Vestalkina ljubezen: Razlika med redakcijama

dodanih 16 zlogov ,  pred 2 mesecema
brez povzetka urejanja
| naslov = Vestalkina ljubezen
| avtor = A. Š.
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' {{mp|leto|1910}}, št. 228, 229, 23043/228–230, 232, 234, 236; {{mp|leto|1910}}
| obdelano=4
| vir = dLib [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OI3M5YEX], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-9MR1L2C5], [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZRM7N0RC], [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-E57X780E], [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZMMJYTZP], [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-Y776ZA51].
| dovoljenje = javna last
}}
so obljubile boginji domačih ognjišč
večno čisto življenje.
 
Tudi on se je priporočal nekdaj
boginji Vesti, zadnji čas le iz navade.
»Ali ste vjeli mladega lisjaka, Placidinega brata?«
 
»Ne,« sem odgovoril z izpremenjenim glasom. Vlil se je dež. Hitro
smo stopali skozi vrata, katere nam
je odprla straža. »Pred imperatorjeva vrata,« se je oglasilo povelje. Šli
razmesarjena človeška trupla, ki se
še kade... Te predstave so jele mladeniča nadlegovati.
 
A tam se pokaže kmalu svetli
tempelj, tam je ona dobra, usmiljena,
Ljudstvo je odšlo. Iz svojega
skrivališča je videl Valerijan, kako
je izginila tudi ona skozi znana {{prelom strani}} majhna vratca. Komaj se je vzdrževal, da ni planil za njo, jo vzel v naročje in bežal ž njo.
 
Čez par trenutkov so se vratca zopet odprla. Pojavila se je ona. Stopala je počasi in tiho proti svetiščnim vratom. Glasno in silno mu je utripalo srce. Bil je kakor v brezumju in sam ni vedel, kdaj je padel pred njene noge.
Maksencij se je vendarle zganil. Dal je ukaz, prijeti sovražnika jutri zunaj mesta. Vse naj bo pripravljeno za odhod in na boj!
 
Imperator ni zaupal rimskim prebivalcem, zato tudi ni poslušal nasveta, naj počaka Konstantina raje za zidovjem, ob katerem si razbije le - ta svoje sile.
 
Valerijan je poslal zvečer pred odhodom materi pismo, v katerem je vzel slovo.
3.387

urejanj