Zemlja (Ivan Podlesnik): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Plantanana (pogovor | prispevki)
Plantanana (pogovor | prispevki)
Vrstica 192:
Ko sta šla z Lovrencom nazaj mimo žage, mu je bilo, kot da ta žaga s svojo turbino, z železnimi stroji in električnimi žarnicami moti harmonijo zemljo. Kako je prišlo to, tovarni podobno poslopje, na ta lepi kos zemlje, kjer bi se podal ob vodi kmečki dom, mlin, ali majhna žaga z lesenimi kolesi?
 
Šla sta v hišo, kjer je bilo pripravljeno kosilo. Lovrenc je kosil ta dan pri Mrakovih, pri gospodarjevi mizi. Mrakovi otroci so se spravili nanj. Franci mu je odvzel bajonet in ga skušal pripasati sebi krog života; ker ni šlo, si ga je obesil krog vratu. Anica si je dala čepico na glavo, krog vratu pa Lovrenčev vojaški ovratnik. Mali Jožko pa se je igral s svetlimi gumbi na Lo- vrenčeviLovrenčevi vojaški stiku iisuknji.
 
Popoludne je šolšel Lovrenc skozi vas in pot ga je pripeljalpripeljala mimo ŠimcnčeveŠimenčeve hiše. Ana je slalastala na pragu.
 
»Ali imaš kaj piruhov zame?« jo vpraša Lovrenc.
 
»Že sem vse razdala, zakaj nisi pri- šelprišel prej po njeponje,« se je šalila Ana.
»No, pa je vendar kaj ostalo « jc dejal Lovrenc in obstal na pragu liiše. »Bom pogledala,« in stekla je v
 
hišo.
»No, pa je vendar kaj ostalo ,« jcje dejal Lovrenc in obstal na pragu liišehiše. »Bom pogledala,« in stekla je v
Ko se je čez kratko vrnila, je pri-
 
nesla lep piruh, ki jo bil živo nisan, na sredi pa je imel naslikano rožo.
»Bom pogledala,« in stekla je v hišo.
 
neslaKo se je čez kratko vrnila, je prinesla lep piruh, ki joje bil živo nisanpisan, na sredi pa je imel naslikano rožo.
 
»Pa ste imeli slikarja pri hiši, ko ste delali piruhe. Pri nas nimamo tako lepih.«
 
»Pa pokaži, kakšne imate, morda so še lepši.«
 
In Lovrenc je potegnil iz žepa piruh, ki je bil zlato pobarvan čez in čez. V sredi pa je imel napisano:
 
<poem>
Hladna voda Kokrica,
Kje je tista deklica?
Belo je perilo prala,
Gledala se v tebi zala?
</poem>
 
»Pri vas ste pa študirali, ko ste delali piruhe,« je dejala Ana in preobračala lepi piruh med prstmi.
 
»Če te ima, ti pa povem še naprej to pesmico o Kokrici in deklici,« je dejal Lovrenc.
 
»Povej jo no,« je silila Ana.
 
»Pa je ne znam na pamet, ampak zapisano imam.«
 
»Pa mi jo preberi, ali pa jo daj, da jo bom sama.«
 
»Če boš prav pridna.«
 
»Saj sem zmerom pridna.«
 
»Pa naj bo.«
 
Lovrenc je bral Ani pesmico o Kokrici:
 
<poem>
Švignila je ribica
mimo nje postrvica,
pa se deva je zganila
pa perilo izpustila.
 
Plaval, plaval robček bel
je po Kokrici vesel,
a tam doli, tam za jezom,
fantič ga je vjel.
 
Prala, prala deklica,
pesmico zapela:
»Oj ti voda Kokrica,
robček si mi vzela!
 
Mamica me kregala
noč in dan bo stara:
»Kaj si zopet delala,
robček si zaprala!«
 
Morda pa ga našel bo
in nazaj prinesel kdo:
njega bi ljubila,
ž njim se poročila.
 
Slišal doli fantič mlad
deklico je peti,
robček si je djal za vrat,
leta jel je šteti.
 
Pa pristopi k deklici,
lepi kakor rožici:
»Mene deklica ljubila,
z mano bi se poročila?«
 
Robček mu z vrata je vzela,
deklica, in zarudela,
nežno dala mu roko,
dala srčece zvesto ...
</poem>
 
»Kje si pa to dobil?« je vprašala Ana, ko je Lovrenc spravljal pesmico v žep.
{{prelom strani}}