Zemlja (Ivan Podlesnik): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Plantanana (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Plantanana (pogovor | prispevki)
Vrstica 566:
S tem je bila izrečena sodba, proti kateri ni bilo nobene pritožbe.
{{prelom strani}}
Sodba se je imela takoj uveljaviti. Zato je skrbel stari Šimenc. V ponedeljek sta šla skupaj iz cerkve z Lojzetovim očetom. Šimenc je napravil tako, da sta ostala zadaj za drugimi.
 
»Kaj pa tvoj fant?« je vprašal Šimenc Kovača.
 
»Leži; menda so se zopet dali. To je križ!«
 
»Križ je križ z otroci, ako nočejo biti pametni.«
 
In šla sta v tem pogovoru dalje mimo njiv.
 
»To pa lahko rečeš svojemu fantu, da naj da krog moje hiše mir. Jaz nočem, da bi imeli ljudje kaj govoriti. Moja hiša je poštenim ljudem po dnevi odprta.«
 
Sedaj je začel tudi Kovač slutiti, kje so se dali.
 
Iz nadaljnjega pogovora je Kovač spoznal, da bi se Šimenčevi ne branili Lojzeta. To mu je dopadlo. Ko je prišel domov, sta ropotala z Lojzetom. Iz ostrih besed o žalosti in sramoti, ki jo dela, se je razvilo namigavanje, da bo treba resno vprašati.
 
»Da boš prišel enkrat k pameti in da bo mir pred teboj. Če boš pameten, se ti ne bo nič hudega godilo,« je dejal Šimenc.
{{prelom strani}}
Tako je bilo sklenjeno. Jeseni naj bi bila poroka. Denar bo povečal kup denarja. To je bilo glavno. Vse drugo se je Lojzetu odpustilo tudi v Šimenčevi hiši. Za srečo v zakonu ni nobeden vprašal. Saj je bilo denarja dovolj na obeh straneh. Trdni gruntje so bili to, na katerih je vladala želja množiti in pomnožiti.
 
Ana je izlila bol svojega srca v pismo, katero je napisala prihodnjo nedeljo Lovrencu. Ko je napisala, ji je bilo lažje pri srcu. Drugo jutro pa je pismo raztrgala.
 
Vsa drugačna je postala, odkar je bila nevesta. Tisti, ki so sodili, da je ošabna, so imeli mnogo govoriti o njenem ženinu, nji in Lovrencu.
 
V resnici pa je bilo z Ano tako-le. Cvet ljubezni v njenem srcu ni bil nikdar dozorel. Ljubezen pa je kot cvetni grm. Ana je pustila, da je bil ta cvet prej strt. Sama ni imela moči, da bi cvet ohranila. Razvil se je v njej v letih, ko je bila še premlada, da bi mislila na posledice. Nekaj je bilo sedaj strtega v njej. Bol je bila v njej, z delom vsakdanjega življenja pa je uničila to bol in v nji se je naselila neka moč, ki je mejila na kljubovalnost.
 
Pot iz njene mladosti je vodila preko strtih cvetov. Bila je nagla ta pot.
 
»Res ne kaže drugače,« tako si je kmalu mislila in se navadila.
 
Mnogo je žen med našim ljudstvom, katerih pot iz mladosti je šla tako. Navadno so to dobre, trdne kmečke gospodinje.
 
Sestra Micka je pisala Lovrencu v Vipavo.
 
V solzah so bile napisane besede, polne hrepenenja, da bi prišel kmalu domov, da bi ji olajšal težave, ki so prišle nad njo po moževi smrti.
 
»Kamor stopim, kamor primem, povsod se mi pokaže, kako slab gospodar je bil ranjki. Koliko stvari nisem prej videla, kar vidim sedaj. Hlapca bi morala imeti za delo. Zmerom moram najemati. Denarja pa tako manjka. Lovrenc, sedaj šele prav vidim, kako stokrat mora človek premisliti, ko se ženi.
 
Če še ne veš, ti povem, da je Šimenčeva Ana nevesta. Kovačevega Lojzeta bo vzela. Če si kaj mislil na njo — pa kaj boš mislil v tvojih letih — naj ti ne bo hudo. Ana ne bo imela pri Lojzetu sreče.
 
Prošnjo smo oddali; da bi bila kmalu rešena in ti že doma!«
 
Lovrenc je prejel to pismo in obenem poziv, da pride k sodišču radi polnoletnosti.
 
Kar mu je pisala sestra o Šimenčevi Ani, mu je bilo novo. Tako novo mu je bilo, da je pozabil na vse drugo in čutil je, kot bi mu nekdo presekal življenje. Pa samo malo časa. Okorajžil se je in podal pri sodišču izjavo, da je zadovoljen, da se polnoleti.
 
Ko je pa prišel večer in je ležal na svoji trdi vojaški postelji, tedaj pa se je bol srca razlila. Razlila se je bol po srcu, da je bilo Lovrencu hudo kot takrat, ko je zagledal svojo mater na mrtvaškem odru. Solze so mu prišle v oči.
 
»Samo zate cveto nageljni, samo tebi ostanem zvesta,« tako je govorila še pred tedni.
 
Danes pa cveto nageljni njenega srca Kovačevemu Lojzetu.
 
Solnce je že zavriskalo za gorami, ko se je Lovrenc še vedno pogovarjal s svojim mladim življenjem in z dnevi, ki so bili. Tisto noč ni spal.
 
Ko pa je vstal, je bilo v njegovem srcu polno poguma.
 
»Pa naj jo ima, le naj jo ima,« si je rekel parkrat.
 
Storil je tisti dan velik korak v svojem življenju. Srečalo ga je spoznanje, da je pot težka. Zarezale so se mu v obraz prve možate poteze. Strti cvet srca je sunil v stran in šel naprej po poti ...
 
== V. ==