Taki-le so: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 5:
| opombe= (Spisal J. A. Možin.)
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 29/276–80 ({{mp|leto|1896}})
| vir= dLib {{fc|dlib|FT3O5YGJ|s=1|276}}, {{fc|dlib|M43OMOI7|s=1–2|277}}, {{fc|dlib|
| obdelano= 2
| dovoljenje= dLib
Vrstica 118:
„Pa so vendar zavisti vredni ti zaljubljenci, ne, gospodična?“
{{prelom strani}}
„Zavisti vredni?! Lepo vas prosim, gospod Ivan! Ta dva zavisti vredna? ... Ta Vladko, ta — otrok ... Pa vender, kaj, gospod Ivan? Kdaj so že iz mode ti idejali! Idejali! Kako se mi to smešno zdi? Kdo še dandanes na idejale veruje, kaj? ... In ta Vladko, ta je pa največji idejalist! ... Smešno, ne?“
„Gotovo! Ali če mi verujete, gospodična, ali ne, jaz imam tudi svoj — idejal!“
„Idejal? — Tudi vi — svoj idejal? No, nazadnje — idejal, idejal! Saj ga imam tudi jaz svoj — idejal. Ali, lepo vas prosim! Idejal ... jaz ga nočem samo gledati, samo sanjariti o njem in obožavati ga; jaz ga želim objeti, pritisniti na-se, na svoje prsi. Jaz ga hočem vživati, okušati — svoj idejal.“ Naglo mu je stisnila roko in vneto nadaljevala:
„Hvala lepa za tak idejal, da bi smela samo
hrepeneti po njem, samo od daleč razpenjati roke
proti njemu, a nikoli ga v resnici objeti in naslajati se na njegovih ustnih! Saj potem bi niti ne poznala — ljubezni ... Ali poznate vi — ljubezen, gospod Ivan?“ pristavila je tišje in povesila zardelo glavico.
„Ako poznam ljubezen? Gospodična, kako vprašanje! Saj ljubim, ljubim, gospodična Ninka, ljubim tako strastno, da bi skoro ... Tako globoko sem že zašel v to morje ljubezni, v to sladko morje, da dvomim, bodem li še kdaj komaj in komaj priplaval na breg — na pusti, peščeni breg ... Ninka, gospodična Ninka, ali vi — ne ljubite?“ Mehko jej je ovil roko okrog pasu in jo polagano pritisnil k sebi. Stala sta v temni senci košatega kostanja.
„Kaj bi — ne?“ odgovorile je ona tiho. Bujne prsi so se jej burno vzdigovale.
„In kdo je oni srečni? Gospodična Ninka, kdo?“ Privil si jo je tesneje.
„In kdo je ona srečna?“ vprašala je ona šepetaje, stiskajoč mu toplo roko.
„Srečna, pravite? Ninka, srečna pravite? — Oh, nebesa ... Vi, vi, Ninka ... Ninka, vi, vi ste ona — ona — srečna! Vas, Ninka, ljubim — goreče, nad vse! Vas! Ninka, ti, tebe — ljubim! Ljubim, kakor še nisem ljubil — nikdar!“
Burno si jo je pritisnil na prsi in jo hotel poljubiti na male, polne njene rdeče ustnice. Ali v tem hipu se mu je iztrgala in očitajoč mu odvrnila:
„Kakor še niste ljubili nikdar? Torej ste že ljubili? In jaz ... z menoj bi bilo tako, kakor z onimi? Ko bi se vam srce ohladilo, potem pa bi me pustili in hajdi naprej — k drugim. Pa, taista komedija, ne-li? No, hvala lepa, gospod Ivan, za vašo odkritosrčnost!“ Naslonila se je na kostanj in solze so jej zalile voljne plave oči.
„Ali kaj mislite, Ninka? Saj še nisem ljubil, še nikdar nisem ljubil! ... Pač, ljubil sem, ali — kako? Igral sem se z dekleti, Ninka; a ljubil jih nisem ... Igral sem se z njimi! Saj do danes še vedel nisem, kaj je ljubezen, prava srčna ljubezen! Ninka, sedaj, ko imam vas, sedaj poznam — ljubezen. Vas ljubim, vas, Ninka, samo vas — in druge še nisem ljubil nobene, nobene še pred vami.“
„Oh, da, ljubim te, Ivanček, Žanček moj, ljubim te! ... Verujem ti ... saj te ljubim ... Ivan, dragi moj Ivan ...“
In skočila je od kostanja, ovila mu roke okrog vitkega pasu, a se naglo premislila — obesila se mu s svojimi mehkimi rokami krog vratu ... in poljubovala ga burno, sladko, dolgo in viharno. In on jo je objel krog pasu in privijal bujno njeno telo k sebi drhteč — silno, da je komaj dihal.
Takrat pa so so približevali koraki. Bliskoma sta odskočila in Vršič je razburjen po pesku iskal
izgubljeni svoj „cviker“ ...
Bližajoča se sta bila Olga in Vladko.
„Sedaj bi bil pa menda že čas domov iti! Prodajalnica je že zaprta,“ opomni Olga osorno in se obrne z Vladkotom nazaj proti domu.
Molče sta korakala Vršič in Nina za njima.
{{prelom strani}}
| |||