Zemlja (Ivan Podlesnik): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 1.035:
Mladi Italijan, polir pri mostu, pa je bil ta dan zamišljen. Takoj, ko je zvedel o umoru, ga je presunilo, pričakoval je, da se bo poročilo glasilo: Lah ju je umoril. Ko pa je zvedel, da ni bil morilec Lah, se je oddahnil. Samo misli so mu ostale cel dan težke in tudi za Reziko ni imel tisti večer veselih besedi.
{{prelom strani}}
V soboto, dne 1. avgusta, je bil Mrak v Ljubljani. To je bil tisti dan, ko je napeto pričakovanje med ljudstvom narastlo do viška. Vse je se nestrpno povpraševalo, kaj bo? Vojska ali mir?
Zadovoljen se je vozil Mrak zvečer domov. Časopisi so poročali iz Dunaja, da je Srbija sprejela zahteve Avstrije in da je mir zagotovljen.
Pri »veseli vdovi« so bili tisti večer zbrani skoraj vsi možje in fantje iz vasi. Tudi Lovrenc je bil med njim. Vedeli so, da pride Mrak ta večer domov. On bo gotovo prinesel poročila. Zato so nestrpno pričakovali, kdaj zaslišijo ropot voza s ceste. Ko pa je prihajal voz, so šli iz gostilne na cesto in ustavili voz.
»Nič hudega! Mir. Srbija je sprejela zahteve, tako poročajo časopisi,« je pojasnjeval Mrak in vsem se je odvalilo nekaj težkega od srca.
»Na to ga pa bomo nocoj,« so dejali fantje in se vrnili v gostilno. Mrak pa je ukazal pognati, da čimpreje sporoči ženi veselo novico.
»Na lasu je visel mir,« je pojasnjeval Mrak Angeli. »Samo ena kratka besedica »ne«, pa bi bil mir izgubljen in Bog sam ve, kaj vse bi nastalo iz tega. Srbija je menda spoznala, da je delala krivico. Avstrija pa si bo s tem njenim nastopom silno pridobila na ugledu. Sedaj bo izginil tudi tisti večni strah pred vojsko, ki je tako zelo moril vse gospodarsko življenje. Upam, da se bodo kupčije začele dobro razvijati.«
Vsi potolaženi in mirni so šli ljudje tisti večer k počitku.
Drugo jutro ie bilo v potokih in težko sivo nebo je ležalo nad zemljo. Mrak in Lovrenc sta se peljala zgodaj zjutraj v mesto k maši, po maši pa sta hotela urediti neko Lovrenčevo zadevo pri mestni hranilnici. Celo dolgo pot nista srečala nobenega človeka. Slabo vreme ni bilo vabljivo ljudem za pot v mesto.
Ko je pridrdral voz v mesto, je še vedno deževalo. Ceste so bile blatne in megla se je vlačila po njih. Že na vogalih prvih mestnih hiš so bili nabiti novi, veliki črno-rumeni lepaki. Nihče se ni ustavil pred njimi in tudi Mrak in Lovrenc se nista zmenila za nje. Ko pa sta ustavila voz na dvorišču mestne gostilne, kjer je Mrak navadno ustavljal, ju je vprašal hlapec, ki je spregal konja, če gresta tudi onadva.
»Kam?« je vprašal Mrak.
»No, v vojsko,« je odgovoril hlapec, začuden, da še nič ne vesta.
»Poglejta tistile plakat,« je kazal hlapec na vogal hiše.
Mrak ni verjel svojim očem, ko je čital na črno-rumenem plakatu mobilizacijski poziv. Številke polkov, ki so bili klicani, so mu plesale pred očmi, in šele ko jih je drugič preletel z očmi, je našel tudi številko njegovega polka.
»Lovrenc, jaz grem,« se je obrnil k fantu.
»Kaj pa jaz, gospod?« je vprašal Lovrenc, ki je stal zadaj.
In iskala sta Lovrenčevo številko.
»Tudi ti, Lovrenc ...«
Nič drugega nista opravila tisto dopoldne kot pri osmi maši sta bila, potem pa pustila takoj napreči in se odpeljala domov. Dež je prenehal in kazalo je, da bo posijalo solnce iz oblaka. Srečevala sta med potjo domače fante in dekleta, ki so šli v mesto k deseti maši, ker je bila tisti dan pri farni cerkvi maša samo zjutraj. In pripovedovala sta jim o mobilizaciji.
»Ali jaz tudi, ali jaz tudi?« so povpraševali fantje. Lovrenc in Mrak, ki sta si zapomnila samo njune številke, jima nista mogla natančnejše poročati.
»Poglejte na plakat in videli boste. Tam so navedeni vsi polki, katerih fantje morajo odriniti od doma.«
Fantje so pospešili korake. Vsak je hotel biti prej gotov, kako je z njim.
Že blizu vasi sta srečala Kovačevega Lojzeta. Lovrenc ga je nagovoril:
»Lojze, v vojsko bo treba.«
Lojze je pogledal fanta, in ker je mislil, da se šali, je nekaj zamrmral predse ter hotel naprej.
»Res, Lojze,« je posegel vmes Mrak. Sedaj se je Lojze ustavil in začuden pogledal Mraka, ko mu je pojasnil kratko vso stvar.
Lojze se je obrnil proti domu.
Čez par ur je vedela vsa vas strašno novico o vojski. Kot da se bliža strašna nevihta je bilo tisto dopoldne po vasi. Strahota pa se je še povečala, ko so opoldne prišli fantje iz mesta in se pričeli pripravljati na pot. Skoro v vsaki hiši so tekle solze in se krčila srca žalosti. Ko pa je opoldne nabil občinski sluga črno-rumene plakate tudi v vasi, so hiteli možje, fantje in žene pred to strašno jim oznanilo. Črnovojniki so držali v rokah črnovojniške knjižice in primerjali njih številke s številkami na plakatu.
»Tudi jaz ... Pa ti tudi ... Pa on tudi ...« je šlo od ust do ust. In tudi možje so se pričeli odpravljat. Takrat je zaplakala deca pri pogledu na jokajoče matere, možje pa so se premagovali. Proti večeru je bilo pri »veseli vdovi« tako polno kot ob sejmnu. Nobenega nasprotstva, nobenega sovraštva ni bilo ne med fanti ne med možmi. Vse je govorilo samo o vojski in {{prelom strani}} vino je teklo tisti dan kot malokdaj preje.
Mrak je delal tisti dan pozno v noč. Zaprl se je v svojo pisarno in urejeval kupčijske zadeve. Ko je uredil pisma, je poklical poslovodjo, starega izkušenega moža, ter mu dal navodila. Ko je tudi ž njim opravil, je šel v hišo k Angeli, ki je pripravljala njegovo perilo v kovček in čistila uniformo. Njen obraz je bil objokan in roke so se ji tresle.
Dolgo v noč sta govorila in Angela je poslušno sprejemala navodila moža glede na kupčijo in drugo gospodarstvo.
V otročji spalnici se je ustavil Mrak pri vsaki postelji in se sklonil nad nedolžnimi obrazi otrok, ki so spali mirno, nič sluteč, da se poslavlja od njih oče, morda za vedno ...
Takrat je začutil Mrak vso težo dne v svojem srcu. Ni šel počivat, temveč doli v hišo, kjer se je vsedel za mizo, si podprl glavo z rokami in se zamislil v težke misli.
Lovrenc pa je bil tisti večer pri »veseli vdovi«. Tudi on je bil kot drugi, v srcu težo, na ustnih smeh in na jeziku preširna beseda, da jih bodo in bodo!
Samo vojska in pesem za pesmijo se je vrstila tisti večer. Pesem o sabljici prepasani, puškici nabasani; pesem o roženkravtu in rožmarinu in pesem o dekletu žalostnem ...
Tudi Kovačev Lojze je bil med fanti in nobenemu ni prišlo ta večer na misel, da bi kaj zabavljal. Vsi so bili prijatelji, kot prej še nikoli.
Ko so odhajali, so fantje ostali na mestu. Še so zapeli. Pa kako! Tako še noben večer.
<poem>
Pridi ob slovesi,
dam ti ga v spomin.
Deni na srce ga,
čuvaj ga skrbno.
Morda kdaj ob njem ti
rosno bo oko.
</poem>
Pa so bila tisti večer le rosna očesa žen, ki v skrbeh niso mogle zaspati: rosna očesa mater žalosti nad sinovi-vojaki, rosna očesa deklet nad fanti.
Dolgo je ostal Lovrenc na vežnem pragu. Ni se mu hotelo v hišo in skoraj neverjetno se mu je zdelo, kar je doživel ta dan. Komaj in s trudom je prišel domov, pa bo moral zopet nazaj in potem še naprej.
— In ti, moja zemlja, kdo te bo obdeloval, kdo ljubil?
Pogledal je na vas. Pri Šimenčevih je bilo že vse temno. Takrat je čutil Lovrenc v srcu neko zadovoljnost, da mora tudi Kovačev Lojze od doma.
Do mesta so jih spremile žene in matere. Očetje pa so jih vozili. Šli so.
»Nad Srbe!« tako so govorili. Toda nad Srbe je šel iz vasi samo Kovačev Lojze, drugi so morali nad Ruse. Lovrenc pa celo nad Francoze z nemško armado.
Čez tri mesece je bila Mrakova Angela vdova.
Lovrenčeva sestra Micka tudi že dolgo ni dobila poročila o Lovrencu. Slutnja ji je rekla, da bo v tem letu žalovala ne samo po materi in možu, ampak tudi po bratu — zadnji opori.
Zemlja se je pripravljala počivat. Tuja zemlja v Galiciji in Srbiji pa je še vedno sprejemala vase semena. Pa kakšna semena! Naše junaške fante!
Zemlja, kaj boš rodila iz takih semen? Kaj boš rodila, vsa prepojena kri naših junakov?
[[Kategorija:Dela leta 1914]]
[[Kategorija:Domoljub]]
[[Kategorija:Podlistki]]
[[Kategorija:Kratka proza]]
| |||