Redakcija: 12:34, 8. junij 2020 uredi Plantanana (pogovor \| prispevki) 4.400 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 12:45, 8. junij 2020 uredi razveljavi Plantanana (pogovor \| prispevki) 4.400 urejanj →‎V. Novejše urejanje →
Vrstica 671: »To bi bila največja neumnost, katere si mi ne želimo. Poznati bi morali našo zemljo in videli bi, da ta zemlja ne more rediti mnogoštevilnih naših rodbin. Mi smo navezani na zaslužek zunaj naše zemlje. Ravno v Avstriji in Nemčiji največ zaslužimo. Zakaj bi si potem želeli vojske z Avstrijo!« {{prelom strani}} »Ampak vaši ljudje govore in pišejo tako.« »To so hujskači.« »Pa ste vzeli papežu njegovo državo,« {{prelom strani}} se je zopet oglasil Jernej, kateremu je dobro delo zbadati mladega Italjana. »O, naš papež! Fantje, tudi to je drugače! Naše ljudstvo ljubi svetega očeta. Mi ljubimo in spoštujemo duhovnike! Imeli smo župnika, ki je umrl bolj reven kot vsak berač. S papežem pa je bilo drugače. Zedinjena Italija! To so hoteli imeti naši državniki.« Italjanu so iskrile oči. Zedinjena Italija! Velika Italija! To so bila gesla, ki so premotila italjansko ljudstvo. Velika, enotna Italija! To je bil vzor mladim in starim, preprostim in učenim. Italjan bi rad še nadalje razkladal svoje nazore o zedinjeni Italiji, toda fantje so se malo razumeli na to, zato je šel pogovor drugam. Zapela se je pesem. Pesem o nageljnu in rožmarinu, pesem o dekletu, o lepem večeru in fantu zaljubljenem. Pri Mrakovih so tisti čas povečerjali. Gospodar in gospodinja sta ostala sama za mizo. Otroci so večerjali že prej in že spali. »Jutri moram v gozd, da pogledam kako že sekajo,« je dejal Mrak in posegel po časopisu. »Ali si obetaš mnogo od te kupčije?« je vprašala Angela in si podprla glavo z rokami. »Ako bo šlo po sreči, upam, da zbijem nekaj.« »Da bi le bilo, da bi le bilo.« »Ali sta naredila z Mihcem za prasce?« je vprašal čez nekaj časa Mrak in odložil časopis. »Sva. V ponedeljek jih bo vzel.« »Je dobro plačal?« »Še gre. Sedaj nimajo posebne cene.« Mrak je začel zopet prelistavati časopis. »Hvala Bogu, obrestna mera gre nazaj. To je dobro znamenje. Kakor kažejo časopisi, se bo tudi napetost polegla, da se nam ne bo treba bati vojske. Na Ruskem menda niso posebno razpoloženi za njo. Samo da bi bili na Balkanu že enkrat poravnani. Albanija dela še zmerom sitnosti.« Gospodinja Angela se je zelo malo zanimala za politiko. Kar ji je povedal mož, je bilo samo mimogrede. Živela je svojemu gospodinjstvu in kmetiji tako, da je ta skrb nekako odtujila moža in ženo. Mrak je živel pisarni in kupčiji, za kar pa njegova žena ni kazala zanimanja. Nekam bolelo pa jo je, da kaže Mrak tako malo srkbi za njene skrbi. Zdelo se ji je, da ne zna ceniti njenega dela. To pa ni bilo res. Mrak je bil le preveč zatopljen v kupčijske skrbi. »Če bo pa vojska?« je vprašala Angela čez nekaj časa. »Če bo vojska?« »No, potem bo obstalo vse. Vsa kupčija. Samo delo na polju bo šlo naprej.« »Pa boš moral v vojake.« »Kakor stotisoč drugih.« »Pa bomo sami.« »Doma!« Nekdo je potrkal. Tako pozno. »Naprej.« V sobo je stopil Lovrenc. Za trenotek, samo za trenotek so se vsi nemo pogledali. »Že doma,« je spregovoril prvi Mrak. »Hvala Bogu!« In podali so si roke. »Pozno je že, toda ni mi dalo, da ne bi prišel k vam najprvo, da se vam zahvalim za vse, kar ste mi storili dobrega.« »Le glej, da se boš dobro držal in vse bo poravnano,« je dejal Mrak in sedel zopet za mizo. Vsi so sedli in Lovrenc je pripovedoval, kako mu je šlo. »Pravzaprav bi bil doma lahko že dva dni prej, pa sem naredil neumnost.« »Kakšno neumnost?« je vprašal Mrak in pogledal fanta. »Neumnost. Že pred dvema dnevoma sem zvedel v befelu, da sem prestavljen v nadomestno rezervo. Bil sem že preoblečen in prišel na dvorišče vojašnice, pa me pokliče korporal, da moram tisti dan še vadit. Ta korporal je imel na me piko in udarila sva se v besedah. Jaz ne, on pa, da moram. Vpil je nad menoj in tudi jaz nisem molčal. Konec je bil pa ta, da je dobil korporal ostre besede od havptmana, jaz pa dva dni zapora za slovo.« »Vidiš!« »Takoj mi je bilo žal, ampak takrat se nisem mogel premagati.« »Ampak, tako je pri vojakih, da morajo biti nižji višjim pokorni. Kam bi pa prišli drugače?« »Je res, ampak ...« »In sedaj?« »Sedaj se bo pa začelo delo. Sem že mislil, česa se bom lotil najprvo. Ograjo pri vrtu je treba popraviti. Kozolec pokriti in še sto drugih stvari. Dela bo dovolj.« »Je Micka vesela, da si zopet doma?« »Še nisem bil doma. Najprvo sem šel k vam.« »Gotovo bo vesela, reva. Skrbi ima čez glavo.« »Bo boljše sedaj.« »Bog daj!« Pozno je že bilo, ko je šel Lovrenc od Mrakovih proti domu. Svetla noč je bila. Od sosednje vasi sem se je čulo petje fantov, tam na griču sredi vasi pa je stala hiša, vsa objeta od svetlobe meseca. Lovrenc si je izbral drugo pot, da mu ni bilo treba iti mimo. Pri srcu pa mu je bilo hudo. Na kteri grič? Kje srcu dražji je mrlič? Pod temno rušo, ali tam, kjer je na vasi beli hram? Pod temno rušo — mati. V belem hramu nevesta — nezvesta. Pa se je otresel teh težkih misli. Pred njim je ležala domača zemlja. Čakala ga je, da zagospodari na nji. Pozdravljena zemlja! Lovrenc je zaukal sredi vasi. Tako korajžno veselo je zaukal, da ga je slišalo dekle v belem hramu in sestra Micka v njeni bajti. Oboje src je vstrepetalo. Eno žalosti, drugo veselja. Pa je zaukal drugič in sestra Micka ga je čakala na vežnem pragu. »Pozdravljen, brat!« »Pozdravljena, sestra!« {{prelom strani}}

Zemlja (Ivan Podlesnik): Razlika med redakcijama