Ubožica: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Plantanana (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Plantanana (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
 
Vrstica 12:
{{poglavja s piko|37}}
 
»Nesrečni človek!
 
Ti si uničil naše življenje! Ti si umoril mene, nesrečno mater! Ubožica moja hči je mrtva. Niti njenega obraza nisem mogla prepoznati. O, kaj si nam storil!
Vrstica 355:
<p align="center">»Draga Rezi!</p>
 
Tako nenadno sem odšel, da slovo ni bilo tako, kakršno bi moralo biti; zdi se mi, da so mi te ukradli. Toda bolj kot sem daleč od tebe, bolj sem blizu tebe. Manj ko te vidim, bolj mislim nate. Sanjam o tebi. Žal mi je, da nimam tvoje slike. Na prsih bi jo nosil, pod svoje vzglavje bi jo del.
 
Še dvakrat trideset dni in prost bom; tedaj se bova videla. Za trenutek tvoje prisotnosti bi dal pol življenja.
Vrstica 369:
Najprvo te pozdravljam čez naše planine in ti želim več dobrega, kot ima morje kapljic in moje srce zlatih misli nate. Ker me nisi pozabil ti, vedi, da tudi jaz nate nisem pozabila. Težko je razodevati srce s pomočjo tretjega človeka, pa ti priznavam prvič z besedo, da te imam rada, rada, rada. Čemu si v pismu govoril le o enem trenutku moje prisotnosti? Zlo mi razjeda dušo: ali me boš imel rad? Ljubezen traja do smrti in še po smrti ne jenja. Ali ne misliš tako?
{{prelom strani}}
Ne zameri mi tega. Ne vem, kdo si in ne od kod, in vedno se v mislih bojim, da mi ubežiš. Razodeni se mi! Vse sem pripravljena storiti zate, samo da umre zla misel, ki me preganja in bom srečna.
 
Mislim nate!
Vrstica 601:
<p align="center">»Nezvesta hči!</p>
 
Če bi moja edinka ne bila bi te moral prokleti. Proklel te ne bom, ker te bo proklelo življenje, če se ne vrneš k materi, ki si jo spravila na rob groba. Za tujim človekom si šla, z nami nisi imela usmiljenja, niti tvojega slovesa nismo bili vredni. Bodi! Onemogel bom, posestva ne bom prodal. Če se vrneš ti ali tvojih otrok kateri, naj sede k ognjišču, sicer naj hiša razpade. Ne bom poizvedoval po tebi, samo da vem, da živiš!
 
Se poslavlja tvoj oče, te objokuje tvoja mati.«
Vrstica 615:
Nekega popoldneva jo je Bruno nenavadno zgodaj odslovil. Čudila se je ta dan njegovi molčečnosti, še bolj se je zdaj začudila.
 
Kam gre? Sunek ljubosumja jo je udaril v srce. Stopila je za njim in ga ujela z očmi na koncu ulice. Sledila mu je. Stopil je v gostilno, v kateri ga je prvikrat našla. Par trenutkov je pomišljala, nato je stopila v družbo razposajenih ljudi kot črna lisa v beli dan.
 
Bruno je sedel v družbi treh moških in ene ženske. Rezika je obstala ob stebru nizkega prostora in zrla nepremično v družbo.
Vrstica 709:
»Ne,« je jecljal, »ne! To bi bilo grešno! Ali s teboj ...? Ti me s svojim ravnanjem pehaš v greh!«
 
Pogovor je zašel na občutljivo mesto umolknila sta oba. Pol sramu in pol užaljenosti je zlezlo Reziki v dušo. Molče je zrla na steze, na katerih so ljudje pospešili korake.
 
Mislila je mučno in težko. V teh mislih se je bala zase in za njegovo ljubezen. Ali v resnici ni srednje poti?
Vrstica 755:
</poem>
 
Mrzlično se je streslo Rezikino telo. Kaj je ženski, ki poje na ulici; kaj je ona proti nji? O, kakšni so ljudje! O, kakšen je svet!
 
Odmaknila se je od okna in ga zaprla, da ubeži šumu ulice. Pred njeno dušo pa se je dvignila nova slika. Bila je njena mati. Stala je ob postelji vsa bleda, jedva se je dvignila, da bi hodila. Njene oči so se ozrle na hčer in so se zgrozile. Kaj pa je tebi, dete? Lica so ti bleda in solzne oči. Mati nebeška, čemu trepetaš in si se skoro zgrudila ob moji besedi?
Vrstica 801:
»Kaj ti je?«
 
»Nič mi ni srce me boli,« je odgovorila v materinem jeziku po {{prelom strani}} besedah narodne pesmi in se nasmehnila. Nato je dejala, da je Bruno razumel:
 
»Povedala bi ti ...«
Vrstica 887:
Počasi je prodrla jasnost izgovorjenih besed v Brunove možgane. Dejal je in skomignil z rameni:
 
»Kaj naj storiva? Saj niti ne govoriš o tem nikoli.«
 
Rezika je strmela nanj dolgo časa, žalost je ležala v njegovih očeh. Kot dva nepremična kipa sta bila. Spregovorila je počasi, da se je slednja beseda razločno zasadila v njegovo zavest.
Vrstica 1.265:
Bila je resnica. Bruno se je jasno zavedal svoje krivde, ravno radi radi tega jo je silno težko priznal. Ujezila ga je celo in mesto da bi udaril sebe, je zamahnil z besedo proti svoji ženi:
 
»Taka si! Vedno molčiš, vedno sama zase. Kaj vem, česa potrebuješ! Jaz imam mnogo skrbi in dela ali je čudo, da pozabim?«
{{prelom strani}}
V ženi se je uprlo: »Take reči se ne pozabijo. Le ljubezni bi bilo treba.«
Vrstica 1.315:
Včasi se ga je Rezika bala ob misli, kaj bi bilo, če ji otrok naglo umrje? Zbežala bi. To je bilo prve dni materinstva, najlepše dni njenega zakona. Danes se ga ni bala. Danes se je bala nečesa drugega.
 
V belo srajčico oblečeni otrok, s črnimi lasmi in očmi, kot bi neprestano prosile, je bil jedro njenega življenja. Kadarkoli je bila bridkost tako velika, da je pripravila njeno dušo do vprašanja: »Čemu živim?« se je ustavila pri detetu. Njegov jok je odpodil sramoto in obup, bil je njena hrbtenica in njena vsebina. Ko se je s silo hotelo naseliti sovraštvo do moža v njene prsi, je vztrepetalo dete v njenem naročju; radi njega je vse odpustila.
 
Neštetokrat je stisnila drobno telesce k sebi in je dejala: »Moj angel varuh!« Zato ga je čuvala, zato se je bala zanj; zato je bil bolj njen kot ona sama in kot vse drugo na svetu.
Vrstica 1.349:
Storila je vse, da bi ohranila njegovo naklonjenost, včasi celo dejanja, da se ji je zdelo, da se ponižuje pred njim.
 
Neke nedelje popoldne tri tedne potem, ko so pokopali otroka ga je prosila, naj jo spremi na pokopališče, ko ponese cvetice na otrokov grob.
 
Bil je namenjen drugam, to je brala Rezika že v njegovih očeh, vendar njeni prošnji ni mogel odreči. Šel je ž njo.
Vrstica 1.509:
»Razpraskana bi ne marala biti!«
 
»Razpraskana?« se je krohotal debeli človek, da je imel zaripla lica. »Bruno, ali je res tako? Tu « je položil bankovec na mizo, »za vsako prasko dobiš dovolj; več cela nisi vredna.«
{{prelom strani}}
Oči rujavolaske so se polakomile denarja, tako lahko prisluženega; z očmi ga je požirala, nato je uprla pogled v Bruna.
Vrstica 1.529:
Včasih so Reziki celo spomini zmanjkali, tedaj je nastala popolna praznina, ki ni imela primera. Duša je bila tako pusta in utrujena, da ni mogla misliti niti na dom niti na očeta in mater; kot da imajo utrujene perutnice, so misli padle in plahutale na mestu, dokler niso popolnoma izginile.
 
Ob takih prilikah je sedela zelo dolgo ob svetlobi, ki je prihajala s ceste v njeno sobo, in se je mučila. Delala se je, kakor da čaka nekoga. Prisluškovala je korakom na ulici proučevala njih hojo.
 
Ob slednji hoji si je predstavljala obraz in značaj človekov. Tako je gledala ljudi, ki so hodili po ulici, in jih je sodila.
Vrstica 1.535:
Tu pa tam se ji je zdelo, da prihaja Bruno. Njegov korak je poznala. Nemiren je ta korak in negotov. Bala se je svojega moža in vendar je njeno srce zatrepetalo vselej ob misli, da prihaja on. Včasih ga je čula iti celo po stopnicah. Na vrata ni potrkal. Kam je izginil? Zdelo se ji je celo, da je prijel za kljuko. Hitela je odpirat, a ga ni bilo.
 
Čemu misli nanj? Kaj ji je on? Nič! In vendar ji je bil. Vez prisege ga veže nanjo. Ona je njegova in on je njen, vsak hip ga sme zahtevati zase. Nje ni zavrgel, le svoja nerazumljiva pota hodi in kadar se bo naveličal, se vrne.
 
In če ta čas strada, če gre za deklo, ali v tovarno, ga bo pričakovala tisti dan in tisti trenutek, ko bo skesan potrkal na vrata, ona pa mu bo hitela odpirat ...
Vrstica 1.605:
In Reziki sta se dvignili žalost in srd, obtožba in prošnja; njena duša je pljuskala kot razburkano morje, prsi so se dvigale, kri je gorela. In kakor da ima pred seboj Bruna, so usta molčala, misli pa so vpile na pomoč in pretresale njeno notranjost:
 
Bruno! Ali me vidiš, kaj si storil? Poglej me odkrito v obraz in spoznaj svoje dejanje! Poglej moja lica, ki so pokrita z ognjem sramote in se ne upajo ne na cesto ne pred mater in očeta.
 
Svojo ženo si vrgel skozi vrata in si jo zavrgel kot blago, ki nima cene. Če bi bila žival, bi bil počakal jutra, da me spustiši na cesto.
Vrstica 1.617:
Če bi gledal tako v mojo dušo, kot zdaj jaz gledam v tvojo, pokleknil bi k mojim nogam, sprejel bi me nazaj in me prosil odpuščanja. In jaz bi ti bila rada za deklo.
 
Če pa tega nočeš, zapustim to vežo še pred zarjo in se ne povrnem več. Takrat pa ne hodi za mano, moja noga ne bo poznala poti nazaj. Vedi, da si me zavrgel ti jaz te nisem zapustila.
{{prelom strani}}
V dušni bolečini je Rezika zaječala, skoro je zdrknila na mrzli tlak. Splazila se je v kot k stopnicam in počenila. Njena tožba je utihnila, njeno srce je bilo utrujeno in se je umirilo.
Vrstica 1.647:
V duhu si je predstavila vrnitev na vse mogoče načine, nato jih je zavrgla in si je izmislila nove. Ali pride domov pod večer ali proti jutru? Oče se bo smehljal. Ne! Mračen bo njegov obraz, mati se bo smehljala vsa srečna, da jo vidi ...
 
Oče bo vpičil njeno srce: Ali si prišla! Mati pa bo dejala očetu karajoče: Nikari! Nato bo dober tudi oče in ji bo dal roko. Ne, saj ne more {{prelom strani}} nihče vedeti, kako bo. Zazdelo se ji je celo, da sta umrla to noč oba, oče in mati, in gre na njun pogreb.
 
Ob tej misli se je zdrznila. Skoro zajokala je. Kakor da jima je smrt želela, jo je zapeklo v duši. Njene ustnice so pričele moliti za stariše skoro same od sebe, srce pa je prosilo: Samo še enkrat da ju vidim! Samo še enkrat!
Vrstica 1.653:
Cesta se je dvignila v dolgih serpentinah v hrib. Globoko pod seboj je zagledala Rezika v redki megli množico hiš in za hišami morje, ki ji je bilo ob prvem pogledu radost in skrivnost ob enem, danes so njene oči z medlim bleskom prezirno motrile obledelo podobo pod seboj.
 
Kaj si prinesla, skrivnost ulic, in ti, drvenje nezmiselnega življenja človeka ob človeku? Kakšni so bili tvoji obeti in kakšen je tvoj sad? V Reziki se je prelivalo mešano čuvstvo, skoraj da je bilo sovraštvo do nemirne kotline tisočerih hiš v nji. Obrnila je pogled od mesta, kot da se obrača s studom od preteklosti in ni pogledala več v dolino ...
 
Cesta se je dvigala in padala, šla je med skalami, skozi borov gozd in grmičje, skozi selo in vas. Dež je pršil, ruta je bila mokra, neprijeten občutek vlage in hladu je legal na pleča, roke so bile mrzle in vlažne, lasje so se sprijemali čela.
 
Rezika je po dolgi hoji postala, da si oddahne. Od šibkosti je trepetala. Bila je lačna; lakota pa se je polagoma spremenila v omotičnost. Napela je ude, zaprla je oči stojè sredi ceste. Tako rada bi bila zaspala.
 
Sedla je na kamen pokraj ceste in se vdala leni utrujenosti, da se spočije ...
Vrstica 1.699:
Vendar je Bruno čutil, da ni dovršeno. Spoznal je, da Rezika ni šla drugam kot domov. Stal je v duhu obtoženec pred sodnikom, njenim očetom, ki mrši obrvi in stiska pesti, ko posluša težke besede svoje hčere, ki padajo vsa na Brunova ramena. In zdelo se mu je, da stoji sivolasi, visoki mož pred njim in ga zre v dno oči ter ga kliče na zagovor.
 
Kaj si storil moji hčerki? V miru bi jo bil pustil, ako je nisi mislil osrečiti! Ne silimo ti je nazaj, toda plačaj za svoje početje!
 
Brunu je ob tej misli zledenela kri. Kaj sem ji storil? Saj ji nisem nič storil! Nehote je zamahnil z rokama proti duševni predstavi Rezikinega očeta, ki ga ni bilo. Neznana bojazen, ki jo je podprla fizična in duševna depresija tega dne, je stopila vanj. Ko je zaškripala deska pod nogami, se je nehote ozrl. Nikogar ni bilo.
 
V njem pa je dogorel sklep, da Rezika ne sme domov. Ni se vpraševal po vzroku ne po tem, ali naj s vrne k njemu, ali kamorkoli drugam; pred njegovimi očmi je lebdela le slika iz preteklosti, ki je predstavljala njega in širokoplečega moža na samotni poti z bodali v rokah, s smrtnim sovraštvom v očeh ...
Vrstica 1.759:
Besede, ki so bile resnične, so padle kakor olje na žerjavico. Bruna je zapeklo v dno duše, ranjen je bil njegov ponos. Dasi si je pogosto v podzavesti očital isto, kar mu je rekla Rezika, si ta hip tega ni hotel priznati. Stopil je za korak proti nji in kot da hoče za vselej pribiti zahtevo, je skoro zavpil:
 
»Domov ne pojdeš! Pojdi kamorkoli domov ne pojdeš!« Rezika je videla v dnu njegovih razširjenih zenic blesk, ki jo je navdajal z grozo. Kot žival, ki ji preti nevarnost, se je vzpela od drevesa in se postavila, kot da se je pripravljena braniti. Zdaj, ko je sanjala, da pride domov in se odpočije od mučnega življenja in je bilo mesto že za njo, ji je padel njen mož kot gad na pot in zahteva nemogočega od nje.
 
V njene ude je planila nova moč, kot da gre za življenje. Njen glas se je dvignil, ko je dejala: