Bridke izkušnje: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.519:
Še kak glas se čuje tu in tam, a ko zadnjič zaplapola ogenj, in jame žareče oglje prehajati v beli pepel,
potihne vse in le smrčanje zaspanih, vednih popotnikov
se čuje po okolici...
 
 
Jutranja sarja j« jela rudeti la napovedovala solnce,
da c^grne Črno zagrinjalo, v katero je bila zavita zemlja
celo noč. Čedalje bolj ae je izgubljala tema, in pomla*
danska megla se je vzdigovala vedno višje. Vendar od
bregov Kolpe se ni hotela ločiti dolgo, dolgo in vedno
je se vstajala is vodo. O megla, gosta megla, zdi se mi,
da vem za vzrok tvoje lene počasnosti,, in mi je znano,
kaj zakrival v svojem krilu. Malopridne ljudi in njih
hudobije 1 Glej, ob obrežju tiči mej dvema vrbama
petorica mož divjega obraza in srditih oCij. Oprti so ob
gorjače in se pomenkujejo. O čem - li ? Ni čuti, pretiho govorč. A to vem, da nameravajo nekaj groznega.
Ia U, megla, slišiš vsako besedico in vmes tudi lastno
pohvalo, da jih teko skrbno skrivaš, in to ti je vSeč,
kaj ne? O megla, ni ne moreS oporekati, saj si znana
in razglašena s svojo sestro nočjo kot pespe&evalka in
posebna posredovalka pri največjih zločinih . . .
A kam sem zaSol, v kake misli si me vtopila, ti.nočna
tovarisica! Skoro bi bil preslišal peket konjakih kopit
in rožljanje koles. Oi Gribelj semkaj se pomiče voz.
Par na^epSib sircev je vp rež enih, kakorSnih nima ob
Kolpi nikdo, kakorSne premore v Daruvaru le bogati
trgovec Selanovič. In res, ugledavSi konje, spoznamo
takoj oni vbs{ ki smo ga spremljevali v duhu dale tam
s Pivke po celem Dolenjskem in popustili čez no v
Grosdičevi gostilni. Prav v živahnem pogovoru sedč, v
njem naii znanci: Selanoviče v Bogdan, Hvalovka in
Lenka. Odpočili so se dobro celo noč, in Bogdan je
začel pripovedovati, kodi in kako dolgo bodo Se vosili
do Karlovca, Siska in od tu do fioma. Lenk« ga je R9*
sluSala kar s odprtimi usti, a mati njena ni kazala posebnega zanimanja. Zamišljeno je sedela in bila nekako
vznemirjena.
Ko se naghe voz po klancu proti Kolpi, sakliče
Bogdan kočijažu:
»Pazi dobro na koojp; zd^j, zdaj bomo na brodu.«
Bogdan se obrne do svojih tovarisic, hote jima
pripovedovali o nevarni vožnji čez hrod, frr se vo^
nenadoma vstavi in se zasliši obupajo kočijažev glas:
»&' bojJo sveto voljo!« vikne, Hvalovka ,in skoči
po koncil. \Bogdan hoče odpreti nanagloma voz, kar v
tem prihlU smrtena oganska postava, ki zgrabi s
koščenimi rokami in vrže.* vso silo na tla. Ko se hoče
braniti, priskoči toga oseba in ga tišči k Uom. Bogdan
kliče Ikocijaža na pomoč, a tudi s tem godi ee jednako.
Dva možaka gs pesUta .na tleh in kričita k tretjemu,
naj dobro držt kbn}e, A to »ff ni vse. Vplik, krepek cigan
stopi .počasi iz ozadja, postavi se ob vozu in pogleda
Bogdara v oči., '
»Me-li poznaš?« vpraša z zaničljivim posmehom
in ne pričakuj č odgovora, nadaljuje: »Mogoče, kaj nč?
A ni ne de. Pozna me tvoj oče tolikanj bolj. Ali ima
Se v spominu, kaj je storil s mojo hčerjo, ubogo Kato?
No menim, da se bo spomnil na to večkrat.«
To r,fksi, se skloni v vos, pograbi ubogo Lenko
za roko in jo hoče potegniti venkaj. A to ne gre tako
lahko. Hvalovka se krčevito oklene svojega najdražjega
bitja in je ne izpusti.
»Kaj vam je storila, revica?« zavpije ia pogleda
tako milo, da bi morala omečiti najtrSi kamen, a ob
jednem besno, ko zagleda divji ciganov obras.
Namesto odgovora jo udari neusmiljenež po rokah,
da jej kar odrven in omahnejo.
»Zadnji ukaz Se izvršite, potem pa sa menoj 1«
zakriči zločinec tovarišem in izgine z Lenko ob Kolpinem bregu.
Oitali Štirje dvigaejo gorjače in udrihnejo neusmiljeno kake trikrat po Bogdanu in kočijažu in jo popihajo
za poglavarjem. To videč, popusti peti, ki je držal konja
za uzdo, in jo ubere za njimi.
Kakor se prebudi mornar, ki ga trešči nevihta z
vso Bilo na skalno obrežje, in gleda okoli sebe, kje bo
zagledal kakega tovariša, kje ladijo, s katero so se pred
kratkim tako neusmiljeno ig ali valovi, Uko je. gledal
okoli sebe Bogdan, ko se je 't-vedel is omotice, katero
so bili pouzročili neusmiljeni udaroi ciganove gorjače.
Počasi pristopi b kočijažu, mu pomaga na noge, stopi
v voz in spravi Hvalovko k za/esti. Nato veli pognati,
in voz se pomiče po brodu čes reko — čes mejo —
sprva počasi,,nato vedno hitreje.
Kaki čuti so se morali vzbujati na vozu sedečim
osebam na tej poti, st lahko vsakdo sam misli.
 
== fdyg ==