Ubožica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 12:
{{poglavja s piko|37}}
»Nesrečni človek!
Ti si uničil naše življenje! Ti si umoril mene, nesrečno mater! Ubožica moja hči je mrtva. Niti njenega obraza nisem mogla prepoznati. O, kaj si nam storil!
Vrstica 355:
<p align="center">»Draga Rezi!</p>
Tako nenadno sem odšel, da slovo ni bilo tako, kakršno bi moralo biti; zdi se mi, da so mi te ukradli. Toda
Še dvakrat trideset dni in prost bom; tedaj se bova videla. Za trenutek tvoje prisotnosti bi dal pol življenja.
Vrstica 369:
Najprvo te pozdravljam čez naše planine in ti želim več dobrega, kot ima morje kapljic in moje srce zlatih misli nate. Ker me nisi pozabil ti, vedi, da tudi jaz nate nisem pozabila. Težko je razodevati srce s pomočjo tretjega človeka, pa ti priznavam prvič z besedo, da te imam rada, rada, rada. Čemu si v pismu govoril le o enem trenutku moje prisotnosti? Zlo mi razjeda dušo: ali me boš imel rad? Ljubezen traja do smrti in še po smrti ne jenja. Ali ne misliš tako?
{{prelom strani}}
Ne zameri mi tega. Ne vem, kdo si in ne od kod, in vedno se v mislih bojim, da mi ubežiš. Razodeni se mi!
Mislim nate!
Vrstica 601:
<p align="center">»Nezvesta hči!</p>
Če bi moja edinka ne bila
Se poslavlja tvoj oče, te objokuje tvoja mati.«
Vrstica 615:
Nekega popoldneva jo je Bruno nenavadno zgodaj odslovil. Čudila se je ta dan njegovi molčečnosti, še bolj se je zdaj začudila.
Kam gre?
Bruno je sedel v družbi treh moških in ene ženske. Rezika je obstala ob stebru nizkega prostora in zrla nepremično v družbo.
Vrstica 709:
»Ne,« je jecljal, »ne! To bi bilo grešno! Ali s teboj ...? Ti me s svojim ravnanjem pehaš v greh!«
Pogovor je zašel na občutljivo mesto
Mislila je mučno in težko. V teh mislih se je bala zase in za njegovo ljubezen. Ali v resnici ni srednje poti?
Vrstica 755:
</poem>
Mrzlično se je streslo Rezikino telo.
Odmaknila se je od okna in ga zaprla, da ubeži šumu ulice. Pred njeno dušo pa se je dvignila nova slika. Bila je njena mati. Stala je ob postelji vsa bleda, jedva se je dvignila, da bi hodila. Njene oči so se ozrle na hčer in so se zgrozile. Kaj pa je tebi, dete? Lica so ti bleda in solzne oči. Mati nebeška, čemu trepetaš in si se skoro zgrudila ob moji besedi?
Vrstica 801:
»Kaj ti je?«
»Nič mi ni
»Povedala bi ti ...«
Vrstica 887:
Počasi je prodrla jasnost izgovorjenih besed v Brunove možgane. Dejal je in skomignil z rameni:
»Kaj naj storiva?
Rezika je strmela nanj dolgo časa, žalost je ležala v njegovih očeh. Kot dva nepremična kipa sta bila. Spregovorila je počasi, da se je slednja beseda razločno zasadila v njegovo zavest.
Vrstica 1.265:
Bila je resnica. Bruno se je jasno zavedal svoje krivde, ravno radi radi tega jo je silno težko priznal. Ujezila ga je celo in mesto da bi udaril sebe, je zamahnil z besedo proti svoji ženi:
»Taka si! Vedno molčiš, vedno sama zase. Kaj vem, česa potrebuješ! Jaz imam mnogo skrbi in dela
{{prelom strani}}
V ženi se je uprlo: »Take reči se ne pozabijo. Le ljubezni bi bilo treba.«
Vrstica 1.315:
Včasi se ga je Rezika bala ob misli, kaj bi bilo, če ji otrok naglo umrje? Zbežala bi. To je bilo prve dni materinstva, najlepše dni njenega zakona. Danes se ga ni bala. Danes se je bala nečesa drugega.
V belo srajčico oblečeni otrok, s črnimi lasmi in očmi, kot bi neprestano prosile, je bil jedro njenega življenja. Kadarkoli je bila bridkost tako velika, da je pripravila njeno dušo do vprašanja: »Čemu živim?«
Neštetokrat je stisnila drobno telesce k sebi in je dejala: »Moj angel varuh!« Zato ga je čuvala, zato se je bala zanj; zato je bil bolj njen kot ona sama in kot vse drugo na svetu.
Vrstica 1.349:
Storila je vse, da bi ohranila njegovo naklonjenost, včasi celo dejanja, da se ji je zdelo, da se ponižuje pred njim.
Neke nedelje popoldne
Bil je namenjen drugam, to je brala Rezika že v njegovih očeh, vendar njeni prošnji ni mogel odreči. Šel je ž njo.
Vrstica 1.509:
»Razpraskana bi ne marala biti!«
»Razpraskana?« se je krohotal debeli človek, da je imel zaripla lica. »Bruno, ali je res tako? Tu
{{prelom strani}}
Oči rujavolaske so se polakomile denarja, tako lahko prisluženega; z očmi ga je požirala, nato je uprla pogled v Bruna.
Vrstica 1.529:
Včasih so Reziki celo spomini zmanjkali, tedaj je nastala popolna praznina, ki ni imela primera. Duša je bila tako pusta in utrujena, da ni mogla misliti niti na dom niti na očeta in mater; kot da imajo utrujene perutnice, so misli padle in plahutale na mestu, dokler niso popolnoma izginile.
Ob takih prilikah je sedela zelo dolgo ob svetlobi, ki je prihajala s ceste v njeno sobo, in se je mučila. Delala se je, kakor da čaka nekoga. Prisluškovala je korakom na ulici
Ob slednji hoji si je predstavljala obraz in značaj človekov. Tako je gledala ljudi, ki so hodili po ulici, in jih je sodila.
Vrstica 1.535:
Tu pa tam se ji je zdelo, da prihaja Bruno. Njegov korak je poznala. Nemiren je ta korak in negotov. Bala se je svojega moža in vendar je njeno srce zatrepetalo vselej ob misli, da prihaja on. Včasih ga je čula iti celo po stopnicah. Na vrata ni potrkal. Kam je izginil? Zdelo se ji je celo, da je prijel za kljuko. Hitela je odpirat, a ga ni bilo.
Čemu misli nanj? Kaj ji je on? Nič!
In če ta čas strada, če gre za deklo, ali v tovarno, ga bo pričakovala tisti dan in tisti trenutek, ko bo skesan potrkal na vrata, ona pa mu bo hitela odpirat ...
Vrstica 1.605:
In Reziki sta se dvignili žalost in srd, obtožba in prošnja; njena duša je pljuskala kot razburkano morje, prsi so se dvigale, kri je gorela. In kakor da ima pred seboj Bruna, so usta molčala, misli pa so vpile na pomoč in pretresale njeno notranjost:
Svojo ženo si vrgel skozi vrata in si jo zavrgel kot blago, ki nima cene. Če bi bila žival, bi bil počakal jutra, da me spustiši na cesto.
Vrstica 1.617:
Če bi gledal tako v mojo dušo, kot zdaj jaz gledam v tvojo, pokleknil bi k mojim nogam, sprejel bi me nazaj in me prosil odpuščanja. In jaz bi ti bila rada za deklo.
Če pa tega nočeš, zapustim to vežo še pred zarjo in se ne povrnem več. Takrat pa ne hodi za mano, moja noga ne bo poznala poti nazaj. Vedi, da si me zavrgel ti
{{prelom strani}}
V dušni bolečini je Rezika zaječala, skoro je zdrknila na mrzli tlak. Splazila se je v kot k stopnicam in počenila. Njena tožba je utihnila, njeno srce je bilo utrujeno in se je umirilo.
Vrstica 1.647:
V duhu si je predstavila vrnitev na vse mogoče načine, nato jih je zavrgla in si je izmislila nove. Ali pride domov pod večer ali proti jutru? Oče se bo smehljal. Ne! Mračen bo njegov obraz, mati se bo smehljala vsa srečna, da jo vidi ...
Oče bo vpičil njeno srce: Ali si prišla! Mati pa bo dejala očetu karajoče: Nikari! Nato bo dober tudi oče in ji bo dal roko.
Ob tej misli se je zdrznila. Skoro zajokala je. Kakor da jima je smrt želela, jo je zapeklo v duši. Njene ustnice so pričele moliti za stariše skoro same od sebe, srce pa je prosilo: Samo še enkrat da ju vidim! Samo še enkrat!
Vrstica 1.653:
Cesta se je dvignila v dolgih serpentinah v hrib. Globoko pod seboj je zagledala Rezika v redki megli množico hiš in za hišami morje, ki ji je bilo ob prvem pogledu radost in skrivnost ob enem, danes so njene oči z medlim bleskom prezirno motrile obledelo podobo pod seboj.
Kaj si prinesla, skrivnost ulic, in ti, drvenje nezmiselnega življenja človeka ob človeku? Kakšni so bili tvoji obeti in kakšen je tvoj sad?
Cesta se je dvigala in padala, šla je med skalami, skozi borov gozd in grmičje, skozi selo in vas. Dež je pršil, ruta je bila mokra, neprijeten občutek vlage in hladu je legal na pleča, roke so bile mrzle in vlažne, lasje so se sprijemali čela.
Rezika je po dolgi hoji postala, da si oddahne. Od šibkosti je trepetala. Bila je lačna; lakota pa se je polagoma spremenila v omotičnost. Napela je ude, zaprla je oči
Sedla je na kamen pokraj ceste in se vdala leni utrujenosti, da se spočije ...
Vrstica 1.699:
Vendar je Bruno čutil, da ni dovršeno. Spoznal je, da Rezika ni šla drugam kot domov. Stal je v duhu obtoženec pred sodnikom, njenim očetom, ki mrši obrvi in stiska pesti, ko posluša težke besede svoje hčere, ki padajo vsa na Brunova ramena. In zdelo se mu je, da stoji sivolasi, visoki mož pred njim in ga zre v dno oči ter ga kliče na zagovor.
Brunu je ob tej misli zledenela kri.
V njem pa je dogorel sklep, da Rezika ne sme domov. Ni se vpraševal po vzroku ne po tem, ali naj s vrne k njemu, ali kamorkoli drugam; pred njegovimi očmi je lebdela le slika iz preteklosti, ki je predstavljala njega in širokoplečega moža na samotni poti z bodali v rokah, s smrtnim sovraštvom v očeh ...
Vrstica 1.759:
Besede, ki so bile resnične, so padle kakor olje na žerjavico. Bruna je zapeklo v dno duše, ranjen je bil njegov ponos. Dasi si je pogosto v podzavesti očital isto, kar mu je rekla Rezika, si ta hip tega ni hotel priznati. Stopil je za korak proti nji in kot da hoče za vselej pribiti zahtevo, je skoro zavpil:
»Domov ne pojdeš! Pojdi kamorkoli
V njene ude je planila nova moč, kot da gre za življenje. Njen glas se je dvignil, ko je dejala:
|