Usodepolna past: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 11:
== I. ==
Nekje na Slovenskem leži na visokem
bi ubregu prijazen trg, ki nosi razen svojega
pr egapravega imena, ki ga pa obzirno zamolčir• •)zamolčimo, š cše jako prijazen priimek : »Kurja čevca- «. Kdaj in zakaj je prejel naš trg to dičdično ime, tega ne pove nobena zgodovina, zato tudi mi ne bomo o tem dalje razpravljali.
 
no ji tega ne pove nobena zgodovina,
, to tudi mi ne bomo o tem dalje razprav
Kurjevci — tako imenujejo okoliški
1 r.ietjekmetje tržane — so pa kaj ponosni na svoj
ligtrg. In kako tudi ne! Krasna, široka, v lenem vremenu prašna, v grdem pa lepo
blatna cesta vodi skozi sredino Kurjih
i evcčevc do župne cerkve, ki stoji koncem
trga. Na obeh straneh se vrste hiše, kakor
vojaki pri največji paradi. Nekaj scse iihjih
c Jocelo skupaj drži, kar se vidi skoraj edinolcedinole po večjih mestih. Hiše so sicer večinoii'avečinoma pritlične, zato pa do malega vse z opeko krite in lepo ometane.
 
Razven glavne ceste imajo Kurja čevc., se dve stranski ulici: Blatno in Bere.?-
koRazven glavne ceste imajo Kurja čevca še dve stranski ulici: Blatno in Beraško ulico. Toda ti zakotni kraji nas ne zalimnjozanimajo toliko, kajti mož, o katerem govori
n-šanaša povest, stanuje na Glavnem trgu. Tako imenujejo namrenamreč Kurjevci oni del cekiceste, ki se pri cerkvi nekoliko razšTHrazširi.
 
Tu stoje vsa glavna poslopja Kurjih
čevc: cerkev, župnišče, šola, županija, gozdnagostilna pri »Zeleni žabi« in hiša s trgovino
Jake Koruze.
 
Jaka Koruza je začel, kakor večinoma trgovci po naših trgih in malih mestih.
Prišel je iz tujine in prinesel svoje premocnjepremožnje na hrbtu,. V Blatni ulici je najel stanovanje in odprl branjarijo. Ker je v vsakem kraju nekaj zapravljivih kmetov, ki
iesenijeseni pridelke ceno prodajo, spomladi pa
isto ali pa še slabejše blago drago kupujejo, je šla Koruzi kupčija kaj dobro izpod
rok.
 
NajveNajveč mu je pa nesla »ponočna trgovina«.
 
V Blatni ulici se že podnevi malo vidi, kaj šele ponoči. Takole proti desetim
so začele prihajati v manjših in večjih presledkih temne postave, obložene z vrečami in vrečicami, ter izginjale v Koruzini
Vrstica 40 ⟶ 43:
nezvesti posli, ki so pomagali prazniti domače kašče ter si na ta način pridobivali
postranske zaslužke. Seveda so denar lahko pognali, kakor so ga brez težave zaslužili. Dekleta so ga obesile nase v podobi pisanih cunj, fantje pa vlili vase v obliki pijače.
 
Seveda največji dobiček je imel pri
tem Koruza. Kupoval je ceno in tehtal dobro sebi v korist. Da je tuintam par kil
Vrstica 46 ⟶ 50:
mu je zorela pšenica na lepem polju krog
trga in v bližnji okolici, ter vsako leto dokaj dobro obrodila.
 
Marsikateri gospodar se je sicer pritoževal, da mu v kašči žito prehitro gine,
in sumil celo otroke ali posle. Toda take
tožbe so Silebile prav res krivične. Kaj morejo otroci ali posli za to, če pridejo miši
v kaščo, ali če gospodinja vedno preveč
nameri, kadar pošlje v malin.
 
Koruza je pa leto za letom ceno kupoval in drago prodajal, kakor dela vsak
pošten trgovec, ki se razume na svojo
obrlobrt in nima »preozke« vesti. Tako si je
bil polagoma prislužil lepe denarce, in postalo mu jcje v ozki Blatni ulici pretesno.
Želel si je ven na zrak, na Glavni trg.
 
Tu je imel ravno nasproti šupniščažupnišča
stari Pšeničnik nizko umazano bajto, ki
se je sredi zanemarjenega vrta šopirila v
sramoto celemu trgu. Stala je tam še izza
tistih časov, ko so Kurja čevca nosila ponižni naslov vasi. Kurjevci pa nimajo posebno razvitega čuta za starinske spominke, in zato tudi niso znali ceniti velike
vrednosti častitljive ''šeničnikovePšeničnikove bajte.
Vsi so ji želeli skorajšen pogin. Toda bnjtabajta
je kljubovala vsem viharjem in požarom,
da celo zadnji potres
:iji ni mogel do živej gaživega. Vse druge hiše so bile veveč ali manj
I poškodovane, Pšeničnikova bajta se je pa
! le malo bolj naprej nagnila.
 
Prihajali so tudi razni kupci nadlegoI vatnadlegovat Pšeničnika, da bi jim prodal vrt in
' bajto, toda nobena ponudba ga ni ganila.
I Rekel je, da je greligreh, in sicer velik greh,
prodajati očetovo dedščino.
 
1
Tako je posedal Pšeničnik dan na dan
na klopi pred »očetovo dedščino« v ithaslihirhastih hlačah in umazani hodnični srajci ter
mirno vlekel iz svojega vivčka v veliko pohujšanje vsem tržanom. Kajti kaj takega
se pa prilega kaki zagorski vasi, ne pa
ponosnemu trgu kakor so Kurja čevca.
 
Tu je hotela sreča, da je Pšeničnik
padel s trehe in si zlomil tilnik, to vse pa