Taki-le so: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 58:
„Ali, lepo vas prosim, milostljiva gospodična ...“
{{prelom strani}}
„Ah, kaka milostljiva? Vedite, — vi ste neznosni, milostljivi gospod Vladko! Kaj? Gospica Olga se reče! Olga mi je ime; ali ne veste tega?“
„Ah, oprostite Olga — gospica Olga! Kako rad bi vam tako rekal, pa ... si nisem upal. Nisem vedel ...“
„Ne tožite mi tako! Gospod Vladko, ne govorite tako — tožno. Jaz vas pustim, gospod ... Vladko,“ zažugala mu je iskro.
„Kam tako hitita, Olga? ... Čakaj no!“ oglasila se je za njima starejša sestra.
Vladko se je naglo obrnil, prestrašen, da je bil tako negalanten in pustil jedno — gospico za seboj.
„Oprostite, gospodična! Klanjam se, gospica Nina! ... Vaša gospodična ses...“
„Pustite jo no! Oh, vi dolgočasnež! Bo že prišla za nama ... saj ima noge. Sem pojte!“ In znova se mu je oklenila roke.
„Oh, pa res tako hitita, kakor ... Ali jo mislite odpeljati, gospod Žarnik?“ dohitela ju je Nina.
„Ah, molči, molči! Gospod Žarnik bo koga odpeljal? Saj še ne vem, če bi se sam upal odpeljati ... Pa res ne vem, gospod Vladko, toliko ste že stari, pa ste še vedno tako — otročji. Kdaj bodete vi — fant?“
„Pa vender mi ne zamerite tega — Vladko ... saj nisem mislila tako hudo!“ dostavila je mehko, ko je zapazila, da se mu je solza potočila po zarudelem licu.
„Vladko, ne — plakajte!“ zašepetala mu je na uho in mu krepko stisnila roko.
„Oh, solz ne morem videti! Vladko, poglejte me, nasmehljajte se!“ šepetala mu je drhteč, k njemu se pritiskajoč.
„No, še šepetati vama je treba ... Jaz vama povem: v Lipovcu ni dolgočasnejših ljudij, nego sta vidva ... Dober večer, gospod Vršič. Kam pa hitite?“ Obrnila se je naglo k mimoidočemu davkarskemu adjunktu.
„O, sluga ponižen, gospica; saj bi vas skoro ne poznal! ... Torej, kako se kaj počutite, golobičica sladka?“ In predrzno jo je pogladil po okrogli, mehki bradici.
„Hvala, še dosti —“ hitela je ona, „ali kam ste bili namenjeni? V drevored? ... Oh, vi ne veste, kako sta ta dva človeka pusta in dolgočasna! Kar prenašati jih ne more več človek ... no, pa saj veste: zaljubljenci —“
„Oho, prosim gospodična sestra! Kaki zaljubljenci? O kom pa tukaj govorite?“ postavila se je hitro živahna Olga.
„No, no, le mirno, milostljiva ... saj se poznamo ...“
„Kaj se poznamo? Nič se ne poznamo! Mar misliš, velemilostljiva gospica Nina, da smo vsi po jednem kopitu ...“
„Že dobro, že dobro! Pojva, gospod adjunkt, pojva; saj vidite, tu ni mogoče prestajati!“ In živahnih, poskakujočih koračkov je pobrzela do Vršiča, se ga hipoma oklenila in ponosno odkorakala gori proti drevoredu.
Razžaljena Olgica pa je stresala s kodravo glavico; temnorujava, mehka očka so se jej blesketala same jezice; drobni prstki pa so jej nervozno gibali, kakor tenke nožice strtega pajka.
Prisegala in rotila se je, da ti nikdar več ne pogleda te sestre, nikdar več ne spregovori besedice s to — s to sebičnico in zavidljivko. Zraven je pa trla in stiskala Žarnikovo roko, kakor bi hotela pokazati, kako jo bo ono — uh, ono — premikastila, da jej bodo kosti pokale.
„Ali, gospodična Olga, saj mi bodete roko zdrobili!“ oglasil se je zdajci Vladko, ohrabren po naivni, smešni jezici Olgini.
{{prelom strani}}
Ali slabo je naletel. Krepko, s prezirom je sunila njegovo roko od sebe, in ga zanimljivo zavrnila:
„Saj sem pozabila, da ste tu ... Veste kaj, z vami bom jaz kratko malo nehala občevati. Vi, vi — Žarnik, vi ste neznosni ... Saj ne vem, kje ste še to ime dobili! Vladko! Vi, pa — Vladko? Pa še celo Žarnik — oh, vsi bogovi! Zmrznila bom pri vas. Čudim se še, da mi ni že zdavno jezik otrpnil pri — vas, pri — Žarniku!“
In obrnila se je v stran in nemo korakala ob užaljenem mladeniču, z rokama mahajoč, kakor bi mislila poleteti v zrak. Pa dolgo je ni spregovorila besedice — trmoglavka mlada.
Žarnik pa je vzdihal ob njej, da bi si skoro pljuča izdihnil.
V tem sta onadva, Vršič in Nina, šetala po temnem drevoredu.
„Zdi se mi, da ste govorili o nekih zaljubljencih, gospodična,“ začenjal je adjunkt.
„O zaljubljencih? Ah, pojte, pojte! To sem le tako rekla. O kakih zaljubljencih naj bi bila govorila? Mar o teh dveh ...“
„Pa so vendar zavisti vredni ti zaljubljenci, ne, gospodična?“
{{prelom strani}}
| |||