Taki-le so: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 237:
{{prelom strani}}
== III. ==
Ob devetih zvečer so se vrnili izletniki v Lipovec. Godci so bili že deloma vinjeni, godala naslinjena in zaprašena — ni čudo, da ni bila ravno uzorna koračnica, s katero so prikorakali v trg.
Pred čitalnico je zadnjikrat zapel boben svoj „lahko noč ...“ in tržanje so se zadovoljni vračali na svoje domove.
Mlademu moštvu lipovskemu pa se še ni zdelo raziti se. Krenili so v kavarno. Mimogrede bodi omenjeno, da se lipovski kavarnar ni držal strogo svojega napisa – točil je tudi pivo in vino.
Mladeniči, mej njimi seveda tudi Vršič, so posedli krog dolge mize, razgrajali, besedovali, prepevali in pili – pili večinoma „ex“.
Stregla jim je domača hči Ivanka. To je bila visoka, vitka deklica, krasnih, milobnih črnih očij, orlovo zavitega nosu in obilnih črnih kodrov.
Najbolj je bil vesel mej mladeniči adjunkt Vršič. Pesem za pesmijo, zdravico za zdravico je predlagal in trkal navdušeno ob kupice, pel „čez“ — pa pil.
Dobrikal se je Ivanki, jej stiskal roko in jo ščipal v okroglo, rudeče ličece.
Tovariši so ga pa dražili.
„Hej, gospodična, nič mu ne verujte! Bog ve, kaj se vam še nalaže ... Ne veste, kje je bil ves popoldan! — Ali ste ga kaj videli?“
„Pa res, gospod Vršič! Ravno sem vas mislila vprašati ... Kaj ste že pozabili na — ono? ... Kje ste se skrivali ves čas mej plesom?“
„Da, da, vidite,“ oglasil se je zopet jeden izmej mladeničev, „ves popoldan je — ljubil, pa mu še ni dovolj ... Le dajte ga!“
Deklico so klicali v kuhinjo; morala je hitro oditi.
Ko pa se je zopet približala Vršiču, jo je hipoma prijel krog pasu, dvignil se in jej napil ... slaveč njena mehka črna očka, rudeča ličeca, bele zobke in njene kodrave lase, v katero se je zaplelo že toliko gorečih src — in v katere zamotati se preti tudi njemu samemu razvneto njegovo srce ...
„... Pa komu bi bilo žal, ko bi se zamotal v te mehke, valovite črne kodre.“
Divji krohot se je razlegal po dvorani. Bučni „živio“ in „bravo“ so zadoneli mej šumnim ploskanjem — in kupice so zazvenčale ... a Ivanka — rudeča prav do las, se je burno iztrgala Vršiču in odhitela iz sobe.
Ta pa je trkal s tenkim kozarcem, vriskal in pel, a kozarec se mu je hipoma v roki razdrobil. Pivo pa se mu je razlilo po črnem telovniku in po novih, svetlih hlačah.
Minili so skoro trije meseci.
Ves ta čas ni bilo v Lipovcu nikakih veselic. Vreme je bilo z začetka deževno, pozneje pa postalo mrzlo in po treh mesecih je ležal visok sneg krog in krog.
Vršič ni imel skoro nikake prilike, z Ninko se shajati. Pa tudi je ni ravno iskal; skoro ogibal se je je. Bal se je, da bi ga utegnila preveč nase prikleniti. Bal se je za svoje — samsko življenje.
Oh, saj se mu je zdelo tako nebeško to — samsko življenje.
Kadar pa se mu je vender vrinila misel na Nino, in se ga je polotil neki strah, in ga je prevzela neka bojazen, da mu je vztrepetalo srce ... govoril si je:
„Kaj jej hočem še sedaj? — V petindvajsetem letu ... prezgodaj je! V teh letih, najlepših letih ... tu še lahko — živimo! Kaj bi se vezal na ženo? ... Pet tisoč bode menda imela ... Kaj je to? — Ni vredno ... škoda mladosti ...“
A drugače je mislila Ninka. Kmalu po onem dnevu je spoznala svojo nesrečo. Pisala mu je, {{prelom strani}} pisala mnogo, žarno — obupno. Prosila ga, naj stopi pred očeta in jo zaprosi, rotila ga, naj je ne pusti v sramoti, a odgovora ni dobila. Čakala je teden, dva ... nič!
Silvestrov večer je bil. V lipovski čitalnici je bila veselica in dvorana je bila natlačeno polna.
Tudi Nina je bila navzoča. Sedela je tam v drugej vrsti, prav na kraju. Nič je niso zanimale pevske točke, nič jednedejanska veseloigra ... Boječe, plašno je sedela in se vsak trenotek ozirala nazaj, če bi zagledala Vršiča. Šele proti koncu predstave se je pokazal na vratih. Hotel se je hitro umakniti, a ona ga je že videla ... Ostal je.
Po besedi je bil ples.
Adjunkt se je dolgo ogibal Nine; a konečno se jej je moral vender približati. Krčevito se ga je oklenila, kakor bi se bala, da se jej zopet izmuzne — in viharno je zaplesala po dvorani.
Ko sta končala, se je hotel nemo posloviti; a ona ga ni izpustila ... Z izgovorom, da jo glava boli, ga je prosila, naj jo vede malo ven iz soparne dvorane.
Stopala sta po hodniku. Na desni je bila vrsta sob za tujce. Predzadnja je bila le priprta.
Nina se hipoma odloči, odpre vrata na iztežaj in potegne naglo adjunkta za seboj.
V sobi ni bilo nikogar.
Na postelji je bilo razmetane nekaj moške obleke, na mizi v divjem neredu kopa knjig, mej njimi par rokavic, zapestnikov, kravat in črn, mehak klobuk.
Pred zrcalom je gorela luč.
V njem je Nina slučajno zazrla svoje shujšano, bledo obličje in od joka zardele oči. Mrzlično se je stresla.
Še vedno se je oklepala njegove roke in kakor okamenela je stala nekaj časa nepremično. Hipoma pa se ga je oklenila krog vratu in zaihtela tako britko in trpko, da se je Vršiču srce trgalo.
„Ali nisi dobil — pisma?“ je pretrgano, mej solzami šepetala.
„Dobil!“ odgovoril je osorno.
„Pa — zakaj ... nisi odpisal?“
„Ne vem!“
„Ne veš! ... Ivan, Ivan! ne ... pusti me v — sramoti! ... Ivan ...“
In zdrknila je ob njem na tla, krčevito se oprijela njegovih nog ...
Stresel se je ... in ni se mogel več vzdržati. Mehko jo je prijel krog pase in jo dvignil na prsi, stisnil jo burno k sebi in jej začel poljubljati solze raz obraz ... in poljubljal jo je strastno, divje – kakor takrat – še viharnejše.
Nesel jo je k divanu in jo lahko položil nanj. Tam pa je pokleknil poleg nje in — ona ga je božala tako milo, vdano in ga tako hvaležno gledala ... a Vršič bi se ne ustavljal, ko bi moral ta trenutek stopiti ž njo pred oltar.
Konečno se mu je mehko izvila, izmila in izbrisala si objokane oči ob umivalniku — in vrnila sta se — menda srečna, nazaj na plesišče.
Plesala pa sta še dolgo v noč.
Zopet je prišlo poletje.
Gospa Vršičeva je povila hčerko — Petrino. Ko so jo prinesli h krstu, sem bil slučajno navzočen. Poleg mene sta klečali dve starki in tiho šepetali:
„Vidiš, to je pa Rožetove Ninke ... Vršičevo!“ pomežiknila je jedna.
„Mhm —“ nasmejala se je druga pomenljivo. „Koliko je od poroke?“
„Šest mepecev! ... Kaj? To je lepo ...“
„Oh, ta svet ... ta izprijeni ...“
„To je grdo, ne? Pa še vzeti je ni hotel ... Osem tisoč mu je moral obljubiti stari.“
„To so — gospodje! ... Taki-le so ti ...“
„Pa z Olgo bi bilo tudi skoro tako, veš?“
„Tudi z Olgo? Beži, beži ... a že razumem ... Vladko —.“
„Da, vidiš ... pa saj je bil priden — fante. Hotel je iti k železnici, da bi prišel prej do kruha in bi jo vzel ... Pa saj veš – pri vojakih so ga izpridili ...“
„A — pri vojakih ... Ja, no ... taki-le so ...“
| |||