Zemlja (Ivan Podlesnik): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 141:
Zvečer je bil doma, kjer je našel veliko žalost. Ni mu dalo, da bi ostal dolgo v rojstni hiši. Nadležno mu je bilo tudi odgovarjati se ljudem, ki so prišli kropit mrliča. Zato je šel k Mrakovim.
Ko je šel mimo žage proti hiši, je začela šele prav vstajati žalost v njem. Koliko veselih, srečnih dni je prebil na tej zemlji, koliko lepih večerov v hiši med temi ljudmi, ki so mu bili dobri in mu želeli dobro. Sedaj pa je kakor tujec. Domača zemlja, na kateri sta se trudila dolga leta njegov oče in njegova mati; rojstna hiša, v kateri je preživel svojo mladost — vse bo šlo na tuje. Kaj ga bo še vezalo na to zemljo, kaj na ta kraj? Pred oči mu je stopila materina podoba, kakršna je bila tisto jutro, ko je potem umrla. Tiste njene oči so {{prelom strani}} ga gledale zopet tako milo, tako čudno, kot bi ga hotele vprašati: kam gre tvoja pot, moj sin? Kje boš hodil, kje bo tvoj dom?
Ko je stopil v Mrakovo hišo in videl zbrano družino krog mize, se je premagal. Ko pa mu je gospodar stisnil roko v pozdrav in ga pogledala gospa Angela, tedaj se ni mogel več. Zaplakal je in lažje mu je postalo pri srcu.
Drugo jutro so Bokava pokopali. Od dne, ko so položili v zemljo staro Pikško, Lovrenčevo mater, še ni bila zasajena lopata v njivo Gospodovo pri farni cerkvi sv. Matevža. Zato so rekli ljudje, da je izročila stara Pikiška tisti večer svojemu zetu Mihi palico, s katero je od dne njenega pogreba stražila vrt smrti.
{{prelom strani}}
| |||