O psu, ki ni bil volk: Razlika med redakcijama

| avtor = Andrej Mejač

| opombe =

| dovoljenje = dLib

| obdelano = 4

Naj povem, da ta potok pri izvirku skozi vasi Grad in Dvorje, skozi ponosne Cerklje, Zgornji in Spodnji Brnik imenujejo »Reka«, onkraj te vasi pa, ko je v svoji živahnosti storil svoje očiščevalno delo, ga nazivajo »Bernik« — tja do Kuplje vasi, kjer se izlije v leno Pešato. Zaspane se poroči z zaspanko!

 

 

{{prelom strani}}

Naš klavec Oborh tisti čas mož pri štiridesetih, pa ni samo klal prašičev, delal mesene, prtene in krvave klobase, točil je tudi vino, ki ga je naložil nazaj grede tam okrog Sežane in Dutovelj ali celo v Proseku ali pri Sv. Križu. Prva pomoč pri vsem delu pa mu je bil njegov pastorek, krepki in razumni osemnajstletni mladenič; kajti oče »Oborh« se je iz Skaručine sem priženil in poročil Jančetovo mater, ki je bila vdova. Bilo je v ponedeljek, po prvi nedelji po sv. Treh kraljih, okrog ene zjutraj, ko se je Janče prebudil in zlezel izza gorkega zapefka. da pogleda k domačim konjem, da jima prisuje še kako merico ovsa v jasli, kajti pot do prve postaje proti morju bo dolga. Oče Oborh se je s sosedoma Koželjem in Francizom, ki bosta tudi na svojih »tajselnih« vozila na jug, zmenil, da pričnejo prašiče nakladati ob treh zjutraj, ker le tako bo mogoče le tisti dan do večera privoziti do Planine, ker bo treba po poti iskati priprego. Ko Janče pogleda skozi okno, vidi na dvoru, kamor so zmetali razne odpadke zaklanih prašičev, tri velike, psom podobne živali; bila je namreč polna luna. Stopi v vežo in odpre vrata. Zdaj se šele prepriča, da so bili volkovi, ko vidi da bežijo naravnost v bližnji gozd. V tem je vstal tudi oče Oborh, hlapec in pastir sta bila tudi že na nogah, pa tudi soseda voznika, ko sta videla luč pri sosedu, sta prihitela.

Posvetovali so se, kaj storiti.

 

 

Janče pristavi: »Lahko jih je celo krdelo, še deset in več.«

»Veste kaj, ljudje,« reče Koželj, »sekire imamo. Oborožimo se! Volkov kar tako ne bo nazaj. Ali mislite, da so prišli samo zato, da bi brskali tukaj po gnojišču in smetišču, kakor naši psi? Ta žival je tankonosa. dišali so ji prašiči, ki visijo na podu, in ta duh jih je sem privabil. Le zadovoljen bodi. Oborh, da Bog ni ustvaril volkov, da bi lahko plezali na primer kakor veverice. Splezali bi ti bili na oder, čez oder pa na pod, kjer bi bili imeli imenitno pojedino.«

 

 

»Križ božji!« zastoka pastir, in potok solza se mu ulije po licih, »volkovi naj me pojedo! Ali se niso moja mati, ko sem prišel o božiču k vam služit pogodili, da bom takoj, ko trava spomladi ozeleni, krave pasel? Kdo bo to delal, ko mene ne bo?« Pri teh besedah izgine v hlev, pa tudi hlapec je pobegnil za njim.

Janče zadene mesarico, ter brez strahu odide do bajte, kjer je gostoval lovec Šimnovec, ki je bil v mlajših letih divji lovec, zdaj pa ko so polagoma pričeli tuji lovi prihajati v domače roke, je postal zanesljiv lovski čuvaj, zraven tega pa je bil zelo umetelen in je prav dobro popravljal strelno orožje. Ko ga Janče pokliče pri oknu in mu pove zgodbo o volkovih, Šimnovec hitro vstane, nabije kar tri puške in se odpravi k Oborhu. Tam ugotovi, da je res sled od večjega števila volkov, ki so vsi bežali proti jugu v vodiške gozdove. Zdaj se je pa pričelo streljanje v prazno stran, da je vsa vas letela skupaj, naši možakarji so pa pričeli nakladati svoje tovore.

 

 

Ko so se ti s puškami in sekirami oboroženi junaki iz Mengša vračali, je bil že lep in jasen zimski dan. Ljudje so jih spraševali, in vsak je prav živahno pripovedoval o volkovih in njihovi grozoti, k čemer je seveda použito vino tudi svoje pripomoglo. Novica pa je precej opozorila gospodarje in gospodinje po vaseh, da so takoj prvi večer pričeli prav skrbno zapirati in zapahovati svoje hleve in svinjake. Našovci so se takoj po prihodu v domačo vas dogovorili, da gredo zasledovat volkove, dasi jim je lovec Šimnovec dopovedoval, da jih volkovi čakali ne bodo, če jim sledijo tudi do turške meje.

V sobi ni bilo luči; Janče, ki je bil kot namestnik gospodarjev ves dan lepo doma, je prinesel lojevo svečo v sobo. Želel si je volka natančneje ogledati, tudi drugi so ga želeli pri luči videti.

 

 

Ni mi mogoče povedati, kako so te besede vse navzoče pretresle. Večina je obstala kakor okamenela, kolarju je padla pipa iz ust in je dejal: »Saj sem si mislil, da je za volka predebel, mogoče pa da zdaj na zimo, ko so prašiči debeli in dolge noči, se tudi volk poredi!«

V sobi je nastala tihota, slišala bi se miška, ako bi tekla iz kota v kot.

 

 

»Sitar, ti sitnariš in hočeš klobase. Prav lahko jih dobiš prav take ali še bolj debele kakor so nam jih njega dni dajali smleški valpeti in biriči.«

 

 

Zunaj hiše se je čulo ukanje. Fantje zunaj so že vedeli, kako Sitar njih vas sramoti, zato so že sklenili, da ga prav pošteno naklepljejo. Ves položaj jo sprevidel Oborhov Janče, ki jo bil vedno preudaren in moder fant. Nagovori fante, naj bodo pametni, naj pustijo dedca pri miru, kajti ako se ga lotijo, ga bodo preveč in posledica bo lapor in še mnogo več nepotrebnega govorjenja, potem pa sovraštvo med vaščani obeh vasi, ki živita zdaj v slogi in prijateljstvu, so se fantje Jančetovemu prigovarjanju vdali: »Samo eno mu zagodemo! Psa bo peljal nocoj domov!«

Zjutraj je zgodaj vstal ter šel pogledat na dvor in v hlev. Ko je stopal mimo kolarnice, mu je šinila smrdljiva sapa v nos. Mislil je, da prihaja iz bližnjega gnojišča. Tedaj se ozre na kripo. Kup na sedežu se mu je zdel večji. Odgrne plahto in pràv kmalu pod ajdovico opazi mrtvega psa, ki je zelo smrdel. Molče zategne kripo še dalje v kolarnico in odide po svojih opravkih.

 

 

»Ne vem, kaj to pomeni; naši konji nočejo te vode piti,« reče Jaka.

»Naši tudi ne!« pripomni sosed, ki je slišal pogovor. »Morali bomo iti na potok ponjo.«

 

 

Medtem prideta fanta od sosedov in povesta, kako so konji iz potoka vodo radi pili. Prihitela je skoraj vsa vas skupaj. Ngaovorijo Oborhovega pastirja, da se je vsedel v vedro. Fant se je spet izgovarjal, češ da se je le za kravjo pašo vdinjal, pa vse ni nič pomagalo. Janče ga je grdo pogledal, pa je šlo. Spustili so ga v vodnjak in prav kmalu je pričel tam doli kričati:

Oborh pa mu je tole povedal:

 

 

Moža sta si segla v roki, nesla kupico k ustom in hkrati zaklicala: »Mozitbog« — Pomoziti Bog!«

[[Kategorija:Domoljub]]

[[Kategorija:Dela leta 1941]]