Urednik Ivan Svetel ali zverina išče župana: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp|naslov= Urednik Ivan Svetel ali zverina išče župana.|avtor= anonimen|izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 6. julij- 8.julij 1909|vir={{fc|dlib|3VW2DKZ1|s=a... |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
{{naslov-mp|naslov= Urednik Ivan Svetel ali zverina išče župana.|avtor= anonimen|izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 6. julij- 8.julij 1909|vir={{fc|dlib|3VW2DKZ1|s=all|150}},{{fc|dlib|7NXH9CAA|s=all|151}}, {{fc|dlib|18R2H26W|s=all|152}}|dovoljenje= javna last|obdelano=3}}
I.
»Čakaj, ker že ravno govoriva,« mi je dejal Ivan Svetel, »naj ti povem vse, kako je bilo. Z neba prihaja krasen večer, in zahodna zarja se vliva za obzorje, nekam v neznano, brezdanje morje, in čutim, da se mi razvezuje jezik. Ostaniva pod smrekami, morda se oglasi kos v gostem grmovju: njegov doneči in kot zvon polni glas vpliva čudovito na mojo dušo, in zdi se mi, kakor bi odmeval v meni in bi odgovarjalo srce zaljubljenemu pevcu«. Sedla sva na mah in gozdno travo med visokim, črnim drevjem, gledala na ozko, plavo liso večernega neba, kjer je gorela in mežikala drobna zvezda. »Gotovo sveti nebeščanom pri večerji,« sem glasno pomislil. »Torej, da začnem,« me je prekinil Ivan Svetel, ne da bi se ozrl na mojo zvezdo. »Kakor ti bo gotovo znano bolj ali manj, sem jaz izgubljen človek. Sam ne bi prišel na to veselo resnico, ali v pijani uri sem jo slišal od nekega pijanca. In znano je, da v vinu cvete resnica. Pravzaprav je to zelo ugodno čuvstvo, ako veljaš za človeka, kakršen ni vsak, in ki je za to določen po posebni milosti božji. Saj bi lahko bil čisto popolen človek, seveda zmislu naše resne morale, ali zame je večja popolnost, ako žrtvujem svojo moralo na veseli in lahkomiselni oltar ter sem izgubljen človek, ki lahko hodi po mizah še pred polnočjo -.« »K stvari, k stvari,« sem ga nejevoljno prekinil. »Ne mori, ne mori!« »No, torej tistih dni je bilo prav, je bilo baš razpisano mesto urednika za list, ki se je imel še-le ustanoviti. Zastopal bi neke konservativne, ali patrijotične interese na podlagi centralizma z gospodarskim programom, a z nekako zahrbtno tendenco.« »Kaj ne, to ti je nekoliko nejasno. No, tudi meni je bilo, ker pravzaprav se nisem nikoli posebno brigal za politične, ali socijalne ali ekonomične programe. Sicer ne morem reči, da bi še nikdar ne zagrešil nobenega političnega članka. Res, pisal sem jih,in lahko se zgodi, da jih bom še pisal, in napišem ti ga o čemur bodi. Saj je vse eno, kaj napišeš, samo da je nekaj-.« »M-h-m!« sem ga prekinil, zakaj, resnično o političnih člankih imam jaz druge misli. »Čuj, čuj, kos se je oglasil!« Je zašepetal moj Ivan Svetel in z vlažnimi svetlimi očmi se je zagledal v grmovje. »Torej, iskali smo urednika, in sicer je stalo v prepisu, da ima tisti prednost, ki je tudi literarno izobražen. Jaz, kot ti najbrže ne bo znano, sem svoj čas napisal nekaj lirike in tudi nekaj romanc je bilo vmes. Torej bi bila ta ponudba kot nalašč zame. Kadil sem cigarete in mislil; in prva misel je bila: ali boš potem še izgubljen človek, če imaš enkrat službo! In moj odgovor se je glasil: Ne! S tem je bila stvar odločena. Da bi dal jaz svoje lepo ime za takšno nelepo karijero, prijatelj, ne in ne!« »Sedel sem torej v kavarni in pregledaval dunajske pikantne in šaljive lističe; kot ti je znano, je to meni zelo ljuba hrana. In poleg mene je sedel moj dragi prijatelje, tisti, ki me je imenoval izgubljenega človeka. Bil je baš dobre volje in je spregovoril meninič – tebinič: »Dragi Ivan Svetel, ali pojdeš res za urednika k novemu listu, ki ga vprav ustanavljajo?« Bil sem baš dobre volje; zakaj prečital sem imeniten dvotip; zdi se mi o Serenissimu. In sem odgovoril: »Kaj ne veš? Res? Pogodba je gotova in podpisana. Naveličal sem se svojega izgubljenega človeka in zato pojdem in bom žurnalist od junaških pet do ženijalnih las.« Prijatelj, ki me je imenoval izgubljenega človeka, je odgovoril s smehom: »Škoda te je!« Veselo se je smejal; vedel je kaj in kako. Saj je bil pameten mož. Že zaradi tega, ker tudi ni imel službe; dolga pa toliko! Bil je ženijalen! »I, kaj pa hočem,« sem nadaljeval. »Saj pravim,da sem sit stradanja in potepanja in umetnikovanja. 500 kron na mesec, prijatelj, to niso mačkove solze. In k temu pridejo še bogsigavedi kakšne dijete, da sem res v skrbeh, če bom vstanu tisti denar zapraviti sproti.« »torej petsto kron?« Se je imenitno začudil moj prijetelj, tisti, ki me je imenoval izgubljenega človeka, in mi pomežiknil. »Petsto kron?« je ponovil in se je zasmejal. Moško sem pritrdil in z roko počil po marmorni, tenki mizici, da so zažvenkljale karafe na srebrnem podstavku. Ponudil mi je roko: »Čestitam, iskreno čestitam, ampak vseeno te je škoda. Torej boš obesil na kol umetnika in literata?« O, krasen človek je bil moj prijatelj! Tako sva se lepo potegovala, drug drugega, in se prijazno menila. »Seveda, seveda! No, kajpak, zdi se mi celo, da se bom oženil. Zakaj zadnji čas je.« Popolnoma sem se pociganil in več ne držim, ne na božje, ne na cerkvene zapovedi. Zato bom vtaknil glavo v rožni, sladki jarem-« »Na roko,« je dejal moj prijatelj, tisti, saj veste, kateri, »na roko, svetujem ti, da se oženiš čimpreje! Ako še nimaš nič izbranega, obrni se name! Jaz ti jo pripeljem, če le zlodej ni! Ali hočeš tako, ki ima hišo in denar, ali imaš pa morda rajši tako, ki ima le materno doto? Lahko boš izbiral, čeprav si izgubljen človek in literat.« »Ha-ha-ha,« sem se tužno zasmejal, zakaj spomnil sem se v tem tenotku svojega dekleta, ki sicer ni pravzaprav moje dekle, ampak rad bi jo imel. »Vse napraviva, moj predragi, in vkratkem. Jutri mi izplačajo prvih 500,in s tem se že lahko začne. Zdaj pa, pojdiva! V »Jugoslovanskem hramu« imajo izborno rebulo! Taka je, ti pravim, da jo hodijo ponoči angelei pit, in zjutraj jih komaj nosijo peroti, ko se odpravljajo nazaj v nebeški raj. Pojdiva na rebulo! Dragi prijatelj moj!«
| |||