Zemlja (Ivan Podlesnik): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 336:
Drugi pa so se veselili novega mostu. Zlasti taki, ki so imeli več vožnje. Stari most je bil sicer še trden, toda postavljen tako nerodno, da se nista mogla dva voznika srečati na njem. Za velike tovore sploh ni bil. Napravljen je bil na lok in kamnita ograja se je že podirala. Poprave je bil stari most na vsak način potreben. Zato se je odločil cestni odbor pridejati še nekaj in zgraditi s pomočjo deželne in državne podpore novi most.
Po veliki noči naj bi se pričelo z delom.
Sirc je napravil z nekaterimi možmi ta večer kupčijo za vožnjo in pil se je likof.
Fantje so sedeli pri dolgi mizi pri vratih.
Med njimi so bili trije vojaki, ki so prišli na dopust. Naš Lovrenc, ki je služil v Vipavi, Tomažov Jaka, ki je bil v Celovcu in Fendetov Lojze, ki je bil nastavljen v Tolminu pri alpincih. Naravno, da so imeli ti fantje vojaki povedati toliko iz vojaškega življenja, da so obračali nase pozornost celega
omizja. Bili so pri mizi fantje, katere je še čakala vojaška služba. Bili so pa tudi taki, ki so že odslužili, črnovojniki. Eden teh je bil Kovačev Lojze.
Iz nasprotstva, ki je obstajalo med njim in Lovrencom, se je v Lojzetu rodilo hrepenenje dati Lovrenčevo pripovedovanje v nič.
Bil je Lojze korporal pri vojakih in domišljal si je, da je napravil s tem stonnjo, do kakršne se ne bo mogel pospeti noben njegovih tovarišev. Poleg tega je bil brhek in bogat fant. Ni pa bil čistega življenja. Marsikatero dekle je objokovalo nepremišljeno znanje ž njim. Oče je želel, da bi se sin oženil in zbral mu je nevesto Šimenčevo Ano, Lovrenčevo dekle. Lojze sam ni bil posebno navdušen za to ženitev. Ker pa je oče tako hotel, se je tudi on skušal privaditi na to misel.
Ta večer je bil posebno špikast in venomer je dajal pripovedovanje tovarišev v nič. Fantje se sprva niso mnogo zmenili za to, ker so poznali Lojzetove navade.
Lojzeta je jezilo, da se tako malo zmenijo zanj. Močno je pil.
V hišo je stopila domača hči.
»Alo, Rezika, pit!« je klical Lojze.
Kozarci so se napolnili do vrha.
Rezika je pristopila in dvignila kupico, ki jo je natočil Lojze. Fantje so poprijeli kozarce.
Na voglu mize, kjer je Rezika stala, je sedel Lovrenc.
In Rezika je trčnila z Lovrencom. Samo z Lovrencom.
»Pa naj velja za vse,« je dejala. In pili so.
Lojze pa ni pil. Barva na obrazu se mu je spremenila. Hotel je vstali, pa je premislil in obsedel.
»Moje vino pije, z bajtarskim pa trka.«
Samo te besede.
Kot da bi veljalo to vsem fantom, so bili vsi pokonci. Stari prepir je bil obnovljen nehote, ne da bi se fantje zavedli.
»Če ne maraš bajtarskih, zakaj pa sediš med njimi. Pa pojdi med grajščake,« je spregovoril Lovrenc najprvo.
»Kar molči mi fant! Še bajte ne boš imel kmalu več.«
»Saj ni bila nikdar moja.«
»Tvoja ali ne tvoja. Ne bo je več. Na cesto bodete postavljeni.«
Lovrenc je prijel za liter, ki je stal na mizi. V hipu jeze je hotel udariti ž njim Lojzeta. Pa se je premislil. Z močjo je postavil liter na mizo, da mu je odletelo dno in je začelo teči vino po tleh.
Vse v gostilni je bilo mirno in tiho. Iz vseh obrazov je žarel ogenj, kot pred veliko bitko. Vse je pričakovalo, da bo nekaj.
»Ne bom se tepel s teboj, Lojze, ker nosim cesarsko suknjo. Če bi je ne, bi skupil, da bi pomnil. Ampak dan obračuna bo še prišel. Pa si zapomni! Bajtarski sem res, ampak na našo bajto še nisem zvalil nobene sramote, ti pa na vaš grunt že veliko.«
S tem je imel Lovrenc vse na svoji strani. Naročil je vina in govorili so naprej, kot da se nič ni zgodilo. Toda razpoloženje je bilo skaljeno in besede niso prihajale več iz srca. Lovrenc in trije tovariši so kmalu odšli. Na mostu so obstali in pesem je šla po vasi.
<poem>
»Odkod si dekle ti doma,
da te nobeden ne pozna,
pa vsak te rad ima ...«
</poem>
Tudi iz gostilne se je oglasila pesem. Lojze in ostali fantje so peli. Še dolgo potem, ko je pesem na mostu že davno utihnila.
<poem>
»Pa pri nas je korajža,
pri vas je pa ni ...«
</poem>
Ko je drugo jutro stari Šimenc stopil prvi iz hiše, da gre v cerkev, je našel na pohojeni in pomandrani travi pod oknom razbite lonce, v katerih so rastli nageljni. Nageljni so bili tudi pomandrani in lestva, ki je slonela navadno ob drvih koncem hiše, je ležala pod hruško pred hišo.
Kovačev Lojze tisti dan ni šel v cerkev.
Lovrenc pa je med potjo v cerkev povedal gospodarju Mraku vse.
»Trdno voljo sem imel, da ga pustim v miru, ko pa sem ga zagledal pod oknom na lestvi, se nisem mogel premagati.«
»Boljše bi bilo, da bi se.«
»Morda res, ampak kar je, je. Zakaj mi ni dal miru? Enkrat je moralo priti. Vedno je sitnaril in dregal.«
»Sitnosti boš imel, če te naznani.«
»Ne bo imel korajže.«
Popoldne je prišla Lovrenčeva sestra Micka k Mrakovim. Vsa brezupna je bila. Kakor je računila, ji ni hodilo toliko, da bi ostalo kaj za otroke, če bi vse skupaj prodala.
Mrak je bil pripravljen prevzeti varuštvo nad otroci, četudi je vedel, da bo pri tem brezupnem stanju gospodarstvo to le njemu v breme in mu poleg lastnih nakopalo še tuje skrbi.
»Nič drugače ne bo, nego, da poskusim prodati; če ne mi bodo pa drugi,« je tarnala Micka.
»Če mi bo kazalo vsaj toliko, da bi mogla držati hlapca. Pa kaj, ko ga je tako težko dobiti in so tako dragi. O, Lovrenc, če bi bil vsaj ti doma!«
Takrat je prišla Mraku nova misel.
»Ali bi bili pripravljeni odstopiti Lovrencu posestvo?« je vprašal Micko.
{{prelom strani}}
| |||