Bratranec: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Plantanana (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 2:
| naslov = Bratranec
| avtor = Josip Premk
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' {{mp|leto|1910}}, št. 43/238, 240, 241, 243, 245; {{mp|leto|1910}}
| obdelano=4
| vir = dLib [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RBYBRIK4], [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-JBJ8PVTT], [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-1GBPGOR5], [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-MGE88TAO], [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-N5ZSRC6E].
| dovoljenje = javna last
}}
Vrstica 18:
sobi, kamor so me prinosli bogve kako in kdaj: vse se je godilo, kakor v
sanjah. Tuji obrazi so se sklanjali
nad menoj in zopet izginjali; ali vendar zagledal med njimi zdajpazdaj znane oči — celo tista teta, ki mi je umrla, ko sem bil star komaj
mi je umrla, ko sem bil star komaj
petnajst let, je prišla in mi podala
svojo koščeno roko. In prav nič se
nisem čudil njenemu obisku ... Tako se je godilo od tistega dne, ko so
me dvignili v moji sobici in me položili v voz, iz katerega nisem videl
nikamor in nisem vedel kam me peljejo. Na dvorišču sive hiše, pod visokim, kršnim hribom, so me položili
Vrstica 66 ⟶ 65:
njegovega rojstva. Hotel sem izračunati koliko je star, a še predno sem
bil gotov, sem živel zopet v kraljestvu svojih sanj..
 
Drugo jutro sem se prebudil, ko
je bilo v sobi še pol mračno. Pri Zalokarju je stala usmiljenka in mu pokladala na čelo in prsi nekake ohkladke, a njenih mrmrajočih, tolažilnih besed nisem mogel popolnoma
Vrstica 74:
začel zanimati zanj bolj natanko. Govoril je tam doli na jugu v mojem jeziku, kar se mi je zdelo čudno in me
je obenem razveselilo. Vedel sem, da
govori in vidi vse le v težki vročinski blaznosti, kakor jaz pred par dnevi, a vendar sem si dobro zapomnil
ime — Kristina, ki ga je izrekel tako
pogosto...
Vrstica 85:
pomiriti.
 
»Imej jo, imej!« je skoro zakričal in okrog ust so mu stopile slinaste pene. »Prokleti! Kupil si jo! — Kristina, Kristina, ti—i—i—i!« in
Kristina, Kristina, ti—i—i—i!« in
glas mu je grgljaje opešal. Z neko sinjo belino, prehajajočo skoro v zelenkasto barvo, se je prepreglo njegovo lice, a hip nato je zagorelo v
temni rdečici, ki se pojavlja v obrazih težko obolelih.
Vrstica 103 ⟶ 102:
brezčuten, posebno do tistega, ki trpi
na isti bolezni, kakor sam.
{{prelom strani}}
 
Usmiljenka je najprvo skomignila z rameni, nato je dejala polglasno:
Vrstica 115 ⟶ 114:
 
Vendar sem se nekako plaho oziral na sosednjo postelj, ob vsakem
vdihu sem se zganil in čim bližje je
prihajal mrak, tem pogosteje sem se
ozrl vanj, ki je spal nekoliko mirneje.
Vrstica 163 ⟶ 162:
je skoro prijazno in mi prikimala:
 
»Prestal je, ne motite ga — «
 
In kot da mi je ozdravel bogve
Vrstica 169 ⟶ 168:
že zakljapljale v tisti težki utrujenosti, ki je sladak počitek po borbi med
smrtjo in življenjem...
{{prelom strani}}
 
Dolgi in pusti so bili potem dnevi, ko sva se dolgočasila ob kratkih razgovorih skoro cel mesec v
varstvu puščobne strežnice, dokler
Vrstica 220 ⟶ 219:
 
Natanko se spominjam. Jesensko dopoldne je bilo, precej hladno, nebo puščobno in prevlečeno z enolično, dolgočasno svinčenostjo, in tudi ljudje so se mi zdeli pusti in dolgočasni na smrt. Ves čas v vlaku mi je bilo nekako prijetno, ko sem se zavedal, da se peljem po dolgem času v domovino; čim bližje smo bili, tem pogosteje sem stopal k oknu, a ko je vlak obstal v rodnem mestu, me je nenadoma minulo vse. Tako se mi je zdelo, kot da nisem prišel ob pravem času, nekako prekmalu morda, ali bogve kako..., vse drugače sem si slikal svoj prihod v domovino. No, seveda, tisto je bilo samo v sanjah, resnica pa je navadno drugačna... A skušal sem lagati sam sebi in smehljaje sem se oziral po peronu, dokler nisem zagledal sestre, ki me je pričakovala.
 
In pozdravila me je takoj z žalostno novico.
 
»Teta ti je umrla!«
Vrstica 253:
»Torej bo treba kupiti črno ovratnico, hm, pravzvprav tega ni ravno
potreba, kdo pa ve, da je moja
teta —
 
»Moj bog,« se je začudila, »še
Vrstica 279:
srcu žalost še tako resnična in velika... Verujte mi, da sem poznal
žensko, ki je šla za pogrebom svojega
moža s tako obupanim obrazom, da {{prelom strani}} tudi Marija pod križem ni mogla
tudi Marija pod križem ni mogla
imeti obupnejšega, pa sem videl na
lastne oči, kako je odhajal drugo jutro iz njene spalnice že — drugi! Kanalja — sem si mislil — truplo njenega moža je še toplo v grobu, pa se je že osvinjala z drugim — a pozneje, ko je dozorelo v meni spoznanje, sem spoznal, da je imela tista ženska popolnoma prav: nikoli ni ljubila
Vrstica 317 ⟶ 316:
devetletno dekletce.
 
»Menda se ne motim — «
 
A prekinila me je veselo, kot da
Vrstica 344 ⟶ 343:
»Nič kaj rad se pravzaprav ne
udeležujem takih obredov — no, pa
če ni drugače — «
 
»Ako ti je ravno neljubo, pa pridi saj k meni, jaz bom morala namreč ostati doma zaradi malih dveh,
Vrstica 355 ⟶ 354:
 
In obljubil sem ji, da pridem.
 
<poem align="center">
* * *
</poem>
 
— Mračilo se je že, ko sem vstal
Vrstica 391 ⟶ 386:
Nato je nekoliko pomolčala, potem pa je pristopila nenadoma k meni in mi položila roko na ramo.
 
»Ti., Fran, usliši mi malenkostno prošnjo —«
 
»In ta je?«
Vrstica 406 ⟶ 401:
težavno. Očetu, to se pravi — stricu,
morda ne bo po volji in — in — —
sploh — «
 
»Nič, nič!« me je prekinila in
Vrstica 423 ⟶ 418:
ljubeče, da se je zganilo v mojem
srcu nekaj plahega... česar sem se
prestrašil in se skoro pokesal, da sem ji obljubil — — — — — — — — — — — — — — ...
 
Osem je brnelo iz zvonikov, ko
Vrstica 474 ⟶ 469:
 
»Drugače sta spala vedno v prvi
sobi, a nocoj sta se preselila na očetovo posteljo in morala sem jima obljubiti, da bom spala jaz tu poleg — «
in pri tem je pokazala na posteljo, ki
je stala poleg in je bila prej gotovo materina.
 
VzdihVzduh, ki se je širil po sobi, je
bil še vedno nasičen s težkim vonjem
svežih rož in voščenih sveč, ki so gorele čez dan ob mrtvi teti. In ta zrak
Vrstica 506 ⟶ 501:
ko pa sem se naveličal, sem jo opomnil:
 
"»Sedaj pa mi povej ti kaj o svojem življenju. Ženina imaš gotovo
že!«
 
Vrstica 521 ⟶ 516:
»Nič. Veter je zunaj. Že prej je
bilo nebo oblačno, skoro gotovo bo
deževalo."«
 
»Ti.,« je dejala poltiho in se ozrla plašno na vrata sosedne sobe — jaz nocoj ne pojdem spat. Tu pri tebi ostanem — mene je tako grozno
strah...«
 
Vrstica 553 ⟶ 548:
Storil sem, kakor je želela in vedno težje mi je bilo v prsih... Dihal
sem hitreje in natanko sem čutil, kako se mi trese desnica, ko sem privil
in ugasnil luč. — — —
 
»Sedaj pa sedi tu sem,« me je poprosila šepetaje, ko je zašumela postelja in se je zagrnila z mehko pernico.
 
»Čemu,« sem se hotel obotavljati, a še predno je mogla ponoviti drugič, sem primaknil stol že čisto h postelji in se s komolcem naslonil na
vzglavje, da sva si bila z obrazom popolnoma blizu.
 
Vrstica 613 ⟶ 608:
Jaz sem odšel nazaj na Dunaj in se poprijel študij s podvojeno pridnostjo. Ali kmalu me je vsa ta marljivost minila, ker od Kristine nisem prejel niti enega pisma. Že sem bil namenjen v Ljubljano, ko se me vendar spomni s par vrsticami, ki jih znam še danes:
 
<p align="center">{{razprto|Dragi Fran!}}</p>
 
Prosim Te, da mi ne pišeš več
takih stvari..., ampak samo prijateljska pisma in kakšne novice!
Vrstica 648 ⟶ 644:
mrzlo je pihljalo sem od hriba.
 
»Dolgo sva se zamudila.,« je zamrmral in vstal. Jaz sem stopal poleg
njega molče, nisem ga hotel motiti v mislih in ves tisti večer nisva spregovorila besedice.