Zemlja (Ivan Podlesnik): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 989:
{{prelom strani}}
== VII. ==
Praznik sv. Petra in Pavla.
Nad zemljo je ležala vsa mogoča lepota junijske nedelje. Polja in travniki, vasi in gozdi so bili odeti s to lepoto, tako da je človek nehote dvignil svoje oči proti nebu in vzdihnil: hvala, o Bog, za vse, kar nam daješ!
Takoj po 9. uri so se prikazali prvi ljudje na potih, ki so vodila proti župni cerkvi. Sredi planjave, nekoliko vzvišeno nad polji in vasmi, leži farna cerkvica, podobna dobri materi, ki vabi k sebi trudne in od vsakdanjih skrbi obtežene. Koliko potov vodi do nje. Od severa in juga, od vzhoda in zahoda. Skozi vasi in travnike, skozi gozdove in polja peljejo ta pota. Belo pročelje cerkvice je bilo vse obdano od jutranjega solnca, tako, da se je videlo pročelje, kot da se smehlja prihajajočim.
In so prihajali.
Najprvi starejše žene in možje, katerih koraki so bili počasni in težki. V presledku za njimi dekleta, vsa praznična, z svilenimi belimi rutami na glavah; potem fantje s cvetkami za žametastimi klobuki in težkimi, srebrnimi verižicami na telovniku. Med vsemi temi pa otroci, veseli in zdravi kot življenje samo.
Na vseh potih so prihajali tako. Če si gledal oddaleč na ta pota, se ti je videlo, kot da prihajajo romarji v kratkih procesijah. Romarji s križi svojih težav na ramah na potih v cerkev, kjer bodo odložili te križe za par ur, potožili njih težave Bogu in Materi božji, se napili v molitvah tolažbe in potem zopet zadeli križe na ramena. Kolikim bo pot nazaj lažja.
Če si pogledal od blizu te ljudi, naše ljudi, si jim lahko že iz obraza bral veličino njih križev. Pa te ne samo iz obraza betežnih žen in resnih gospodarjev, temveč tudi iz marsikaterega cvetočega obraza mladosti si lahko izbral, {{prelom strani}} da že žuli mlada ramena ta ali ona težava življenja.
Šimenčeva Ana je bila vsa nova. Ni pa si izbrala druščine med dekleti in tudi ženam se ni pridružila, temveč sama za se je šla za dekleti. Na njenem obrazu je ležal mrak. Tisti zgodnji mrak pomladnega dne zadnjih popoldanskih ur. Dekle, zakaj je tvoja pot težja od dne do dne, odkar gospodari Lovrenc v svoji bajti?
Zazvonilo je.
Zvon jih je povzdignil, da so stopali urneje. Fantje iz drugih vasi, ki so prišli preje, so že stali pred cerkvijo. Iz vsake vasi fantje na drugem mestu, tako da bi lahko po fantovskih gručah pred cerkvijo spoznal koliko vasi spada k fari. V vseh teh gručah je bil pomenek isti: kje so bili sinoči, kam pojdejo popoldne; če pa je prišlo to ali ono deklo mimo, je padla med fanti beseda o njeni ruti ali o njeni praznični obleki. Ko pa je v cerkvi pred oltarjem zazvonilo, so stopili tudi fantje v cerkev, tako da je postal prostor pred cerkvijo naenkrat prazen.
| |||