Zemlja (Ivan Podlesnik): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 627:
== V. ==
Kovačev Lojze ni mogel pozabiti Lovrenčevega nastopa velikonočno neeljo in tudi ne Lovrenčevih pesti, ki jih je moral občutiti pod oknom sedanje svoje neveste. Eno zadoščenje mu je bilo dano. Šimenčeva Ana je bila njegova nevesta. To mu pa še ni bilo dosti.
»Lovrenc ne sme domov,« tako je sklenil.
Nekega večera je v kuhinji pri »veseli vdovi« skoval ovadbo na okrajno glavarstvo. Polno laži in sumničenj proti Lovrencu je napisal. Podpisati se na te laži seveda ni imel poguma.
S tem je Lojze dosegel samo toliko, da se je rešitev prošnje za Lovrenca zavlekla. Žandarmerija je poizvedovala po vasi, če je res, kar je stalo v ovadbi. Toda vsak izmed mož, ki je bil vprašan, je mogel samo zanikati in povedati o Lovrencu, da je priden fant, kar so orožniki tudi poročali na glavarstvo.
Medtem se je pričelo na Mrakovi žagi živahno življenje. Vozniki so imeli mnogo opravila in težko jih je bilo dobiti, ker so začeli tudi most v vasi podirati in zgraditi novega.
Prišli so laški delavci in vsa vas je poživela. Na prostem, blizu starega mostu, so imeli napravljeno barako, v kateri so kuhali in spali. Njih polir, mlad, kodrolas fant, pa se je nastanil pri »veseli vdovi«.
Vaščani so imeli priliko seznaniti se z življenjem laškega delavca; spoznali so, da je to življenje borno, razumljivo pa tudi, zakaj gre Lah na tuje delat in zakaj more vsako leto od svojega zaslužka poslati lepo vsoto domov. Polenta in sir sta bila vsakdanja brana tem ljudem. Vina ali žganja ni pokusil nobeden. Ob nedeljah tupatam kak kozarec.
Nedeljo so spoštovali. Bili so sinovi verne, katoliške Zgornje Italije, kjer laško framasonstvo med ljudstvom še ni našlo tal.
Mnogi izmed njih so imeli brate ali sorodnike v vojski v Tripolisu, zato je bila vojska med njimi predmet pogovorov v prostih urah. Njih polir je razumel nekoliko slovensko in zato je rad posedal v družbo mož ali fantov.
Kovačev Lojze je kmalu po prihodu Italijanov pravil, da hodi polir za Reziko. To je prišlo polirju na uho.
Nekega večera je bila zbrana večja družba fantov krog mize, pri kateri je sedel tudi polir.
»Vam dopade Rezika,« je vprašal Sirčev Jernej polirja.
»Dopade — no, veselo dekle in zapoje lepo.«
Pogovor je šel naprej in ker je polir videl, da se fantje nekaj muzajo, je potegnil iz žepa listnico in pokazal fantom sliko mladega dekleta.
»Poglejte, fantje, tako je pri nas. To je moje dekle, kateri sem obljubil zvestobo in roko. Mnogo grem po svetu, vsako leto sem samo par mesecev doma, pa ga ni, da bi mi mogel očitati, da svoje obljube ne držim. Tako je pri nas.«
Fantje so nekam neverjetno gledali mladeniča.
»Res je tako! Tudi naša dekleta so poštena in delavna. Naš rod je rojen, da služi po svetu kruh svojim družinam, zato je treba, da so naše žene in dekleta poštene, da se lahko zanesemo na nje, ko gremo od doma po svetu. Mi pa jim moramo vračati zvestobo za zvestobo.«
»Ne rečem, da tudi pri vas ni tako, toda vsled našega življenja, ki je vandravsko, je zvestoba naših žen bolj preizkušena.«
Jernej je zasukal pogovor na vojsko v Tripolisu, ki je bila tedaj.
»Naše ljudstvo, vsaj v Zgornji Italiji, ni za vojsko. To stane denarja in življenj. Zemljo, ki jo pridobimo, bo moralo naše ljudstvo drago plačati. Mi pa služimo denar v tujini.«
»Pa vendar komaj čakate, da bodete udarili po nas,« je dejal Kovačev Lojze.
»To bi bila največja neumnost, katere si mi ne želimo. Poznati bi morali našo zemljo in videli bi, da ta zemlja ne more rediti mnogoštevilnih naših rodbin. Mi smo navezani na zaslužek zunaj naše zemlje. Ravno v Avstriji in Nemčiji največ zaslužimo. Zakaj bi si potem želeli vojske z Avstrijo!«
{{prelom strani}}
| |||