Wikivir

Bridke izkušnje: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Vrstica 1.638:
mudil po hlevih, kjer se ni mogel načuditi čilim lipovskim
konjem močnega in trdega kopita, katero so utrdili na
kamenitem Krasu. Rad se je tudi pomenkoval s služabniki in hlapci, kajti bil je ljubeznjiv, prijavzen gospod,
»Dobro, časa imate dovolj. Da ate v jednem meseou v lipovski kobilarni, zadostuje.«
Hvala se hoče še jedenkrat zahvaliti, a knes odmaja
s roko, obrne so do svojih spremljevalcev in ogleduje
dalje. *
« •
kamenitem Krasu. Rad se je tudi pomenkoval s služabniki in hlapci, kajti bil je ljubesnjiv, prijaven gospod,
da so se vsi veselili njegovega prihoda. Ko pride tedaj
ta isbranaiszbrana družba do četvorice konj, ki jih je oskrboval
Hvala, prikloni aese ta spoštljivo in pove ime vsakega
posebej, h kateremu pristopi knesknez in ga potiplje po vratu.
 
»Lepe živali to, najleple bi rekel ismej vseh.«
»Lepe živali to, najlepše bi rekel izmej vseh.«
»Saj so tudi najbolj postrežene. V rokah j>h ima
 
mož, ki se posebno rasume na konjerejo,« oglasi se
»Saj so tudi najbolj postrežene. V rokah jih ima
mož, ki se posebno razume na konjerejo,« oglasi se
oskrbnik in pokaže na Hvalo.
 
»No, me veseli,« reče knez, stopi k njemu in mu
seže v rojoroko. »Takih mož potrebujemo pri oesarijicesariji. Kako
pa, iz Lipovja, kaj ?«
 
»Da, milostni gospodi Pred Štirimi leti sem moral
»Da, milostni gospod! Pred štirimi leti sem moral
pustiti tamkaj vse in iti .. . in . . «
pustiti tamkaj vse in iti... in...«
 
Hvali zastanejo besede, da ne more dalje.
 
»Prijatelj moj«, mu reče knez prijazno. »Vas nekaj
teži, to sem opazil na vasemvašem obrazu takoj, ko sem
vas zagledal. A zagotavljam vas svoje pomoči, če mi
odkrijete vso bol.«
 
Hvala mu začne praviti na drobno vso svojo
nasrečo. Na koncu te žalostne pripovestlpripovesti zaigrajo tudi
knezu solze v očeh in vaivsi pričujoči so ginjeni.
 
•Ia sta bila že takrat, ko ste bivali vi v Lipovju
»In sta bila že takrat, ko ste bivali vi v Lipovju
taka prijatelja?« reče knez.
 
»Erman in Krebelj? O koj prvi dan, ko je prišel
oskrbnik v kobilarno, se mu je prilisovalprilizoval Krebelj. Mene
ni mogel videti kraj očesa. Rad bi bil dobil moje mesto,
rad bi bil tudi videl, da bi njegova sinova priilaprišla preje
v službo nego moja. Bog išvé, kaj mu je vse natvesilnatvezil o
meni, in ta Erman, ta mu' je verjel vse.«
 
»In kar je najbolj kazni vredno, je to, da je odpravil važo družino brez vsake preiskave is Lipovja,
»In kar je najbolj kazni vredno, je to, da je odpravil vašo družino brez vsake preiskave iz Lipovja,
brez vsacega višjega dovoljenja — z jedno besedo —
po svoji volji in hudobni trmi. Da vas je pripravil ob
sina v najlepših letibletih, tega ne v6vé. Da ste prišli vi ob
jedino hčerko, o tem se mu Seše ne ssnjasanja. A jasjaz ga obvestim o vsem teastem, obvestim tako, da bo pomnil saza
vedno. V imenu cesarjevem, ki mi je izročil nadzorstvo
čez vse kobilarne, vam dovoljujem, da odpotujete nazaj
v Lipovje. Tam nastopite službo, ki ste jo odpravljali
nekdaj. Krebelj pride na mesto vas semkaj v Budim,
kjer bo saza zadnjega hlapca. Ermana tudi ne najdetonajdete v
Lipovju, zato bom teže jaz skrbel.«
 
Hvala ae od veselja zjoka in poljubi dobremu gospodu roko.
Hvala se od veselja zjoka in poljubi dobremu gospodu roko.
 
»Vendar zopet jedenkrat tolažilne besede. A Tine
in Lenka, ta, ta .. . I! Oh uboga otroka moja!«
 
»Potolažite se. Poskusimo, kolikor bo le mogoče,
da se vrneta vam v naročje, če jima je bila usoda
toliko mila, da sta ostala Seše pri življenju. A upajmo
najboljše. Saj upanje jedino nas Seše vsdržujevzdržuje na svetu.«
 
Po teb besedah hoče knes oditi.
Po teh besedah hoče knez oditi.
•Milostni gospod«, oglasi se za njim Hvala. »Ker
 
ste mi dovolili toliko, storite mi Se to ljubav, da smem
»Milostni gospod«, oglasi se za njim Hvala. »Ker
odpotovati malo v stran —- po Donavi čez Daruvar, kjer
ste mi dovolili toliko, storite mi še to ljubav, da smem
odpotovati malo v stran — po Donavi čez Daruvar, kjer
se snidem z ženo in starejšim sinom, ki sta, kakor vam
je znano, tamkaj pri usmiljenih ljudeh.«
 
Pravijo, da je čas najboljši sdravnik vsakoršnim
»Dobro, časa imate dovolj. Da ste v jednem mesecu v lipovski kobilarni, zadostuje.«
ranam. V resnici, mnogokrat ae ziceli v teku čase
 
rana, katera nam je hotela v prvem trenotku uničit?
Hvala se hoče še jedenkrat zahvaliti, a knez odmaje
vse moči in zaduiiti zadnjo iskrico življenja. A pri
z roko, obrne so do svojih spremljevalcev in ogleduje
H valovih se je godilo drugače. Pozabili bi gorje, ki so ga
dalje.
 
<poem align="center">
* * *
</poem>
 
Pravijo, da je čas najboljši zdravnik vsakoršnim
ranam. V resnici, mnogokrat se zaceli v teku čase
rana, katera nam je hotela v prvem trenotku uničiti
vse moči in zadušiti zadnjo iskrico življenja. A pri
Hvalovih se je godilo drugače. Pozabili bi gorje, ki so ga
bili prestali v obilni meri svoje dni, da so bili vsi
skupaj, združena cela družina. A pogrešali so ieše vedno
dveh, dveh najmlajš hnajmlajših, in to jih je bolelo. Godilo se
jim ni slabo, ko so prilliprišli nazaj v L-pavjeLipovje. Nikdo jim
ni kalil miru. O JeOče in sin sta takoj nastopila prejlnoprejšno
službo, za oskrbnika so dobili človeka usmiljenega in
blagega srca. Gospodinja je sopetzopet nosila mleko v Trst.
 
Mineval je zatem dan sa dnevom. Prešla je pomlad,
Mineval je zatem dan za dnevom. Prešla je pomlad,
dalo slovo poletje in oglasila se otožna jesen. Listje na
drevju je začelo bledeti in vse na po|ju je venelo. A
kakor se je poslavljalo življenje od narave, saslajalozastajalo je
tudi v žilah H valovihHvalovih. PotriaPotrla ga je nekaj starost —
imel je na hrbtu že Sestšest križev, — najvenajveč pa je rasjelarazjela
njegovo osrčje rana, ki mu jo je prisadelaprizadela britka usoda
ljubega mu sina in chragedrage hčerke. Revež se je motalmoral
vleči v posteljo, katere ni sapustilzapustil več. Ker mu je
prihajalo vedno huje, spravili so ga z Bogom in udan
v voljo božjo je pričakoval blagi motmož ure, ki slehernega
zemeljskega trpina vseh režireši spon in tetenjteženj, ki ga tarejo v
dolini solzisolzá. Prebil je svoje sadnjezadnje dneve v molitvi iain
v pogovoru s svojimi dragimi.
 
»Rad, prav rad bi se ločil ia M na oni svet, saj
»Rad, prav rad bi se ločil in šel na oni svet, saj
sem prestal že dovolj hudega na sem|ji. Vendar, koliko
sem prestal že dovolj hudega na zemlji. Vendar, koliko
lajša bi bila ločitev, ko bi videl le jedenkrat svoja Jjubjena otroka I Ko bi saj slilal, kaj se je sgodilo ž njima I«
lajša bi bila ločitev, ko bi videl še jedenkrat svoja ljubjena otroka! Ko bi saj slišal, kaj se je zgodilo ž njima!«
»Bodite mirni, ode. On, ki nas je rešil is rok
 
našega najhujlega sovražnika, bo skrbel, da se snidemo
»Bodite mirni, oče. On, ki nas je rešil iz rok
le vsi skupej, saj ne zapusti svojih. Ne veste-li ved,
našega najhujšega sovražnika, bo skrbel, da se snidemo
ksj vam je dejal pri odhodu svetli knez, da smemo
še vsi skupaj, saj ne zapusti svojih. Ne veste-li več,
upati vsega, dokler živimo.« tolaii Peter očeta.
kaj vam je dejal pri odhodu svetli knez, da smemo
•Da, da, in prav je imel, dobri mož, pravi« reče
upati vsega, dokler živimo.« tolaži Peter očeta.
 
»Da, da, in prav je imel, dobri mož, prav!« reče
s slabim glasom starček in se nasmehne.
 
Taki in jednaki pogovori so bili sda) slednji večer
Taki in jednaki pogovori so bili zdaj slednji večer
pri Hvalovih. Bolniku so vidno pojemale moči. Mati in
sin sta prebila nonoč in dan pri njem, kajti pričakovalpričakovalti je
bilo vsak čas, da ugasne. Nekega večera je govoril
vedno le o Tinetu in Lenki ter vedno se osiraloziral proti
vratom, aunajzunaj je brila mrzla jesenskijesenska sapa. Zdaj pa
zdaj so zašklepetala okna.
 
»Trkata, trkata. O, sta že tu, saj sem vedel, de
»Trkata, trkata. O, sta že tu, saj sem vedel, da
prideta. O le sem, le sem, da vaji objamem«, mrmra
bolnik s hropečim glasom in se hoče vzdigniti.
 
Mati in Peter milo gledata, kako se je }0lo mešati
Mati in Peter milo gledata, kako se je jelo mešati
očetu — znamenje, da so mu ure seštete.
 
Bilo je pozno v noč. Naenkrat se začuje ropot
pri vežmhvežnih vratih in odpiranje. Ne traja dolgo, ko pogledata skozi vrata mofikimoški in ženski obraz, .
 
»O Lenka, drago dete moje!« zaup:
»O Lenka, drago dete moje!« zaupije
je veseij« Hvalovka ia hiti na prag Mati in bdi ai letita v naročji.
veselja Hvalovka in hiti na prag. Mati in hči si ležita v naročji.
»Mene ne poznate več?« reče molki in stopi v
 
•obo, »Seveda, spremenil sem se, odkar se nismo videiL«
»Mene ne poznate več?« reče moški in stopi v
»Tinetov glasi — Kaj res? — Ob res — res.
sobo, »Seveda, spremenil sem se, odkar se nismo videli.«
Tine, pristopi k — meni, da te — le jedenkrat objamem, — predno isdibnem.«
 
MolC se skloni izobčeni sin nad posteljo umirajočega očeta, vroče solze se mu uder6 in kapajo na
»Tinetov glasi — Kaj res? — Oh res — res.
čelo bolnika, kjer se spojd s mrzlim mrtvaškim potom.
Tine, pristopi k — meni, da te — še jedenkrat objamem, — predno izdihnem.«
Ps ginljiv prizor in pretresljiv pogledi
 
»Da si ie pridel! Moj Bog — saj se mi je sdelo,
Molčé se skloni izubljeni sin nad posteljo umirajočega očeta, vroče solze se mu uderó in kapajo na
— da te le vidim. — O kako mi je sedaj odleglo 1 —
čelo bolnika, kjer se spojé z mrzlim mrtvaškim potom.
A ozdravim ne več, ve — ni ve nel No, saj sem
Pač ginljiv prizor in pretresljiv pogled!
dosegol, saj sem doživel, kar sem želel.«
 
•O, kako si ves drugačen 1 Gotovo, da te nisem
»Da si le prišel! Moj Bog — saj se mi je zdelo,
spoznala«, čudi se Hvalovka, ogledovaje Tineta od vrba
— da te še vidim. — O kako mi je sedaj odleglo! —
do tal
A ozdravim ne več, več — ni več ne! No, saj sem
dosegel, saj sem doživel, kar sem želel.«
 
»O, kako si ves drugačen! Gotovo, da te nisem
spoznala«, čudi se Hvalovka, ogledovaje Tineta od vrha
do tal.
 
»Mati, doživel sem mnogo in prestal marsikaj
grenkega ta čas.«
 
•Kakor tudi jaz«, oglasi se Lenka in obrite očetu
»Kakor tudi jaz«, oglasi se Lenka in obriše očetu
pot z obraza.
 
•Kako sta se sella? Pravi čudež bo^ji je moral
»Kako sta se sešla? Pravi čudež božji je moral
to bita I« povzame Peter.
to biti!« povzame Peter.
«0, kod si hodil, sin moj, povej, po — vej!«
 
«O, kod si hodil, sin moj, povej, po — vej!«
jame oče s tihim glasom.
 
»Kdo bi rekel I« sačne Tine in sede k očetovej
»Kdo bi rekel!« začne Tine in sede k očetovej
postelji, »in kedo bi sodil takrat, ko me je bil svezal
postelji, »in kedo bi sodil takrat, ko me je bil zvezal
birič, da se ne bomo videli toliko časa 1 A zahvalim
birič, da se ne bomo videli toliko časa! A zahvalim
Boga, da nas je. obvaroval hujle nesreče. Ko smo se
Boga, da nas je obvaroval hujše nesreče. Ko smo se
bili navadili v Ljubljani sukati orodje, poslali so nas,
kakor vam je znano, doli na LalkoLaško. Tu so frčale krogle
mimo glavo, da se mi je kar tema delala pred očmi.
Okoli in okoli mene so ležali mrliči po tleh kakor
snopjosnopje. Po tej strahovitej borbi, katera mi je v spominu
tako Sivoživo, kakor bi se bila vrtilavršila včeraj, belimobežimo, kprkar
nas je ostalo le.še živih, pod vodstvom pove|jnikovimpoveljnikovim
na RaadrtoRazdrto, kjer nas obkolijo FraacosjeFrancozje od vseh stranij.
Ko nam zmanjka živeža, se udarnoudamo iain FmncosjeFrancozje nas
tirajo as seboj. Ne bom vam popisoval natanko vse poti,
kajti dolga je bila, dolga. Kar nas je mučilo najbolj,
je bila grozovita žqjažeja. Marsikateri tovariltovariš je obnemogel
na potu. Ustavili se nismo prej^preje nego smo prilliprišli v neko
mesto bliiublizu Pari«Pariza. Tu so nas napodili na polje, kjorkjer
smo delali celo poletje, ker je primanjkovalo delavcev.
A kmalu nas vtaknejo zopet v vojaško suknjo in korakati smo morali v vojsko zoper lastno domovino. Ko
smo se bližali meji, bilo mi je na misli, kako bi jo zavil
domov. V visocih hribih blizu Badenskega prenočimo
neko noč. JasJaz se ukradem skotiskozi hosto, pridem do slamnate koče, kjorkjer zahtevam oivilnocivilno obleko. Ker sem
grozil sz orožjem, sem jo dčbildôbil takoj in potem drvil
po napovedanem potu vedno dalje, pripovedujopripovedujoč ljudem,
da bežim pred vojsko. Kmalu nas je bežalo več. J arJaz
aemsem pravil, da sem obrtnik in grem v Avstrijo po
opravku. Ne traja mnogo dn|jdnij, in že sem na meji
avstrijski. Po težavni polipoti ob reki Sali pridem na
KorolkoKoroško. Pot me pelje zopet skozi gozd. Od daleč
zagledam v neki dolini pojemajopojemajoč ogenj. Vesel sem bil,
da dospem k ljudem, kajti glad me je mučil, da sem
komaj stal po koncu. NoNoč je bila. Bližam se navzdol
k ognju, kjer opazim kmalu tolpo ljudij, ki so ležali
okrog pepela. Takoj uvidim, da so cigani. Prav tik
ognja je čepela deklica, ki je zdaj pa zdaj podrezala
v žrjavioožrjavico. Ko stopim bliže, spoznam svojo seatro sestro...«
 
»Kaj, tja so te privedli? O sveta mati božja I«
»Kaj, tja so te privedli? O sveta mati božja!«
začudi se Hvalovka vijo roke.
začudi se Hvalovka vijoč roke.
 
»Od onega usodepolnega dne, ko me je zgrabil
bradati mož, hiteli amosmo vedno naprej in prebili v tistem
gozdu celo poletje.«
 
»Spoznava se«, nadaljuje Tine, »in skleneva ubežati. Bilo je, če se ne motim, uprav včeraj teden. Ker
so vsi trdo spali, vzdigneva se takoj. Sprva tečeva kar
moreva iain prideva srečno iz gosdagozda na cesto. Nato
korakava dalje čez KorolkoKoroško in Kranjsko. V Matenovem
prenočiva v natinaši bitihiši, kjer je naji komaj spoznala
Kovačica. Tu zveva, da bivate zopet v Lipovju in da
aoso oče zboleli. Ta žalostna novica nama tako pospelipospeši
korake, da se ne ustaviva do doma. In zdaj *vasva, hvala
Bogu, doma, sva tu v valivaši sredi.«
 
Bolnik upre oči kvitku, ia vesel nasmeh se mu
Bolnik upre oči kvišku, in vesel nasmeh se mu
bere na ustnicah. Spregovoriti ae moro več.
bere na ustnicah. Spregovoriti ne more več.
Prečuli so ono celo noč, kajti mnogo so si le
 
imeli povedati. Pazili so na vsak zdibljej umirajočega in
Prečuli so ono celo noč, kajti mnogo so si še
imeli povedati. Pazili so na vsak zdihljej umirajočega in
mu stregli s tem in onim.
 
Proti jutru je Hvala zaspal oa večno. Revež je
Proti jutru je Hvala zaspal na večno. Revež je
vedel, kako se živi na svetu, kjer je ulil veliko gorja
vedel, kako se živi na svetu, kjer je užil veliko gorja
in prestal toliko bridkih izkulenj.
in prestal toliko bridkih izkušenj.
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Bridke_izkušnje«