Malo laščine za vsak dan: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Plantanana (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Anja Antloga (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
 
Vrstica 13:
Drrinn. Drrinn.
 
Nekd oNekdo zvoni. Gospa Piškurjeva ima polne prste koruznega testa. Ravno kruh mesi. Hitro oddrsa iz kuhinje v prednjo sobo. Odpre. Skoraj da se ustraši! Vojak –! Križ božji!
 
»Buon giorno!«
Vrstica 21:
»Dober dan,« reče brž gospa Piškurjeva. »Želite?«
 
»Cérco una cámera… per il nòstro tenènte ...«
 
Gospa Piškurjeva natanko posluša.
Vrstica 77:
»Nocoj začnemo!« odloči gospod Piškur.
 
»No, veš kaj, tako pa nisem mislila ...«
 
»Bi rada inštruktorja? Seveda! Učitelja, profesorja italijanščine?«
 
»Pa kaj bi naš fant ...«
 
»Oprosti, mama,« vstane dijak Bolči in skoraj užaljen je. »Jaz pa že nekaj znam.«
 
»Tako je. Boš imela vendar nekaj zaupanja v sina? In ko bo tvoje modrosti konec, sin, potem ...«
 
»Potem bom pa jaz naprej poskrbel,« zine neverjetno junaško pohlevni gospod Ovca.
Vrstica 109:
»Potem je pač rekel: Buon giorno (buòn džórno)«, pravi Bolči zmagoslavno. »Buon giorno se pravi dober dan.«
 
»Tako, da. In da sobo išče nemara ...«
 
»Cerco una camera (čérko una kámera)?«
Vrstica 129:
»Forse qui in casa (fórse qui in kása),« pravi gospod Ovca, ko je Bolči le predolgo razmišljal.
 
»In sem rekla, da ne bo nič. Je pa le z rameni odmajal, češ, škoda ...«
 
»Peccato (pekkáto)!«
Vrstica 147:
»Da,« zakrili Bolči z rokami. »In prispevek – samo en dinar.«
{{prelom strani}}
== Trattoria, un quarto ... ali pa: Pri Piškurjevih se učijo brati ==
 
Ko so povečerjali fižol s čebulo in popili kavo brez kave, se je začel pri Piškurjevi h prvi tečaj italijanščine.
Vrstica 155:
»Ali naj začnem z abecedo?«
 
»Bog pomagaj, jaz moram vendar pomiti. Poslušala bi vas že. če boste pa pisali ...« se je uprla Piškurjeva gospa in nakladala krožnike in skodelice na pladenj.
 
»Brez skrbi, mama. Pisati boš že znala, kolikor bo tebi treba. Ti brez skrbi pomivaj, pa malo bolj po tihem delaj, da boš kaj na uho ujela,« je razsodil gospod Piškur.
Vrstica 211:
In že je razgrnil gospod Piškur časopis in začel brati:
 
»Zamenjava dinarjev… Konverzjóne di dinari ...«
 
»To pa ne bo čisto prav,« se oglasi prvič gospod Ovca.
Vrstica 273:
»Z naglasom je težko. Nekatere besede se naglašujejo na predzadnjem zlogu. Teh je malo. Največ jih je takih, ki se naglašajo na predzadnjem zlogu. Precej je tudi takih, ki se naglašujejo na predpredzadnjem zlogu.«
 
»Torej berimo: L'Alto Corrimissario per la Provincia di Lubiana (lálto komissárjo per la provinča di lubjána) rènde nèto ...«
 
»Ej, ej, ej, papa. Nápak!«
Vrstica 353:
»Kdo to pravi? Kaj pa je ,ta velik' in ta mal', ta pridn' 'no ta žleht'?« Sa¬mi artikli! Seveda, v vaših slovnicah jih ni,« se razmahne gospod Piškur. »Tako povej mami, pa bo prècej razumela!«
 
»Hvala Bogu, da ti ne pišeš slovnic, papa. Bi bilo takoj nekaj paragrafov več. Zdaj nam je pri slovenščini vsaj z artiklom prizaneseno. – Imamo pa določni in nedoločni artikel. Določni se rabi ...«
 
»Boš že spet okoli onegà v aržet segal!« se razhudi gospod Piškur. »Saj imamo Slovenci obojen artikel. ,En velik' pa en majhen, pa en pridn' pa en žleht'! Ali že ločiš, mama? ,Ta pridn' – določni artikel, ,en pridn' – nedoločni artikel. – No?«
Vrstica 519:
 
»Kakor se vzame. ,Di' in ,a' sta se združila s členom in tako je nastalo, kar sem napisal. Vidim, da imate za nocoj zadosti. Pa končajmo.«
 
 
[[Kategorija:Slovenski narod]]