Zemlja (Ivan Podlesnik): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 495:
== IV. ==
Mrak je napravil v Trstu velik kupčijski sklep za les.
Kupčija ni sicer kazala velikega dobička, vendar je bil Mrak zadovoljen. Omogočila mu bo kupčija, da bo spravil staro zalogo v denar in da bo mogel začeti sekati in žagati les, ki ga je imel že kupljenega in v katerem je ležalo mnogo denarja.
Iz Trsta se je odpeljal v Ljubljano. Ko je tudi tu opravil nekatere kupčijske zadeve, je šel k vojaškemu dopolnilnemu poveljstvu, kjer je poizvedel o Lovrenčevi zadevi. Napraviti bo treba prošnjo za premestitev Lovrenca v nadomestno rezervo iz aktivne službe. Prošnjo je treba seveda utemeljiti z dokazi o potrebi. Potem bo šlo.
Na kolodvoru sta se sestala z Lovrencom. Mrak se je odpeljal domov, Lovrenc pa nazaj v službo.
Čez par dni potem je bila pri sodišču zapuščinska obravnava po umrlem Mihi Bokavu. Povabljen je bil tudi Mrak, ker ga je vdova predlagala za varuha otrokom.
Cenilni možje so povedali vrednost hiše, njiv, travnika in gozda. Vdova pa je povedala dolgove. Ko je sodnik seštel številke posameznih vrednot in na drugi strani postavke dolgov, je zmajal z glavo.
»Ne bo šlo. Dolgovi presegajo vrednost.«
To so že vsi vedeli.
»Za otroke ne bo ostalo prav nič.«
»Saj še za dolžnike ne bo popolnega pokritja,« se je oglasil eden izmed mož.
Tedaj pa je povedal Mrak, da prevzame vdovin brat posestvo in da odstopi sestri svoji terjatev.
To je bilo vsem novo.
»Kako se piše vaš brat?« je vprašal sodnik vdovo.
»Lovrenc Pikš.«
»Koliko je star?«
»Triindvajset let.«
Sodnik je zopet odložil pero.
»Ne bo šlo. Še ni polnoleten.«
»Ga bomo napravili polnoletnim,« je pojasnil Mrak.
In sodnik je začel pisati izjavo polnoletnosti.
»To pošljem sedaj v Vipavo. Fant bo vprašan če se sprejme. Ko dobim nazaj, vas zopet povabim.«
Tako so opravili za tisti dan.
Mrak in vdova Micka sta šla še tisti dan z že napravljeno prošnjo za premostitev v nadomestno rezervo k županu, ki je prošnjo potrdil in jo poslal na glavarstvo.
Čez štirinajst dni so bili zopet vsi vabljeni k sodišču.
Lovrenc je med tem časom pisal enkrat sestri Micki, enkrat pa Šimenčevi Ani.
V pismu na Šimenčevo Ano se je opravičil za večer velikonočne nedelje. Sam satan me je zvabil, da sem šel pod tvoje okno. Slišal sem, kako je Lojze trkal in te prosil, da mu odpri. Takrat pa se nisem mogel več premagati in zagrabil sem za lestvo. Ne bodi huda, da sem napravil neprijetnosti tudi tebi. Imam upanje, da bom kmalu doma, potem bo drugače ... Rože na vrtu Havptmanove gospe že cveto. Ko pridem domov, ti prinesem najlepše, kakor sem že obljubil.
Ravno tiste dni, ko je Lovrenc pisal to pismo, so napravili pri Šimenčevih kupčijo. In čudno je bilo, kar nobeden ni pričakoval: Ana se je manj obotavljala reči »da«, kot se je obotavljal stari Šimenc namakniti k doti in bali še kravo.
Čudno dekletovo srce!
Pa srce ni imelo nič govoriti, kot nima, žal, pri premnogih takih pogodbah.
Ko je prišel stari Šimenc Veliko nedeljo dopoldne iz cerkve domov, je vedel vse. Ko mu je prinesla Ana žegenj za zajterk, je stopil, ne da bi premenil barvo na obrazu, sredi hiše in vpričo vse družine dejal dekletu:
»Dokler bo migal ta-le.«
Dvignil je roko in pokazal mezinec.
»Dokler bo migal ta-le, ne boš vzela bajtarja. Ko pa ta-le ne bo več migal, ga lahko vzameš, ampak doto ti bodo vrabci skupaj nanosili. Od moje hiše ne dobiš ne vinarja, za to bom že skrbel in če imam proč zmetati.«
S tem je bila izrečena sodba, proti kateri ni bilo nobene pritožbe.
{{prelom strani}}
| |||