Malo laščine za vsak dan: Razlika med redakcijama

»Cérco una cámera… per il nòstro tenènte…tenènte ...«

»Nimamo, imamo oddano. Ni. « Med narodna kretnja z roko pomaga gospe Piškurjevi iz zadrege in dopolni smisel njenih besed.«

Potem ko si je gospod Piškur, državni uradnik, zataknil servijeto za ovratnik in ko je butnil na stol domači dijak Bolči ter je pohlevno prisedel zasebni uradnik Ovca, podnajemnik pri Piškurjevih, je gospa Piškurjeva povedala, kakšen obisk so imeli, in obenem naznanila, da bi bilo prav , ko bi se začeli vsi skupaj učiti laščine.

»No, veš kaj, tako pa nisem mislila ... «

»Pa kaj bi naš fant ... «

»Tako je. Boš imela vendar nekaj zaupanja v sina? In ko bo tvoje modrosti konec, sin, potem ... «

»In sem rekla, da ne bo nič. Je pa le z rameni odmajal, češ, škoda ... «

»Bog pomagaj, jaz moram vendar pomiti. Poslušala bi vas že. če boste pa pisali... « se je uprla Piškurjeva gospa in nakladala krožnike in skodelice na pladenj.

»Kot č pa se bere recimo v besedi – «

»Zamenjava dinarjev… Konverzjóne di dinari... «

»Seveda,« hiti Bolči. »Saj do črke s še nisem prišel. Conversione se bere: konversjóne. S se bere kot z samo včasih med dvema samoglasnikoma – «

»Torej berimo: L'Alto Corrimissario per la Provincia di Lubiana (lálto komissárjo per la provinča di lubjána) rènde nèto…nèto ...«

»Nisem še povedal, da je treba ločiti med širokim in ozkim e in o. – Prav se bereta ti dve zadnji besedi: rènde nòto, to je, obe besedi s širokim samoglasnikom! «

»Ne bom znal povedati. «

Piškurjeva družina se je bila pravkar podprla s stebrom kranjske dežele, močnikom nedoločne barve , in gospa Piškurjeva je vneto rožljala s krožniki in žlicami, ki jih je pomivala zraven štedilnika. Sklenjeno je bilo, da je treba mamo počakati. Ta čas so se vsi trije ostali ukvarjali s prebiranjem italijanskih člankov v slovenskem časopisu . Gospod Ovca je pridno popravljal.

»Sem,« je rekla gospa Piškurjeva, odložila predpasnik in prisedla . Prijazno je pogledala svojega študentka »No, gospod profesor, kaj boš pa nocoj razlagal?«

»O, glej ga, sulca, na stara leta, da bom sklanjal! Kje so tisti časi. ko smo mi sklanjali! Mensa , mensae, mensae, mensam, mensa , mensaa – dolgi a, vi, Piškur!« se je zarežal v sladkih spominih gospod Piškur.

»Aha,« se oglasi gospod Piškur, »torej bi lahko sklanjal takole: Carlo, di Carlo, a Carlo, Carlo . Hm, kaj pa ,pri Karlu' in ,s Karlom'?«

»To pa povemo, na primer: da Carlo – pri Karlu, con Carlo – s Karlom.« pojasni gospod Ovca .

»Če se torej ime začenja s samoglasnikom,« nadaljuje Bolči, se di okrajša v d' – tale vejica, ki sem jo zgoraj napisal, je apostrof, da veš. mama, in pomeni, da je samoglasnik odpadel! – ,a pa se navadno podaljša v ad.«

»A, tako torej, poba! Tako tudi misliš? No, da ti pokažem, da so mi možgani še zmeraj prožni: Hugo – kaj ne? – Ugo. Hugona – d'Ugo. Hugonu – ad Ugo. Hugona – Ugo . Pri Hugonu – d'Ugo… «

»Di ali da – ! Naj bo po tvojem. Torej: pri Hugonu – da Ugo . S Hugonom – con Ugo. Prav?«

»To sem vam iz zvezka prepisal vse primere določnega člena. II cappello (= kappéllo) pomeni klobuk , lo stivale (= stivále ) je škorenj, l'uomo (= uòmo) je mož, človek, l'intervallo (= intervállo) poznamo že iz radia in pomeni odmor, la casa (= kása) je hiša in l'erba (= èrba) je trava. – Nedoločni člen se glasi: un cappello – «

»Čakaj, čakaj, ihta , zdaj boš razložil, zakaj je ponekod il, zakaj drugod lo, pa l' pa spet un in uno in un' in vsa ta zmeda!«

»Lo postavljamo pred samostalnike, ki se začenjajo z ,s impura'… «