Iz mojega nahrbtnika: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 120:
 
Lezla sva naravnost navzgor; posebno prijetno ni bilo, ker je ledenik jako strm. Pot mi je kapljal od brade, akoravno je brila mrzla jutranja sapa. Da, bilo jo tako mraz, da so mi potne kaplje sproti na obrazu zmrzovale; od brade — ker se nisem cel teden obril, sem jo imel za spoznanje manjšo, nego jo je nosil baron Ravbar — in od las so mi zato štrlele — ledene sveče, prave, pravcate ledene sveče, kakor vise o Sv. treh kraljih od kake slamnate strehe. Toda že naprej vem, da mi ne bode nihče verjel. Ako bi bil dobil kakega fotografa na ledeniku, bi se mu bil dal takoj naslikati ter sliko poslal v „Vestnik", da bi mi vsaj kdo verjel. Vendar upam še, da mi bodo verjeli vsaj vsi oni, ki poznajo mojo resnicoljubnost, da je bilo res tako, kakor sem pisal, in nič drugače.
Čim bolj sva se bližala Orlovemu počivalu, tem neprijetnejša je bila pot. Dereze veliko pomagajo; ako jih nimaš, moraš včasih vzeti tudi roke na pomoč in lesti po štirih, kar po ledu gotovo ni prav zložno. Stopati moraš trdo in s celim stopalom, da osti derez primejo. Ako se spotakneš in te ne drži vodnik na vrvi, si izgubljen. Kakor blisk zdrčiš po kdenikuledeniku navzdol in se izgubiš v kaki razpoki, ki se odpirajo na spodnjem koncn. Ledenik je tu in pa tudi na levi grozno razpokan. Navpične ledene stene se dvigajo do sto metrov visoko; med njimi pa reže prepadi, ki so vsled velike globočine zagrnjeni v neprodirno temo. Ravno tam, kjer se steza — ako se smejo sledovi in vsekane stopinje tako imenovati ,— navzgor zavije, reži velikanska razpoka; malo neroden bodi, in že pobiraš svoje kosti borih sto metrov globoko.
 
Marsikatera potna kaplja mi je še zmrznila na bradi, predno sem prilezel do koče nadvojvode Janeza na Orlovem počivalu (3463 m). Jaz bi bil šel najraje naravnost na vrh; toda vodnik mi je rekel, da je dobro, ako malo počijeva, češ, da nama Klek gotovo ne ubeži, pooblačilo pa se tudi ne bo. In zares, tega se nama ni bilo treba bati; nebo je bilo tako čisto, da nisem na vsem velikanskem obzorju zapazil niti najmanjšega oblačka. Krasno se je lesketal križ na vrhu Kleka v solnčnih žarkih.
Vrstica 128:
Ko sem se bil nekoliko okrepčal z zavretim vinom, nisem več strpel v koči. Vodnik me je zopet „podkoval", navezal na vrv, in odrinila sva na vrh. Nekaj časa sva šla skoraj po ravnem; ledenik je le malo napet. Toda čim bolj sem se bližal Malemu Kleku, tem strmejša je bila steza; kmalu sem stal pred strmo ledeno steno, črez katero sem moral lesti na vrh. Palico sem odložil, ker me je pri plezanju le ovirala.
 
Nadaljne poti ne morem natančno opisati, ker je preraznolična. Sedaj sva morala plezati črez strme skale, sedaj zopet le po par decimetrov širokem ledenem grebenu; na obeh straneh so naju vabili po kakih 1500 m globoki ledeniki v svoje gostoljubne razpoke. Ako bi vse plezanje natanko opisal, bi mi morda celo škodovalo. Zakaj morebiti bere to kak hribolazec, ki je bil že na Kleku; on je pot našel vse drugačno, in obsodil bi me, da lažem — in to popolnoma po nedolžnem. Težko namreč najdeš dva hribolazca, ki bi ti enako popisala pot. In zakaj? Vsa pot od Pastirice do vrha Kleka je odvisna od vremena. Ako je padlo malo snega in je poletje vroče, moraš plezati po skalah, koder je drug hribolazec sekal v led stopinje, kadar je bilo dosti snega. Nekateri znameniti hribolazci pišejo, da je pot na Mali Klek najnevarnejši del cele poti; drugi pa zopet trde, da niso prebili do vrha Malega Kleka nobene posebne težave. Jaz se držim zlate srede. Prav velike nevarnosti in hudih težav tudi jaz nisem našel; toda vsega plezanja na Mali Klek pa tudi ne morem imenovati zložnega. Večinoma je še led pokrival skale; ako bi bil moral sam sekati vanj stopinje, bi bilo že sitno; toda prepustil sem to delo vodniku, sam pa gledal, kako so kosovi leda bliskovito drčali po ledenem pobočju na Pastirico, ki se je lesketala črez 1500 m pod menoj. Na najnevarneših mestih zo zabiti klini iuin napeljane vrvi. Tu sem pa že imel smolo. Na nekaterih mestih jih je namreč sneg skoraj popolnoma pokrival, in paziti sem moral, da si nisem nog vanje zamotal; po drugod so bile pa vrvi tako visoko, da jih nisem mogel doseči. Ako imaš pa vodnika in si trden v glavi, ne more se ti nič pripetiti. Seveda, če nisi prav nič hribolazca in ne moreš hladnokrvno gledati v 1000 — 2000 globoke prepade, spraviš lahko sebe in vodnika v smrtno nevarnost. Zakaj na nekaterih mestih ti vodnik ne more dosti pomagati, četudi te ima na vrvi. Ako eden izmed vaju pade, izgubljena sta oba. Zato moraš stopati trdno in varno; vsaka stopinja mora držati; Bog ne daj, da bi se oziral okrog sebe, sicer se ti lahko pripeti, da si v enem koraku globoko doli na Pastirici. Tudi roke moraš dobro rabiti, trdno se oprijemati klinov, skalnatih robov in držajev, katere ti seka vodnik v led. Omenil sem že, da je bilo krasno vreme; vkljub temu je burja tako brila, da sem se moral dobro opirati, da me ni odnesla. Ob slabem vremenu je ta pot res vratolomna.
 
Ko sva bila prišla na vrh Malega Kleka, sva zagledala pod njim one tri hribolazce, katere sva bila pustila še v koči. Predno so začeli lesti črez prvo ledeno steno, so obstali in se nekaj pogovarjali. Zdelo se mi je, da je enemu izmed njih srce upadlo, in da sili nazaj; in res, kmalu jo je ubral nazaj proti koči smrčavi Prusak. Kakor se je pozneje izgovarjal, mu je primanjkovalo sape. Meni se je pa zdelo njegovo početje neumljivo. Klek pred nosom, tako krasno vreme, in ne zlesti še par sto metrov visoko na njegovo plešo — to naj kdo drugi razume, jaz ne morem. Ako bi mi bil kdo ponujal v koči stotak pod tem pogojem, da ne zlezem na vrh, še pogledal bi ga ne bil,