Taki-le so: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 159:
{{prelom strani}}
== II. ==
Drugo jutro je ravno odzvonilo sedmo uro,
ko se je Vršič vzbudil. Leno se je pretegnil, široko zazeval in se sladko nasmehljal.
Spomnil se je preteklega večera.
„Dražestna punica to, — ta Nina! In kako zna
poljubljati, oh ... Sam med je je! To bodo še urice ... Pa vender ... malo prenaglil sem se. Take-le meščanske stvarice ... to mi zna še nagajati.“ Še jedenkrat se je pretegnil in usedel na posteljo, da se obleče.
„No, pa Nina je tako — prestrastna. Nje se bodemo že odkrižali ... Ampak — kar je res, je pa res — ona je krasna! Ah — njena postava ... tako mehka, bujna — sladka! Mm-mm ... kako bi ...“ Zadovoljno je zamlaskal z ustnama, stresnil se in se hitel obleči.
Za prihodnjo nedeljo je napovedala lipovska
čitalnica izlet v Sedejev boršt. Sedej je dal tamkaj
nalašč za to priliko pokositi malo senožet. Ob štirih popoludne je došla tržka inteligenca z godbo na čelu na mesto.
Utrujena od dolgega pota je navalila takoj na krčmarja, ki je kar na vozu v senci košatega hrasta nastavil par sodčkov piva ter narezal krače in kruha. Izletniki so polegli v senco drevja in grmičja, tešili si glad in izpirali zaprašena grla, pa deloma nadaljevali po poti začeto zabavo.
Najdalje gori pod velikim leskovim grmom se je vtaborila družina Rožetova, kateri se je pridružil adjunkt Vršič.
Olga, jedina, ki ni čutila gladu, je sedela čemerno, roke krog kolen ovite, malo v stran. Z nekim prezirom je ogledovala vso veselo drožbo; zlasti je skoro zaničevalno pogledovala na Vladkota, ki je v družbi materini krepko obiral s kosti suho meso.
Nina je sedela prav pod grmom in slonela na močni leskovi veji; k njej pa se je sedaj pa sedaj pripogibal Vršič. Tudi ona je motrila družbo, zlasti ženske, oziroma njih toalete.
„Poglej no, kako se je Žarnikova našemila! Tako stara, kaj? Pa svetlo zeleno obleko!“ šepetala je adjunktu.
„Oh, pa ona-le, ona! Poglej ... In kako jej dvori novi koncipijent!“
„Sicer je pa lepa, ne?“ pripomnil je Ivan.
„Oh, lepa! ... Misliš, da so njeni ti lasje? In pa ta vedno rdeča lica! Ali si slep? Si jo videl že kdaj bledo?“
„No, ne rečem! Mogoče da res hrani v svojem budoirju kaj lončkov in čopičev, ali — impozantna je, ne? Ta postava — visoka, pa njeno obnašanje! ... Sicer pa, Ninček moj dragi, pred teboj ... kaj je ona pred teboj?“ Pogledal jo je žareče in jej stisnil roko.
Hipoma se oglasi godba.
Vršič in Nina sta planila oba hkrati pokonci, in že sta bila, tesno se objemaje, sredi travnika, ki se je kmalu prenapolnil s plesalci.
Otroci pa so odleteli v kraj, mej drevje na pokošeno, suho seno. V svojih razposajenih igrah so vpili in kričali tako, da so bili skoro prevpili 17 mož broječo lipovsko godbo.
Starejši Lipovčanje z županom Sedejem so ostali krog krčmarja; žene so se pa zbrale ob ognju, v katerem je črnolas, rmenopolten mož neprestano obračal in vrtel po ražnju s slanino našitega janca. Sedaj pa sedaj je na opomin kake zanimajoče se Lipovčanke prestavil kozico, v kojo je kapljala mast cvrčeče živali.
Gotovo so ostri, vešči pogledi Lipovčank pripomogli, da se je janec hitreje pekel. Ob polu sedmih je bil že pečen in rmenopoltnež ga je razsekal {{prelom strani}} in razrezal na kosce. Po grošu kosec je skoro izginil v lačnih lipovskih želodcih.
Rožetovi in Vršič so povečerjali in poslednji je poprosil Nino, da se malo sprehodita.
Nemo sta korakala mej veselo družbo, a skoro zavila v stran, mej grmičje in hrastovje.
Na malej vzvišini pod širokim hrastom sta obstala. Polagoma se je jelo mračiti; solnce je ravnokar zašlo.
Pri plesu sta se oba silno razgrela. Nini so gorela lica, kakor bi ji hotela počiti in Ivan si je že parkrat obrisal potno čelo. Levo roko krog njenega života, v desni njeno mehko belo pahljačo, je pahljal njo in sebe ter se sedaj pa sedaj mrzlično stresel in se tesneje pritisnil k dražestni ljubici.
„Kako je tu lepo!“ je šepnila ona.
„Da, krasno!“ odgovoril je on, jo naglo dvignil na prsi in jo drhteč poljubil na rožni ustni.
Zopet sta šetala naprej.
Hkrati je zahreščala suhljad. Bližali so se koraki. Bila sta Olga in Vladko.
Že ves popoldan se je kazala Olga grozno pusto in čemerno. Vžaljena je bila menda še od onega večera. Plesati se jej ni ljubilo; tožila je, da jo glava boli. Vladko, ki se je mej plesom kolikor mogoče krog nje sukal, jej je svetoval kratek izprehod. A komaj in komaj, da se je vdala, ko so jej tudi roditelji prigovarjali.
Tiho je korakala poleg mladeniča in le redko osorno odgovarjala na njegova ljubezniva tolažila in boječa vprašanja.
Prišla sta do prostora, kjer sta se mudila Nina in Vršič.
Nastalo je mej tem že precej mračno in skoro sta bila že mimo ljubečih, ne da bi ju bila zapazila.
Tu se Olga nagloma obrne — menda je začula kak vzdih — in zapazivši onadva, obstane kakor okamenela. Roka jej je hipoma poletela na dvigajoče se prsi in da se ni bila naslonila na Vladka, padla bi bila na tla.
Vladko si ni vedel razlagati nenadnega dogodka; prestrašen jo je objel krog pasu in pritisnil k sebi:
„Olga, kaj vam je. — Olga?“
Ona pa se ga je oklenila krog vratu, pritisnila svoje vroče lice na njegovo in razburjeno sopeč, ga je začela nenadoma poljubljati, da je blaženi, od sreče popolnoma omamljeni mladenič komaj vedel, kaj počenja.
Od plesišča sem je hipoma zadonel mogočen jak „tuš“ ... in vzdramil Olgo in Vladka. Razburjena sta odhitela. Tudi Vršič z Nino je bil že odšel.
{{prelom strani}}
| |||