Rakovska dolina in Cerkniško jezero: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 23:
==I.==
Človek bi skoraj ne verjel, da se nahajajo na Kranjskem čudovito lepi in presenetljivo veličastni kraji, o katerih še v naših dnevih, ko se toliko potuje in in toliko turistuje, večina omikancev niti pojma nima. Lepa Gorenjska je pač širšemu krogu dobro znana; obiskuje se n. pr. Savica, Vintgar, Peričnik, Vražji most, prirodni most blizu izvira Bistrice itd. Prav malo, ali vsaj ne zadosti znana pa so kraška čudesa na Notranjskem, četudi imajo tamošnji kraji vprav tako dobro železniško zvezo kakor gorenjska stran. Tem malo znanim in malo obiskovanim krajem moramo prištevati v prvi vrsti Eakovsko dolino pri Eakeku in tamošnja dva prirodna mosta. Celo najglasovitejši ljubljanski turist, ki je bil že 25krat na Triglavu, je moral priznati, da še ni bil v Eakovski dolini! Pa saj ni čudo, če pomislimo, da niti sloveči preiskovalec kraških jam, dr. Adolf Schmidl, ki je obiskal l. 1850. Rakovsko dolino in Škocijanski most, ni slišal nič o udrtinah pri izviru Eaka in o drugem prirodnem mostu. Niti eden izmed starejših opisovalcev kraških jam, ne izvzemši Valvasorja in Nagla, ne omenja teh udrtin in tega „drugega mosta." Šele ko so l. 1858. delali železnico z Rakeka proti Postojini, so razširili železniški inženirji vest o teh čudesih Ea-kovske doline. Septembra meseca omenjenega leta je prišel dr. Schmidl drugikrat na Eakek in je bil zelo iznenaden, ko je slišal še o drugem mostu v Eakovski dolini. Šel ga je takoj gledat in tako vendar lahko v dodatku k svoji knjigi „Die Grotten und Höhlen von Adelsberg, Lueg, Planina und Laas" opisal tudi še „Drugi skalnati most v Škocijanu pri Uncu."
Od takrat je „drugi most" pač znan učenemu svetu in tudi nnjbližnjim domačinom, ali potujočemu občinstvu je ostal ta biser kranjske dežele vendarle neznan. Pisatelju teh vrstic se je primerilo še pred tremi leti, ko je v večji družbi potoval iz Cerknice v Eakovsko dolino, da voditelj ni mogel najti omenjenih udrtin in „drugega mosta." Upam torej, da ustrežem potujočemu občinstvu, ako nekoliko natančneje opišem Eakovsko dolino in mu razkrijem tamošnja podzemeljska čudesa ter tako morda nekoliko pripomorem, da bodo turisti bolj pogostoma obiskovali ono strahovito samoto pri Eakeku. Od postaje na Rakeku vodi steza kakih 2100 korakov naravnost proti jugu do prve stražnice zunaj postaje, ki stoji blizu tam, kjer se železniška proga zavije v nasprotno mer. Od tam greš še dobrih 600 korakov po kolovozni poti proti Selicam ter dospeš do gozdne preseke," ki drži skozi gozd kneza Windisch-gratza proti jugozahodu. Po tej preseki stopaš kakih 680 korakov po gozdu do mesta, kjer se odcepi vozna pot na desno stran (proti zahodu) in kjer je na špecijalni karti zaznamenovana nadmorska višina 506 metrov. Se malo korakov dalje, in takoj pridemo do okrogle planotice, kjer se nahajajo omenjene udrtine in „drugi most" s slikovitimi prikaznimi.
Teh udrtin šteje Viljem Putick, gozdnonadzorni adjunkt in najboljši poznalec kraških votlin, šest, špecijalna karta ima pa samo štiri zaznamenovane. Tista, do katere nas pot najpoprej pripelje, je najzanimivejša. Z njenega severnega roba uživaš razgled črez „drugi most." To je kaj ličen priroden lok, ki je še obvisel nad sosednjo udrtino, vse drugo se je še pred stoletji sesedlo. Most je kakih 30 m dolg in skoraj skozinskoz po 4 m širok; površje mu je neravno, skalnato in z drevjem redko poraslo. Orezenj vodi steza, ki ni nevarna, vendar ne svetujem omotičavim ljudem po njem hoditi. Pod skalnatim obokom se lepo vidi, kako teče Rak skozi najgorenjo udrtino, dalje pod mostom in se izgublja pod skalo, na kateri opazujemo ta prizor.
Kdor si pa hoče vse to natančneje ogledati, treba, da pre nekoliko nazaj do ridaste. poti, ki vodi od poprej omenjene planotice k prvi udrtini navzdol. Kakih 35 m pod planotico prideš do vode, ki se proti vzhodu vije in izgublja v temen predor. Visoko gori na desni se vidi oknu podoben preduh, skozi katerega padajo solnčni žarki doli v strahoviti prepad. Oe smemo zaupati opisu dr. Schmidla (na str. 308), je stala tu doli nekdaj žaga za deske, h kateri so zelo težavno spuščali rklje, še težavneje pa nazaj gori spravljali deske. In da bi preprosta žaga ne trpela mnogo škode, so ji streho tako priredili, da so jo o preteči povodnji lahko sneli in v varnost spravili. Vkljub temu dandanašnji dan ni niti duha ne sluha o tej žagi: vse je povodenj razdejala in odnesla. Iz te prve udrtine pridemo ob zahodni strani skoz nizek predor v drugo manjšo udrtino, ki je na vzhodni strani precej položna, tako da bi si človek upal po njej navzgor splezati, in bržkone sta ravno tod plezala 1. 1852. ona dva predrzna lovca, katera omenja dr. Schmidl v svojem opisu „drugega mosta." V tej drugi udrtini se pride črez brv z zahodne na vzhodno stran potoka in se koraka potem prav lahko do drugega predora. Jedva prilezemo skozenj, dospemo v tretjo najobširnejšo udrtino, črez katero se obloči v smelem loku „drugi most." Ta udrtina je 76 m dolga, 23 m široka in 42 m globoka. W. Putick trdi, da je brezno pod „drugim mostom" 55 m globoko (Adelsberg, seine Grotte und Um-gebung, 1892, str. 56).
Pogled iz globočine navzgor na ta most je neizrečno romantičen in se ne da primerjati z nobenim drugim. Ta most je dr. Schmidla tako očaral, da piše o njem doslovno: „Očividno je, da toliko hvaljeni Škocijanski most ne more tekmovati s tem „drugim" mostom. Prvi namreč se ne more imenovati vprav most,
▲o njem doslovno: „Očividno je, da toliko hvaljeni Škocijanski most ne more tekmovati s tem „drugim" mostom. Prvi namreč se ne more imenovati vprav most, nego bolje „orjaški predor", ker je cela gora predrta in korakaš črez gorsko grmado, ne da bi opazil, da greš črez most, in da šumi pod tvojimi nogami voda. ; Ta drugi most pa je v pravem pomenu besede eden sam zelo smel lok, kakršnega more le priroda sezidati, in vendar je v vseh svojih dimenzijah tako vitek, rekel bi, tako rablo-krasen, da se bode marsikdo obotavljal nogo nanj položiti, boječ se, da se ne bi zrušil nad strahovitim prepadom."
Večji del udrtine je na drugi strani mostu Tu se opazi tik vode doli na O levi strani vhod k stranski votlini. Kmalu potem pridemo do brvi, ki nas vodi črez šumeči potok zopet na zahodni breg Eaka. Tu zijata pred nami dve votlini: iz desne prihaja voda, ki je odtok Cerkniškega jezera, leva pa je zaprta z lesenimi vrati. Desna votlina se imenuje „Princa Hugona okapnica", po kateri se pride lahko 1000 m navzgor proti Cerkniškemu jezeru, toda le na čolnih. Druga mnogo zanimivejša pa je „Princesinje Kristijane okapnica", ki ima tako lepe kapnike, da jo je moral njen lastnik, knez Windischgratz, dati zapreti, da zabrani barbarsko poškodovanje teh snežnobelih vodnih tvorb.
| |||