu vam je sama ravnina, lepa polja, vinogradi ob poti...« Bogdan bi še rad kaj povedal lepega o svoji domovini, toda voz se je ustavil pred veliko lepo hišo z veho nad vratmi — znamenje, da se tu dobi (lahko) kaj takega, kar teče gladko po grlu, krepi živce in bistri um. Grozdič, mož z lepo okroglim trebuščkom, kakor je to z malimi izjemami pri krčmarjih navadno, se prikaže na pragu in popelje goste v hišo. Ako bi kdo opazoval natanko okolico Grozdičeve hiše, ko se je ustavil voz z našimi znanci na dvorišču, videl bi ob vrtni ograji ženskino postavo, v kateri bi spoznal ciganko, ki je nepremično zrla v voz. Ugledavši Bogdana z Lenko in njeno materjo se zadovoljno nasmehne. Nehoté stori nekaj korakov proti hiši, vendar tako skrbno, da je nihče ne opazi, in posluša pogovor. Ko odidejo gostje v hišo, nekaj zmrmra, a njen obraz ni rdel od jeze, kakor je bila njena navada, ampak gube okolu usten so kazale nasmeh. »Znabiti le pojde«, dé sama pri sebi in pospeši korake venkaj na prosto. Ne moremo si kaj, da ne bi sledili tej čudni ženski. Kaj namerja? Kaj pomenja to vedenje? Za streljaj daleč gre vedno po glavni cesti, nato zavije navzdol proti Kolpi. Tu je ob obrežju na zeleni trati sedela okoli ognja tolpa ljudij. Črni lasje, rujava koža in v strgane cunje zavita telesa — vse to nam priča, da so cigani. Ogenj je čedalje bolj pojemal, jednako je tudi hrušč ponehaval in drug za drugim je zadremal. Sišati je bilo le še slokega človeka z zmršeno brado, ki se je vlegel, kakor je bil dolg in širok tik pepela. Po njegovem samozavestnem glasu smemo soditi, da je poglavar cele čete. »Luka! slišiš Luka!« zakliče sin, »pojdi v Griblje matere ni dolgo. Kaj neki dela? Luka, ali spiš?« Namesto odgovora se sliši dolgi: »Jo — — jo — —« in Luka zazdeha globoko in široko, in se meni nič tebi nič obrne na drugo stran. »Lenoba gnila, klada! Da bi te vsi h...!« »Molči, stari! Kaj golčiš, saj sem tukaj!« oglasi se nam že znano cigansko bitje za hrbtom. »Saj je že tudi čas. Celi popoldan si se menda že lahko nagoljufala in nalagála.« »Ne zamerim ti tvojih besedij, saj vem, da še nikoli nisi zinil pametne. A ne misli, da sem jaz kar tako, da bi se pometalo z mano. Kar sem jaz zvedela in in izvohala danes, je nekaj, kar ne bi ti storil vkljub svoji zvitosti, s katero se bahaš!« Glas cigankin je bil čedalje mogočnejši. Kmalu so začela očrnela zaspaneta dvigati glave. To je menda tudi hotele doseči ciganska mati, kajti, ko je videla, da jih precejšne število bedi in zre nepremično vanjo, je začela: »Kedaj smo bili zadnjič v Daruvaru, ljudje moji, otroci moji, sinovi svoje majke?« »Lanko leto, ko se je pripetila naši Kati ona strašna nesreča,« zagrmi druhal in krčevito stiska pesti. »In kdo je povzročil revi tolike bolečine, da ni zdaj za nobeno rabo, in jo moramo imeti vedno na vozu?!« »Pošast preklicana, stara, ne vzbujaj mi žalostnih spominov!« zarohni poglavar, a skoro se zgubi njegov glas, ko zavpije cela tolpa: »Stari Selanovič! Gjaur! Grobnica mu kosti izmetala! Reva Kata je bila stegnila roko po beli ruti, ki se je sušila na vrtu, tu se prikaže Selanovič, kakor bi bil vstal iz zemlje, in vdari revo z gorjačo čez hrbet, da je komaj prišla do nas. O reva Kata, uboga Kata, poprej tako lepa Kata!...« Hrup se počasi poleže, kar se zopet oglasi glas »materin«: »In niste sklenili takrat maščevati se, naj velja kar hoče?« »Zaprisegli smo!« zažeró vsi z jednim glasom »in teh misli smo še vedno.« »Poslušajte torej«, nadaljuje ciganka, a bolj tiho in stopi v njih sredo. »V Gribljsh prenočuje atcoj 8elanovičev »in, videla sem ga dobro. Pripeljal se je od Črnomlja sem in gre proti doma 2 njim sta tndi dve ženski, jedna že poštama, draga Se dete, jedve staro dvsnsjst let. Gotovo sta njegovi sorodald. Ko sem prosila darov po hiših, pr.šla sem slučajno — tema je že bila — do Grozdičeve hise, kjer se je ustavil vos ia so izstopili vsi trije. Vsega nisem vjela, a to sem ču'a dobro, da idr nejo jutri na vse zgodaj proti Karlovca. In k<>ko je deklica ljubeznjivo in nežno bkjel Huje, menim, bi ne mogli zadeti Selanoviča, nego z izgubo te deStre stvarice, ha, ha!« Njen smeh pri zadnjih besedah je odmeval v tiho noč. Druhal je Se vedno zrla nepremično v starko ia poslušala bi jo bila Se dalje. •Jutri, praviš, da odrinejo ? Dobro! Poskusimo ! Da ste mi pripravljeni ia na vsako besedo poslulni. e nsm rpodlett, tedaj . . .« Tu vzdigne glavar svojo koščeno pest in divje gleda po tropi. de ksk glas se čuje lu in tam, a ko sadnji zaplapola ogenj, i jamo žareče oglje prihajati v beli pepel, pot bne vse ia le smrčanje zaspanih, vednih popotnikov se čuje po tkolici . . . (Konic »ledi.)

Bridke izkušnje: Razlika med redakcijama