Zemlja (Ivan Podlesnik): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 803:
{{prelom strani}}
== VI. ==
In začelo se je delo.
Lovrenc je napravil novo ograjo krog vrta, popravil streho pri kozolcu in uredil druge gospodarske zadeve tako, da se je moglo riti naprej in gospodariti. Mrak mu je priskočil na pomoč, da je poplačal najnujnejše dolgove.
Dolgovi so bili razstreseni, tu nekaj, tam nekaj. Zato je napravil Lovrenc prošnjo v hranilnici, da bi se mu dovolilo še toliko posojila, da bi mogel poravnati vse manjše dolgove in imel samo enega pri hranilnici.
»Da bo treba eno samo luknjo mašiti,« tako je mislil.
»Ampak ta luknja je velika,« je dejala sestra Micka.
»Če da Bog srečo pri živini in na polju, bo šlo. Jaz imam korajžo. Na žagi bom z vožnjo si tudi nekaj zaslužil.«
»Da bi kaj mogli živeti.«
»Živeli bomo, če bomo pridno delali.«
Tako je zastavil Lovrenc svoje gospodarstvo.
Bil je še mlad fant in obenem gospodar.
»Pol tič, pol miš sem,« si je mislil.
Skrbi, ki jih je imel, mu niso dale, da bi hodil med fantini, kot je prej. Mlada njegova leta pa so ga ovirala, da bi šel med možake. Zato se je držal doma. Samo k Mrakovim ga je še vodila pot, kadar je bil čas, ali kadar je bilo treba iskati sveta ali pomoči. Na vas in v gostilno k »veseli vdovi« ni šel. Vedel je, da zahaja tja Kovačev Lojze in ni se hotel srečati ž njim. Sicer pa je obilno delo odbijalo želje po druščini.
Življenje v vasi je šlo svojo pot naprej, kot je hodilo že leta in leta prej. Na Mrakovi žagi se je pridno žagalo. Visoke skladovnice desk so čakale, da bodo odpeljane na kolodvor, od tam proti Trstu in iz Trsta v Italijo.
Pri Šimenčevih so pomalem pripravljali balo. Nevesta je hodila nekam bolj sama za se okrog. Z Lovrencem sta se srečala enkrat v cerkev grede in se pozdravila, kot da se ni zgodilo ničesar med njima. Tako kot da nista zajemala nikdar iz skupnega studenca in prilivala koreninam mladega grma, na katerem so jima cvele rože prve ljubezni.
Zemlja je ležala krog in krog vasi v bujnem obetanju obilnih sadov. Pomlad je bila sicer nekoliko preveč mokra, toda že prvi dnevi poletja so popravili zamujeno.
Dejali so možje, da če bo tako naprej, bo leto kot ga že ni bilo kmalu. O, zemlja, koliko ljubečih in skrbnih pogledov te spremlja od pomladi do jeseni. Res si pomladne dni kot mlada mati, pripravljena, da daruješ skrbnemu, ljubečemu te možu prvi sad. Potem pa je njegova ljubezen pomnožena, skrb njegova podvojena, da te ohrani v ljubezni. Zemlja, si kot naše matere! Trepeča, rodeča, skrbeča, brez počitka, in udana in premnogokrat zaničevana!
Zemlja, grobove, cvetove in sadove nam daješ. Velika vrednost tvoja je malokdaj spoznana. Kot mati si, katere ljubezni se zavedajo otroci šele, ko jim je odvzeta!
Novi most na vasi je pod pridnimi rokami Italijanov rastel nad vodo. Ob nedeljskih popoldnevih so ga hodili gledati možje iz vasi. Padla je v njih beseda in graja.
Padla je tudi misel, da bi se dalo to prav in gotovo ceneje napraviti z domačim podjetjem, z domačimi močmi. Ta misel se je rodila šele, ko se je videlo delo, ko se je spoznal način dela in ko so primerjali možje delo s proračunanim zneskom.
Njih misli niso bile napačne. Bile pa so prepozne. Ako bi pred pričetnim delom zbral kdo te misli in udahnil v može voljo in sklep, ne bi Italijan gradil in služil denarja, domačin mu bil pa samo za voznika. Je bila pri tej stavbi kot je pri sto drugih krivda to, da je v začetku samo volja zabavljanja in nezaupnosti, pri delu šele pride spoznanje, po končanem delu pa se naša zadovoljnost nad dovršenim spremeni v misel, zakaj da je služil tujec, kar bi lahko domačin.
Ampak roke teh ljudi, ki so zgradili most, niso bile ustvarjene za njivo in travnik. Ali bi ne zamerila naša zemlja, ako bi se ji, četudi za malo časa, odtujilo vsaj deloma toliko rok, ustvarjenih za njo? Ali bi ne trpela naša zemlja, kot mora trpeti tam, kjer gredo oni, ki bi jo morali negovati in ljubiti, delati v tujino, v tovarne, v rudnike in na polja, katera je treba iz puščave šele ustvariti?
Zemlja je kot žena, vajena rok, pogledov in besedi enega ljubečega moža.
Roke, besede in skrbi naših mož in mladeničev pa so posvečene in darovane {{prelom strani}} že v zgodnji mladosti domači naši zemlji.
Bogu in domači zemlji jih posvete slovenske matere v trpljenju rodenja.
Slovenske matere — slovenski zemlji!
Pri Mrakovih so sedeli na vrtu gospodar, gospodinja in otroci.
Bila je nedelja, gospodar je čital knjigo, gospodinja pa si je dala opravit z otroki, ki so se igrali po vrtu »furmane«, kakor so videli na žagi.
Starejši Francelj je imel vpreženo Anico, najmlajši Pepček pa je skakal zraven nje kot žrebe.
Konj je nagajal in delal Franceljnu mnogo preglavic. Če je potegnil uzdo na desno, je skočila Anica na levo, če je pa potegnil na levo, se je obrnila na desno.
Franceljček je bil nevoljen nad takim konjem.
»Aha, sedaj gre Lovrenc, ta ti bo že pokazal. Lovrenc poglej no, kaj je temule konju.«
Lovrenc je prišel od hiše po vrtu. Imel je namen, da se pogovori z Mrakom radi vožnje. Otroci so mu hiteli nasproti.
»Danes tale moj konj prav nič ne uboga,« je kazal Francelj na Anico.
»Poglejmo, kaj mu je.«
Lovrenc je prijel za vajeti in pognal Anico po vrtu.
Toda »konj« tudi Lovrenca ni ubogal.
»Ali ne vidiš, da sem bosa. Kako naj letam. Že en teden me ni koval.«
»O, ti lažnjivka, včeraj smo bili pri kovaču,« se je razjezil Francelj.
Vsi so si dali opravit s tem konjem, ki je govoril.
Nazadnje so dognali, da je konj bos in da ga je treba peljati h kovaču.
»Jutri dopoldne,« je določil Francelj. »Danes gremo v gmajno stelo sušit.«
Tako je določil gospodar Francelj. Anici to ni bilo povšeč.
Prejšnji konj je postal gospodinja.
»Danes nikamor, ali ne veste, da je nedelja.«
»Saj res.«
Anica je ugnala Franceljna.
Določi se, da gredo vsi na sprehod. Ata, mama in otrok.
In majhna gospoda je šla po vrtu, Lovrenc pa v uto k gospodarju in gospodinji.
Mrak je odložil knjigo, iz katere je čital in povabil Lovrenca, da naj sede.
Dogovorila sta se radi vožnje. Iz boršta je bilo treba navoziti nekaj hlodov na žago. Pot je bila slaba in Mrak je določil Lovrenca, ker se je zanesel nanj. Lovrenc pa je rad pomagal, da je nekaj zaslužil.
Govorili so o delu na polju in Lovrenčevem gospodarstvu.
»Če bo leto dobro, bomo prišli skozi,« je pravil Lovrenc. »Micka je šla domov po štiri prasce v Št. Jur. Če bodo srečno gor prišli, bodo jeseni vrgli za davke in nekaj obresti.«
Gospodinja Angela je napeljala pogovor na Šimenčevo Ano.
»Balo pripravljajo. Jeseni bo poroka.«
Mrak, ki je natančneje vedel za razmerje med Lovrencom in Ano, je napeljal pogovor na drugo.
»Prosim, prinesi kozarec vina,« je dejal ženi in si prižgal smodko.
Gospodinja je naročila dekli, ki je prišla med otroke, da naj prinese steklenico z vinom iz hiše.
»Je še od opoldne, ker ga nisi pokusil, bo pa zdaj prav prišel.«
»V tej knjigi čitam čudno zgodbo o zemlji. Je res čudno, kako so ljudje na zemljo navezani.«
»Povej nama,« je rekla gospodinja Angela in vzela dekli steklenico, ki jo je prinesla, iz rok. Mrak je natočil. Tudi Lovrencu kozarec.
»Skoraj neverjetno, toda resnično.«
»No povej!«
In Mrak je pripovedoval:
Bilo je leta 1345., ko je neki ogrski graščak poslal kralju Ludoviku Velikemu poročilo, da so udrli Tartari na Ogrsko. Ako kralj ne pošlje pomoči, bodo obmejne straže vse pomorjene in groza bo prišla na ogrsko zemljo. Mož, ki je nesel to poročilo kralju, se je imenoval Onrode. Med potjo ga je ujel sovražnik in mu porezal ušesa in nos. Vendar se mu je posrečilo uiti. Skoraj umirajoč je pribežal do Albe Regia, kjer je bil kralj Ludovik, in izročil mu je poročilo. Tretji dan potem je umrl. V svoji smrtni uri je poslal svojega spovednika h kralju s prošnjo, da naj podari posestvo Szytnijo na Ogrskem, ki je bilo brez gospodarja, njegovim siromašnim otrokom. Kralj je ugodil željo umirajočega.
Dvorna pisarna kralja Ludovika pa je poslovala počasi in šele čez nekaj let je prišel najstarejši sin Onroda v posest zemljišča Szytnijo z gradom. Od tega časa se je imenovala družina Onroda po novem posestvu Szytnij.
Rod za rodom te družine je gospodoval in povzdigoval posestvo. Rod za rodom pa je tudi dokazoval svojo ljubezen do zemlje.
V poznejšem rodu sta prišla dva brata navskriž radi gospodarstva. Imenovala sta se Volk in Salomon. Prepir med njima se je tako razpasel v njih, da je Salomon v jezi umoril neko božično noč brata Volka. Bil je obsojen radi tega na smrt, toda posrečilo se mu je, da je ubežal čez mejo in nihče več ni slišal o njem.
{{razprto|Ta je zemljo bolj ljubil kot srečo svoje duše.}}
Posestvo je prišlo na bratranca morilca Salomona Johana Szytnija, ki je rešil za časa obleganja Dunaja kralju Matiji življenje.
Ko pa se je začelo širiti protestantstvo po Ogrskem, se je udala rodbina Szytnijev novi veri. Za kazen ji je bila odvzeta posest. Tega niso mogli prenesti in najmlajši sin Koloman je pristopil pod pogojem, da dobi posestvo nazaj, zopet v katoliško cerkev.
{{razprto|Temu je bilo posestvo več kot vera, katero je preminjal}}.
{{prelom strani}}
| |||