Zemlja (Ivan Podlesnik): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 5:
| opombe=
| izdano= ''{{mp|delo|Domoljub}}'' 27/40–49 ({{mp|leto|1914}})
| vir= dLib {{fc|dlib|HO3W2GEU|s=649–651|40}}, {{fc|dlib|BDE3UIQN|s=
| obdelano= 2
| dovoljenje= dLib
Vrstica 87:
To je bil dolg pogovor. Besede so bile zajete iz žalosti. Pa vendar je bilo nekaj neizrekljivo mehkega in lepega v večeru in besedah. Niti ena misel, ki bi razgnala svetlobo tega večera, se ni dotaknila njinu src. Vse, kar je bilo krog njinu in kar sta si rekla, je bilo kot bi govorila v cerkvi, kjer je sama lepota, sama svetloba. Ko pa je hotel oditi, je ostala njena roka dolgo v njegovi. Še dolgo potem, ko ji je v slovo še enkrat zaukal na mostu, je ona bdela in molila. Molila je, da bi bil srečen in se srečno vrnil. Zaupno goreče je prosila Marijo, da bi izprosila pri Bogu, da bi bila pot njinu življenja vodena tako, da bi bila srečna oba.
{{prelom strani}}
Posestnik velike žage ob Belčici je bil Karol Mrak. Ni bil domačin v tem kraju. Priženil se je iz mesta. Tudi njegova mladost mu ni kazala, da bo kdaj posestnik velike kmetije in industrijskega podjetja. Namenjen je bil za uradniško službo. Ko se je poročil z Angelo Tomčevo, hčerjo bogate vdove, je bil v mestu nastavljen pri bančnem zavodu. Par let po njegovem zakonu pa so nanesle razmere tako, da je opustil službo in se preselil v rojstni kraj svoje žene, kjer je prevzel po mlado umrlemu ženinem bratu posestvo in žago. Tako je želela tašča, želela njegova žena in tudi njegove želje niso bile temu tuje. Izgovoril si je samo, da sam kmetije ne bo vodil, ker ni bil temu vešč, da bo delal na to, da se lesna industrija povzdigne. Z veliko vnemo se je lotil tega načrta. Skrb za kmetijo pa je prevzela njegova žena, ki je vzrastla na kmetih in po končanih šolah prišla zopet na kmete.
Čas, v katerem je Mrak prevzel žago in kmetijo, je bil tisti, ko se je na Kranjskem vse preurejalo in prenavljalo. Politično so se razmere spremenile v korist {{prelom strani}} ljudstvu; gospodarstva so se dvignila in tudi za industrijo so se obetali lepši časi. Denar je bil poceni in marsikdo je porabil priliko, da je popravil in razširil svoje gospodarstvo.
Karol Mrak ni imel denarja. Posestvo in žaga, kar je prevzel, je bilo mnogo vredno in nezadolženo. Žena njegova pa je imela zagotovljeno doto po materini smrti. Če je hotel lesno industrijo povzdiniti in preurediti žago, je moral iskati kredita. Tega mu ni bilo težko dobiti. Kmalu se mu je tudi ponudila ugodna prilika, da je kupil nekaj velikih gozdov za razmeroma zelo nizko ceno. Treba pa je bilo šteti mnogo tisočakov. Žago je preuredil popolnoma moderno. Postavil je turbino s sto konjskimi močmi, ki je dajala električno razsvetljavo, gonila venecijanko in močan gater. Poleg tega še stroje za obrezovanje desk in izdelovanje zabojev. Lesna kupčija je bila v tistih časih tako dobra, da Mrak ni bil daleč od časa, ko bi mogel reči, da ni nič dolžan, da je vse njegovo.
Pa je prišlo leto 1908.! Priklopitev Bosne in Hercegovine Avstriji je vzbudila v Evropi strah pred veliko vojno. Začela so se kazati znamenja gospodarske krize na vseh poljih. Po prestani bojazni pred vojsko se je pojavila med evropskimi državami gospodarska vojska. Bankir Evrope, Francija, je denarno podpirala balkanske države in Rusijo, ker se je hotela s tem maščevati nad starim svojim sovražnikom Nemčijo. To sovraštvo se je raztegalo tudi nad Avstrijo.
Na gospodarskem polju se je to vsepovsodi poznalo. Kupčija in industrija je zaostajala. Denar je bil drag in težko ga je bilo dobiti. Lesna industrija je tudi mnogo trpela. Nekoliko si je opomogla po končani vojski med Italijo in Turčijo za Tripolis. Toda to je bilo le mimogrede. Sledila je vojska na Balkanu, ki je vrgla kupčijo zopet daleč nazaj. Poleg vsega tega so se jele na Kranjskem kazati še posledice poloma »Glavne slovenske hranilnice in posojilnice«.
Kmetija pa je trpela vsled slabih letin.
Karol Mrak v teh letih ni delal za dobiček, temveč je moral na svoje gospodarstvo doplačevati. Vesel je bil, če je sklenil leto brez izgub. Da bi mogel pokriti dolg, ni bilo misliti. Breme velikih obresti je dolg povečevalo in žrlo, kar je v dobrih letih odplačal na dolg.
Živeli so pri Mrakovih kot se živi v premožnejših hišah. Za jed in obleko niso trosili denarja, skrbelo pa se je, da so bili gostje, ki so prihajali v obilnem številu, dobro postreženi. Tudi pri vzgoji otrok se ni varčevalo. Mrak je imel mnogo prijateljev. V prejšnjih letih se je mnogo brigal za javnost, pozneje pa je posvetil vso svojo skrb industriji. Navzlic temu, da je bil že precej let na kmetih, se s kmetijstvom ni mogel sprijazniti. Ljubil je zemljo, konje, govedo, delo na polju. Da bi sam vstopil v tako življenje, to mu ni šlo. V prostem času ali zvečer je vzel knjigo ali časopis v roke in se vtopil v čtivo.
Čudno je bil na to hišo navezan Pikše Lovrenc. Imeli so ga za domačega in tudi on se je čutil domačega. Z gospodinjo Angelo sta obiskovala skupaj eno leto domačo šolo in bila enake starosti. Tudi sedaj, ko je Lovrenc služil na Mrakovi žagi, je ostalo med njima mladostno prijateljtvo, in le težko se je navadil reči Lovrenc svoji nekdanji sošolki vi. Mnogo večerov je presedal v kuhinji, kjer sta z gospodinjo vzbujala spomine iz pol preteklih ali pa govorila o gospodarstvu in vaških novicah.
Mraku se je priljubil, ker je bil fant bistre glave in trezen v mislih, priden pri delu. Navajal ga je do tega, da je v prostem času čital lepo knjigo ali časopis. Kazal je v mnogih vprašanjih svojo trezno sodbo, kar je bilo za njegova leta veliko.
Vsled tega je bilo tisto jutro, ko se je Lovrenc poslovil, vsem težko. Gospodinja je stala dolgo na pragu hiše in gledala za njim.
Doma ga je čakala na pragu sestra Micka. Njene oči so bile objokane. Ne toliko radi brata, ki je odhajal v vojake, kot zato, ker je teža skrbi legala vedno težje na njene rame. Tisto jutro po materinem pogrebu je Miha Bokav legel v posteljo in ni vstal že cel teden. Kazal je na jetiko. Bolezen je pospešila pijača in pa na mrzli in mokri zemlji prespana noč.
Simenčeva Ana je tisto jutro peljala mleko v mlekarno. Konec vasi sta se srečala z Lovrencem in spregovorila še par besedi v slovo. Pri slovesu mu je stisnila v roko v papir zavito svetinjo Matere božje. Lovrenc jo je sprejel kot nekaj zelo ljubega in dragega.
Tako sta se ločila.
{{prelom strani}}
== II. ==
| |||