Zemlja (Ivan Podlesnik): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Plantanana (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Plantanana (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 281:
»Kje si pa to dobil?« je vprašala Ana, ko je Lovrenc spravljal pesmico v žep.
{{prelom strani}}
»V Vipavi mi jo je povedal naš
fenrih, ki je Gorenjec, in jaz sem jo napisal.«
 
»No pa vam ni nič hudega pri vojakih, ker imate čas za take stvari.«
 
»Čas se že vzame, pa mi povej kaj novega,« je dejal Lovrenc in pogledal proti oknu, kjer so stali nageljni.
 
»Ko bodo cveteli, bo prišel kdo in ti jih bo potrgal, predolgi so že.«
 
»Poglej, koliko popkov imajo. To bo cvetja.«
 
»Za koga cveto?«
 
»Kaj še ne veš. Za Kovačevega Lojzeta,« je dejala Ana in se nasmejala. »Saj ljudje vedo in Lojze se menda sam hvali po vasi.«
 
Lovrenca je nekaj zbodlo. S Kovačevim Lojzetom nista bila posebno prijatelja. Še prej, ko je bil Lovrenc doma, ga je Lojze po strani gledal in zbadal, kjer je le mogel.
 
»Dekle, le pazi!«
 
»Bodi no pameten. Saj veš, da so le prazne marnje in ne verjemi, kar boš slišal. Lojze se samo hvali. Meni je to zoperno radi ljudi. Kaj morem, če je njemu to všeč. Zadnjič enkrat je prišel mimo. Še pogledala ga nisem in ko je prišel v hišo, sem šla na polje.«
 
»On je gruntarski in oče mu bo dal kmalu čez. Jaz pa sem bajtarski in še bajte ne bo mogla Micka obdržati.«
 
»Pa ti prevzemi.«
 
Lovrenc jo je začuden pogledal.
 
»Dolgove.«
 
»Če boš priden, jih poravnaš. Saj imaš nekaj dote na hiši.«
 
Po klancu so prišli fantje. Ana se je umaknila v hišo.
 
»Alo, Lovrenc, z nami na most. Piruhe gremo sekat.«
 
Lovrenc je šel s tovariši na most, kjer se je zbrala mladina.
 
»Letos zadnjič na tem mostu. Čez štirinajst dni ga ne bo več,« so dejali.
 
Lovrenc ni še vedel, da je sklenil cestni odbor podreti stari most in postaviti novega iz betona.
 
Ko se je naredil mrak, so odšli fantje po vasi.
 
== III. ==