Zemlja (Ivan Podlesnik): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 116:
== II. ==
Prvo pismo, katero je pisal Lovrenc iz Vipave, kamor je moral, ker je bil dodeljen trdnjavski artiljerij, je bilo naslovljeno na Simenčevo Ano in se je glasilo:
Draga moja Ančka! Predno Ti kaj nadalje pišem, najprvo lepo pozdravim Tebe in vse znance in znanke, vse fante in dekleta. Ali so fantje še v sovraštvu med seboj? Jaz bi jim prav iz srca privoščil, da bi bil vsak izmed njih vsaj en teden tukaj. Hitro bi jih minile tiste neumnosti. Tudi ošabnost gruntarskih nad bajtarskimi bi izginila, ker pri nas se nič ne vpraša, iz kakšne hiše je kdo. Tukaj smo vsi enaki, vsi moramo enako jesti, vsi enako vaditi in enako ubogati.
Meni je bilo prve dni zelo dolgčas po Tebi, srce moje. Sedaj šele prav vem, kaj mi je dom, kaj domača zemlja. Tudi tukaj je zelo lepo in češnje so v cvetju. Ampak pri vas je še lepše. Ne morem se posebno pritožit, samo to je silno, da moram zelo pogosto na vahti stat. Malo nas je tu, zato pridemo pogosto na vrsto. Tudi to mi hodi na vskriž, ker prav nič nemško ne razumem. Tukaj so domala vsi tovariši Nemci iz Češkega. Havptmanova gospa me imajo zelo radi. Napravil sem njih sinčku majhen voziček za igračo. Gospa so me poklicali v kuhinjo, se zahvalili in mi dali vina. Lepa mlada gospa so to in par besedi razumejo slovensko. Jaz sem se jim ponudil, da jim bom vrt štihal, kar jih je zelo razveselilo. Sedaj delam vsak dan na vrtu nekaj ur. Flance so že velike.
Če bom prišel o Veliki noči domov, Ti prinesem, srce moje, najlepšo rožo iz vrta Havptmanove gospe.
Predno končam to slabo svoje pisanje, Te še enkrat prav lepo pozdravim. Prav kmalu mi kaj piši in mnogo napiši. Tukaj imamo vsako nedeljo muziko in ples. Jaz ne hodim prav nič plesat, ker ne poznam ljudi in nimam znanja. Tudi bi preveč nate mislil in se spominjal, kako je bilo včasih. Dekleta so tukaj zelo resna in lepo napravljena. V cerkev hodijo gologlave. V Marijini družbi jih je zelo veliko, kar sem videl zadnjo nedeljo, ko sem popoldne prišel v cerkev. Tudi cerkev je lepa in lepo ozaljšana.
Ako mi bodeš kmalu odgovorila, Ti bom kmalu zopet kaj pisal. Ne pozabi na Lovrenca kot on ne bo pozabil na Te nikdar. Lovrenc Pikš. Trdnjavska artiljerija, bataljon štev. 8. Vipava.
Šimenčeva Ana mu je odgvorila in mu v pismu povedala, da je njeno srce žalostno in njene oči mnogokrat objokane. Noben fant ne zauka na vasi več tako kot je Lovrenc. Če fantje na mostu zvečer zapojo, se precej pozna, da ni Lovrenca med njimi, kar dela njeno srce še bolj žalostno. Zato zvečer raje okno dol zapre, da je sama in nemotlena v mislih nanj. Nageljni kažejo, da bodo lepo cveteli. Fantje so si še zmerom nekako navskriž. Veseli jo tudi, da Lovrenc ne hodi na ples in da gre v cerkev, kar naj tudi v naprej večkrat stori in se priporoči Jezusu in Mariji, da bo lažje prenašal težave vojaškega stanu. Tudi ona moli v ta namen. Kakor mu je gotovo že sestra Micka pisala, je Bokav zelo slab. Zdravnik je rekel, da ne bo nič z njim. Zelo jo tudi veseli, da bo prišel Lovrenc o Veliki noči domov.
Pismo piše pri Štorovi Francki, ki ga tudi pusti pozdravit.
Sestra Micka je res Lovrencu pisala žalostno pismo o težavah, ki jih ima. Upniki da pritiskajo na vse strani, Miha leži bolan in je zelo slab, ona da mora biti za vse, vzeti pa ni nikjer ničesar v roke. Če Miha ne ozdravi, kar je malo upanja, bodo upniki vse pobrali. Kam bo reva z otroci? Njegovega in njenega doma ne bo več, in otroci ne bodo imeli hiše.
Vse to mu je povedala in še mnogo o njenem trpljenju, kar je napravilo Lovrencu težko srce. Sklenil je, da o Veliki noči ne pojde domov, ker je sama žalost.
V ponedeljek velikega tedna pa je dobil Lovrenc od doma brzojav. Svak Miha je umrl, Lovrenc naj pride k pogrebu. Dobil je dopust in odpeljal se je.
Zvečer je bil doma, kjer je našel veliko žalost. Ni mu dalo, da bi ostal dolgo v rojstni hiši. Nadležno mu je bilo tudi odgovarjati se ljudem, ki so prišli kropit mrliča. Zato je šel k Mrakovim.
Ko je šel mimo žage proti hiši, je začela šele prav vstajati žalost v njem. Koliko veselih, srečnih dni je prebil na tej zemlji, koliko lepih večerov v hiši med temi ljudmi, ki so mu bili dobri in mu želeli dobro. Sedaj pa je kakor tujec. Domača zemlja, na kateri sta se trudila dolga leta njegov oče in njegova mati; rojstna hiša, v kateri je preživel svojo mladost — vse bo šlo na tuje. Kaj ga bo še vezalo na to zemljo, kaj na ta kraj? Pred oči mu je stopila materina podoba, kakršna je bila tisto jutro, ko je potem umrla. Tiste njene oči so {{prelom strani}}
| |||