O psu, ki ni bil volk: Razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
 
| avtor = Andrej Mejač
| opombe =
| izdano = ''{{mp|delo|Domoljub}}'' št. 11-1555/11–15 {{mp|leto|1942}}
| vir = dLib {{fc|dlib|ZKB5456H|s=89|11}}, {{fc|dlib|KLRZFPTR|s=89|12}}, {{fc|dlib|341ZY2UY|s=89|13}}, {{fc|dlib|QPC5X0F3|s=89|14}}, {{fc|dlib|GBARGGCU|s=911|15}},
| dovoljenje = dLib
| obdelano = 4
Naj povem, da ta potok pri izvirku skozi vasi Grad in Dvorje, skozi ponosne Cerklje, Zgornji in Spodnji Brnik imenujejo »Reka«, onkraj te vasi pa, ko je v svoji živahnosti storil svoje očiščevalno delo, ga nazivajo »Bernik« — tja do Kuplje vasi, kjer se izlije v leno Pešato. Zaspane se poroči z zaspanko!
 
Bilo je v enem tistih let, ko se je svet preobrnil, prav kmalu potem, ko so naši predniki prenehali graščinskim gosposkam tlako delati in desetino dajati, železnica proti morju pa tudi še ni stekla-, narod je postal prost, strah pred berički in beriči, pred valpeti in razno tako golaznijo, kakor se je že imenovala, je izginil. Ljudstva se je polastila podjetnost in marsikateri Slovenec je pričel poskušati svojo srečo v enem ali drugem podjetju. Eno takih podjetij je bilo klanje prašičev.
 
Bilo je po sv. Treh kraljih. Trd sneg je pokrival vso deželo. Pri »Oborhu« v Našovčah, ki je bil srednje velik »gruntar«, je bila tiste čase »mesarija« , kakor so naši ljudje tedaj imenovati taka domača podjetja. Mož je skupljeval po domeh prašiče, imel ob velikih cestah in mestih stalne odjemalce, kadar je pa nastopilo ugodno, mrzlo vreme — in take zime so bile pogoste — tedaj se je založil z blagom in odrinil proti jugu.
{{prelom strani}}
Naš klavec Oborh tisti čas mož pri štiridesetih, pa ni samo klal prašičev, delal mesene, prtene in krvave klobase, točil je tudi vino, ki ga je naložil nazaj grede tam okrog Sežane in Dutovelj ali celo v Proseku ali pri Sv. Križu. Prva pomoč pri vsem delu pa mu je bil njegov pastorek, krepki in razumni osemnajstletni mladenič; kajti oče »Oborh« se je iz Skaručine sem priženil in poročil Jančetovo mater, ki je bila vdova. Bilo je v ponedeljek, po prvi nedelji po sv. Treh kraljih, okrog ene zjutraj, ko se je Janče prebudil in zlezel izza gorkega zapefka. da pogleda k domačim konjem, da jima prisuje še kako merico ovsa v jasli, kajti pot do prve postaje proti morju bo dolga. Oče Oborh se je s sosedoma Koželjem in Francizom, ki bosta tudi na svojih »tajselnih« vozila na jug, zmenil, da pričnejo prašiče nakladati ob treh zjutraj, ker le tako bo mogoče le tisti dan do večera privoziti do Planine, ker bo treba po poti iskati priprego. Ko Janče pogleda skozi okno, vidi na dvoru, kamor so zmetali razne odpadke zaklanih prašičev, tri velike, psom podobne živali; bila je namreč polna luna. Stopi v vežo in odpre vrata. Zdaj se šele prepriča, da so bili volkovi, ko vidi da bežijo naravnost v bližnji gozd. V tem je vstal tudi oče Oborh, hlapec in pastir sta bila tudi že na nogah, pa tudi soseda voznika, ko sta videla luč pri sosedu, sta prihitela.
Posvetovali so se, kaj storiti.
 
»Trije volkovi naenkrat, to niso mačkine solze.,« pravi Franci.
 
Janče pristavi: »Lahko jih je celo krdelo, še deset in več.«
»Veste kaj, ljudje,« reče Koželj, »sekire imamo. Oborožimo se! Volkov kar tako ne bo nazaj. Ali mislite, da so prišli samo zato, da bi brskali tukaj po gnojišču in smetišču, kakor naši psi? Ta žival je tankonosa. dišali so ji prašiči, ki visijo na podu, in ta duh jih je sem privabil. Le zadovoljen bodi. Oborh, da Bog ni ustvaril volkov, da bi lahko plezali na primer kakor veverice. Splezali bi ti bili na oder, čez oder pa na pod, kjer bi bili imeli imenitno pojedino.«
 
»Res je.,« pravi Oborh. »toda dobro le bo. če volkove temeljito oplašimo s streljanjem. Pojdi, fant.,« reče pastirju, »gori na konec vasi in reci Šimnovcu, naj pride z eno ali več puškami sem doli, da bo tako pokalo kakor o sv. Petru v Komendi, ko praznijo stare »malteške štuke«.
 
»Križ božji!« zastoka pastir, in potok solza se mu ulije po licih, »volkovi naj me pojedo! Ali se niso moja mati, ko sem prišel o božiču k vam služit pogodili, da bom takoj, ko trava spomladi ozeleni, krave pasel? Kdo bo to delal, ko mene ne bo?« Pri teh besedah izgine v hlev, pa tudi hlapec je pobegnil za njim.
Janče zadene mesarico, ter brez strahu odide do bajte, kjer je gostoval lovec Šimnovec, ki je bil v mlajših letih divji lovec, zdaj pa ko so polagoma pričeli tuji lovi prihajati v domače roke, je postal zanesljiv lovski čuvaj, zraven tega pa je bil zelo umetelen in je prav dobro popravljal strelno orožje. Ko ga Janče pokliče pri oknu in mu pove zgodbo o volkovih, Šimnovec hitro vstane, nabije kar tri puške in se odpravi k Oborhu. Tam ugotovi, da je res sled od večjega števila volkov, ki so vsi bežali proti jugu v vodiške gozdove. Zdaj se je pa pričelo streljanje v prazno stran, da je vsa vas letela skupaj, naši možakarji so pa pričeli nakladati svoje tovore.
 
Na podloge iz ržene slame so pogrnili čiste platnene rjuhe, naložili lepo omavžane pršute in špeharje, živali brez špeha, špehove bohe in več vreč lahko prekajenih klobas, ki so med obmorskimi kupci veljale za posebno slaščico. Vozove so spet zagrnili v slamo in po vrhu z rjuhami iz domačega platna. Zgoraj na vrhu voza na copanih pa je v vrečah bila spravljena za vsak par konj krma za tja in nazaj. Vozovi naloženi, vozniki so odšli v hišno sobo na zajtrk, kjer so spili na srečno pot svoje kupice vina. Ker je bila še zgodnja ura in še temno, so nekateri fantje, med njimi lovec Šimnovec, spremili naše voznike del pola. Poslovili so se šele v Mengšu, kjer je dobričina Oborh plačal v Drnovškovi gostilni še par firkljev vina za uslugo sosedom in svojim za srečno pot…pot ...
 
Ko so se ti s puškami in sekirami oboroženi junaki iz Mengša vračali, je bil že lep in jasen zimski dan. Ljudje so jih spraševali, in vsak je prav živahno pripovedoval o volkovih in njihovi grozoti, k čemer je seveda použito vino tudi svoje pripomoglo. Novica pa je precej opozorila gospodarje in gospodinje po vaseh, da so takoj prvi večer pričeli prav skrbno zapirati in zapahovati svoje hleve in svinjake. Našovci so se takoj po prihodu v domačo vas dogovorili, da gredo zasledovat volkove, dasi jim je lovec Šimnovec dopovedoval, da jih volkovi čakali ne bodo, če jim sledijo tudi do turške meje.
V sobi ni bilo luči; Janče, ki je bil kot namestnik gospodarjev ves dan lepo doma, je prinesel lojevo svečo v sobo. Želel si je volka natančneje ogledati, tudi drugi so ga želeli pri luči videti.
 
Janče ga obrne, pogleda gobec in noge, se posmeje in reče: »Ta žival ni volk, mislim , da je velik mesarski pes!«
 
Ni mi mogoče povedati, kako so te besede vse navzoče pretresle. Večina je obstala kakor okamenela, kolarju je padla pipa iz ust in je dejal: »Saj sem si mislil, da je za volka predebel, mogoče pa da zdaj na zimo, ko so prašiči debeli in dolge noči, se tudi volk poredi!«
V sobi je nastala tihota, slišala bi se miška, ako bi tekla iz kota v kot.
 
OborhlaOborhka se brez odgovora zasuče na peti in odhiti v vežo pred peč. Oglasi se pa kolar, ki je po dnevnem delu praznil svoj masiček in reče:
 
»Sitar, ti sitnariš in hočeš klobase. Prav lahko jih dobiš prav take ali še bolj debele kakor so nam jih njega dni dajali smleški valpeti in biriči.«
 
Sitarja, dasi je bil v mladosti kdaj tudi deležen na svojem životu smleških klobas, ki so jih biriči neubogljivim tlačanom s svojimi žilavkami delili, ta odgovor ni prav nič spametoval. Venomer je govoril o klobasah, o volku in psu, ki ni bil volk ...
 
Zunaj hiše se je čulo ukanje. Fantje zunaj so že vedeli, kako Sitar njih vas sramoti, zato so že sklenili, da ga prav pošteno naklepljejo. Ves položaj jo sprevidel Oborhov Janče, ki jo bil vedno preudaren in moder fant. Nagovori fante, naj bodo pametni, naj pustijo dedca pri miru, kajti ako se ga lotijo, ga bodo preveč in posledica bo lapor in še mnogo več nepotrebnega govorjenja, potem pa sovraštvo med vaščani obeh vasi, ki živita zdaj v slogi in prijateljstvu, so se fantje Jančetovemu prigovarjanju vdali: »Samo eno mu zagodemo! Psa bo peljal nocoj domov!«
Zjutraj je zgodaj vstal ter šel pogledat na dvor in v hlev. Ko je stopal mimo kolarnice, mu je šinila smrdljiva sapa v nos. Mislil je, da prihaja iz bližnjega gnojišča. Tedaj se ozre na kripo. Kup na sedežu se mu je zdel večji. Odgrne plahto in pràv kmalu pod ajdovico opazi mrtvega psa, ki je zelo smrdel. Molče zategne kripo še dalje v kolarnico in odide po svojih opravkih.
 
Bilo je konec tistega tedna. Našovci so svojo živino le v poletju gonili napajat na potok Brnik. V zimskih mesecih, ko je bila voda v potoku mrzla, so jo nosili in vozili svoji živini iz globokega vodnjaka - studenca, ki je stal sredi vasi. To pa zato, ker je bila voda iz vodnjaka bolj zdrava kakor pa zmrzlina iz potoka. Tako sta prišla dva sosednja fanta, Dvorčev Jaka in Kozeljev Janez s svojimi vedri k vodnjaku po vodo.
 
»Ne vem, kaj to pomeni; naši konji nočejo te vode piti,« reče Jaka.
»Naši tudi ne!« pripomni sosed, ki je slišal pogovor. »Morali bomo iti na potok ponjo.«
 
Medtem pride nekaj žensk s škafi po vodo, med temi tudi Oborhova mati, ki so slišali ta pogovor, pa pravijo: »Kaj pa bi bilo, ko bi bil kdo onega psa, ki ste ga oni večer na Breg poslali, v vodnjak vrgel?«.
 
Medtem prideta fanta od sosedov in povesta, kako so konji iz potoka vodo radi pili. Prihitela je skoraj vsa vas skupaj. Ngaovorijo Oborhovega pastirja, da se je vsedel v vedro. Fant se je spet izgovarjal, češ da se je le za kravjo pašo vdinjal, pa vse ni nič pomagalo. Janče ga je grdo pogledal, pa je šlo. Spustili so ga v vodnjak in prav kmalu je pričel tam doli kričati:
Oborh pa mu je tole povedal:
 
»Ti, Sitar, veliko dela si nam napravil, tudi kazen od gosposke si zaslužil, pa mi te nisino hoteli izdati, ker želimo, da se stari ponos ohrani med nami in našimi potomci. Toda eno te čaka in temu se ne boš izognil: Plačl{{razprto|Plačal ga boš eno vedro , to je ravno en «estrajh» ali 40 bokalov poštene mere }}, da si tako zacelimo žulje, ki smo jih dobili tiste dni in noči, ko smo vlekli okuženo vodo iz vodnjaka.«
 
Moža sta si segla v roki, nesla kupico k ustom in hkrati zaklicala: »Mozitbog« — Pomoziti Bog!«
[[Kategorija:Domoljub]]
[[Kategorija:Dela leta 1941]]
[[Kategorija:Kratka proza]]
4.381

urejanj