Zemlja (Ivan Podlesnik): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.008:
Zvon jih je povzdignil, da so stopali urneje. Fantje iz drugih vasi, ki so prišli preje, so že stali pred cerkvijo. Iz vsake vasi fantje na drugem mestu, tako da bi lahko po fantovskih gručah pred cerkvijo spoznal koliko vasi spada k fari. V vseh teh gručah je bil pomenek isti: kje so bili sinoči, kam pojdejo popoldne; če pa je prišlo to ali ono deklo mimo, je padla med fanti beseda o njeni ruti ali o njeni praznični obleki. Ko pa je v cerkvi pred oltarjem zazvonilo, so stopili tudi fantje v cerkev, tako da je postal prostor pred cerkvijo naenkrat prazen.
Sprejela jih je cerkev vse. Njo pa je objelo solnce še močneje, tako da je vsa žarela v njegovih zlatih žarkih, kar jo je delalo še mičnejšo, še bolj praznično.
Pred mašo je bila pridiga. Nekam čuden je bil danes glas mladega gospoda kaplana, ko so brali oznanilo za prihodnji teden. Tudi še potem, ko so brali evangelij, se jim je glas tresel. Farani, ki so poslušali gospoda kaplana že par let vsako nedeljo, so takoj opazili to.
»Ko bodete danes po končani sv. maši zapustili to cerkev, poglejte na župnišče in društveni dom. Črne, žalne zastave bodo visele tamkaj. Črne zastave v znamenje žalosti, ki bo danes pretresala srca mnogih, mnogih naših ljudi. Pravkar smo prejeli poročilo, da je bil včeraj izvršen strašen zločin. V Sarajevu, kjer sta bila na obisku, sta padla zadeta od krogle iz revolverja mladega morilca naš ljubljeni prestolonaslednik Franc Ferdinand in njegova soproga ...
Težek vzdih iz prsi stoterih se je dvignil po cerkvi.
Nekaj lepih besedi o življenju umorjenih in priporočilo za molitve je sledilo temu poročilu gospoda kaplana.
Potem se je začela pridiga in za njo sv. maša.
Ko so se vračali ljudje domov iz cerkve, so že plapolale črne črne zastave iz župnišča in društvenega doma. Sedaj pa niso šli ljudje več proti vasem kot prej v cerkev, temveč na vsaki poti je bila ena sama velika gruča in v vsaki teh gruč se je govorilo in ugibalo samo o umoru v Sarajevu.
Možje smo zmajevali z glavami in dejali: To ne bo prineslo nič nobrega. Žene so govorile o umorjeni ženi, katere niso poznale, samo po sliki so se spominjale na njo, in o otrocih-sirotah. Dekleta in fantje pa so bili nekam molčeči, kot bi na vse legla neka težka slutnja.
Lovrenc je bil tisti dan v mestu v cerkvi, in ko je prišel opoldne domov, je prinesel seboj časopis, ki je imel že popisan strašni dogodek.
Tisto popoldne so po vseh hišah govorili samo o tem umoru. Poiskali so iz omar pratiko prejšnih let in našli v njih sliko umorjenih in životopis. Ugibali so, kdo bo novi prestolonaslednik in če se bo vse to mirno izteklo.
Pri »veseli vdovi« je pa zvečer razkladal Sirčev Jernej, kar je slišal tisti dan v mestu. Za gotovo je pravil, da ne bo vojske.
»Ampak, če bi umrl sam cesar, takrat pa gotovo.« Tisto je vedel povedati Sirčev Jernej.
Mladi Italijan, polir pri mostu, pa je bil ta dan zamišljen. Takoj, ko je zvedel o umoru, ga je presunilo, pričakoval je, da se bo poročilo glasilo: Lah ju je umoril. Ko pa je zvedel, da ni bil morilec Lah, se je oddahnil. Samo misli so mu ostale cel dan težke in tudi za Reziko ni imel tisti večer veselih besedi.
{{prelom strani}}
| |||