Usodepolna past: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 196:
 
== II. ==
S komijem, lepim g. Francom, in
z blagajničarko, šepasto gospodično
Fani, je prišla v trgovino tudi nova
moderna blagajna. Postavil jo je v svoj
komptar, da jo je imel vedno pred
očmi.
 
Izprva je bila še precej prazna. Toda sčasoma se je napolnila z zadolžnicami, čeki, hranilničnimi knjižicami:
sploh z različnimi vrednostnimi papirji. Kaj čuda, da jo je Koruza vedno ljubeznivejše pogledoval. Polagoma je postala edina njegova ljubezen, zlasti potem, ko je pustil vse misli na ženitev.
 
Največje veselje je imel z njo zvečer, ko so zaprli prodajalno in je ostal
sam v svojem kraljestvu. Pregledoval
je hranilne knjižice, preračunaval obresti ter zlasti z veliko slastjo prešteval
denar. Nato je skrbno zaklenil blagajno, jo ljubeznivo objemal in pritiskal
na srce ter ji naposled pritisnil za nameček še par gorečih poljubov na ključavnico. Pri tem opravilu ji je pa tako
sladko govoril, kakor bi imel pred seboj ljubljeno zakonsko ženo, ne pa mrzlo železo.
 
A celo ta železna ljuba se mu je
izneverila in ga pripravila ob velik del
premoženja.
 
Začela se je svetovna vojska. Hude novice so polnile Kurja čevca in navdajala s strahom vse Kurjevce, ki so
imeli kaj pod palcem.
 
»Denar v hranilnicah in posojilnicah ni več varen; država rabi za vojsko denar in bo segla po hranilnih vlogah.« To izmišljeno poročilo je prinesla
kokošarica, gluha Mreta v Koruzino
prodajalno in spravila z njo Koruzo v
velik strah.
 
»Moj Bog,« je začel javkati, »kako
sem se trudil, mučil in ubijal, da sem
si prihranil teh par vinarčkov, sedaj
naj pa vse izgubim! — Naj se le vojskujejo, če se hočejo, toda za moj denar se ne bodo!«
 
Še tisti dan je pobral Koruza vse
hranilnične knjižice in vrednostne
papirje ter se podal na pot. Vrnil se je
šele drugo noč domov. Tiho kakor tat
gre v komptar ter začne izlagati iz žepov večje in manjše zavitke. Bili so sami bankovci. Prodal je vrednostne papirje in dvignil ves denar.
 
»Tako,« je godrnjal zadovoljno, ko
je spravil v blagajno svoj zaklad, »sedaj se pa le vojskujte, jaz sem že na
varnem.«
 
Koruzino veselje pa ni dolgo trajalo, kajti čez dober teden je Mreta
privihrala že z drugo novico.
 
»Ljudje božji,« je pravila vsakemu,
kdor jo je hotel poslušati, »papirnati
denar bo ob vso vrednost!«
 
In Koruza je bil zopet v skrbeh. Te
skrbi so ga tirale celo v — zapravljivost. Daleč naokrog in celo onstran deželne meje je hodil po prodajalnah in
gostilnah, kupoval malenkosti, praznil
četrtinke najslabšega vina in plačeval
s samimi bankovci. Srebrni drobiž pa
je pridno nosil domov v blagajno. V
prodajalni pri Koruzi se ni dobilo nič
za debel, papirnat denar. Izplačevalo
se je s samimi bankovci, vplačevalo pa
s srebrom, niklom in bakrom.
 
Da, Koruza se je peljal celo v Trst,
ker je izvedel, da je tam še veliko petač in starih goldinarskih tolarjev. In
res je prišel čez par dni s precejšnjo
vrečico srebra domov.
 
Sedaj šele je užival Koruza vesele
večerne urice pri svoji železni ljubici.
Pozno v noč je vedno vnovič prešteval
petače, tolarje in kronice, jih zavijal,
pečatil in polagal vrsto za vrsto v blagajno. Kako so se mu svetile od veselja
oči, ko je gledal blesteče srebro in kako
so se mu tresle od radosti roke, ko je
grabil z njimi po srebrnih kupcih! Blagajno je objemal še z veliko večjo ljubeznijo in jo vsak večer pri slovesu poljubil na vse tri ključavnice.
 
Nato je še obsvetit vso prodajalno,
če se ni morda kak tat priplazil vanjo,
zaprl skrbno komptar in se odpravil k
zasluženemu počitku. V mislih na zaklad, ki je varno počival pod njim v
blagajni, je kmalu potem mirno zaspal.
Še v spanju je tuintam malo pocmakal
z usti in pomencal s prsti, kakor bi poljubljal blagajno in štel denar.
 
Med tem se je pa Koruzi bližala
nesreča s širokimi koraki...