Zemlja (Ivan Podlesnik): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 434:
»Ali bi bili pripravljeni odstopiti Lovrencu posestvo?« je vprašal Micko.
{{prelom strani}}
»Raje njemu kot komu drugemu,« je dejala Micka.
»No, potem bi se dalo morda narediti,« je pomislil Mrak.
»Če prevzame Lovrenc posestvo z namenom, da bo rešil dom, in da bo vsaj nekaj skrbel za vas in vaše otroke, potem bi se ga morda dalo oprostiti od vojaščine. Lovrenc ali imaš korajžo?«
Lovrenc ni vedel na to takoj odgovoriti.
»Korajža bi že bila; če bo pa tudi šlo?« je pomislil.
»Morda bo šlo, če se boš pridno oprijel. Pri meni tudi lahko nekaj zaslužiš.«
»Koliko bo hotela Micka za to?«
»Kaj bom hotela, saj mi itak nič ne ostane, če vse poženo upniki. Tako bom pa vsaj toliko časa, da otroci dorastejo lahko v svoji hiši.«
Mrak se je spomnil, da ima Lovrenc vknjižene nekaj dote po materi.
»Morda bi se pa dalo tako napraviti, da odstopiš Micki svojo doto in se ona na tvoje mesto vknjiži. Tako bo imela Micka saj nekaj za stara leta in ložje bodeta delala, ker bodeta drug na drugega navezana.« Tako je mislil in razložil Mrak.
»Če se pa Lovrenc oženi,« se je oglasila Mrakova žena Angela.
To je bilo vsem nova uganka.
Da je nekaj rekel, je dejal Lovrenc: »O, saj se ne bom še.«
»Nič se ne ve, kako pride. No pa če se tudi. Na prazno mu ne bo kazalo, če pa priženi nekaj stotakov, bi Micko lahko izplačal in odplačal morda še nekaj dolga,« je zopet pomislil in dejal Mrak.
S tem so bili vsi zadovoljni.
»Nocoj se odpeljem v Trst, nazaj grede se ustavim v Ljubljani in poizvedel bodem, kako se bo dalo to napraviti.«
Mrak je odšel v svojo pisarno, da pripravi potrebno za na pot. Micka je odšla potolažena domov. Lovrenc pa je ostal v hiši.
Danes se mu ni ljubilo iti v druščino. Dogodek sinočnjega večera mu ni dal miru. To, kar je danes povedal Mrak, mu je dalo misliti. Zato je ostal {{prelom strani}} pri Mrakovih še potem, ko se je gospodar odpeljal na vlak.
Gospodinja Angela je prinesla večerjo, in ko je dala otroke spat, je obsedela v hiši.
Z Lovrenčom sta se pomenkovala o novem načrtu, ki je obema čimdalj bolj dopadel.
»Na zemlji bom zopet in delal bom in vedel za koga delam. Doma bom.« Tako je dejal.
V pogovoru sta prišla nazaj v leta, v katerih še ni bilo skrbi, ko je bila sama brezskrbna mladost.
Luč je gorela na mizi. Ura je odbila deset. Od vasi sem se je čulo ukanje fantov, onadva sta pa še vedno sedela v pogovoru, ki ju je ves razvnel.
Vse sta spravila v besede. Skrbi velikega gospodarstva, skrbi za otroke, kupčijo, razmere v vasi.
Ko je gospa Angela vstala, da gre k počitku, so njena lica žarela od pogovora.
»Lahko noč. Naj bo dovolj za danes.«
Kar ni storila še nikdar, je nocoj. Podala mu je roko.
Ko je šel Lovrenc proti domu, mu je bilo v glavi in v srcu kot da je pil cel večer močno vino. Nekaj novega je vstajalo pred njim. To novo je pokopalo staro. Lahko mu je bilo kot da se ni nič hudega v zadnjih mesecih zgodilo. Na pragu domače hiše je obstal in gledal po vrtu ter mislil kaj bo treba pričeti najprvo delati. Kot da bi bili današnji načrti že jutri uresničeni. Čez dolgo se je spomnil, da bo treba čez dva dni nazaj v Vipavo. Ta spomin je bil prva kaplja pelina v sladko pijačo upov in načrtov današnjega dne.
»Pa kaj, samo za par tednov še.«
Spal je tisto noč kot že dolgo ne pod domačo streho.
== IV. ==
| |||