Urednik Ivan Svetel ali zverina išče župana: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja Oznaka: ročna vrnitev |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 24:
»Vse napraviva, moj predragi, in vkratkem. Jutri mi izplačajo prvih 500, in s tem se že lahko začne. Zdaj pa, pojdiva! V »Jugoslovanskem hramu« imajo izborno rebulo! Taka je, ti pravim, da jo hodijo ponoči angelei pit, in zjutraj jih komaj nosijo peroti, ko se odpravljajo nazaj v nebeški raj. Pojdiva na rebulo! Dragi prijatelj moj!«
II.
In tako se je začelo. Drugi dan, misli, srečam drugega prijatelja. Tistega, ki me ima za poeta in literata. Glavico svojo, lepo rdečo, nedolžno glavico je nagnil in dejal: »Čestitam! Torej 500 kron na mesec! Kdaj pa nastopiš?« Pogledam, gledam svojega prijatelja, ki ima lepo – rdečo glavico in ki me ima za poeta.
»Prijatelj, kako misliš?«
»No, nikar se ne delaj tako nevrednega! Saj že vse mesto govori, da boš ti urednik novega lista konservativno patrijotičnega programa, od desetih strani sem že slišal.«
»Prijatelj, ti se motiš! Niti v sanjah mi to ne pride na misel.« Zmajal sem z glavo in kazal zelo resen, dostojen obraz.
»Ah, to je vendar preveč! Nikar ne taji tako nesramno!«
»Prijatelj, kaj bom tajil! Nimam kaj tajiti; jaz zanikam.« Zardel sem jeze in žalosti, da me prijatelj tako slabo sodi. Jaz da bi obesil literata na kol!
»To je pa že preveč! Nikar se mi ne laži! Vidiš, kako si zardel, ali povem ti, da to ni nič hudega pravzaprav! Samo čudno se mi zdi, ker si bil časih tako radikalen.«
»A-ha!« Sem kimal. »A-ha!« Sem pritrjeval. »A-ha!« In v glavi se mi je zjasnilo. Tisto popoldne torej s tistimn prijateljem, ki me je imenoval izgubljenega človeka, je bilo usodepolno. Šalil sem se, s smehom sem govoril o uredniku s 500 kronomi, in glej, moja šala je postala resnica. Kar sem govoril, je letelo s sto ali dvesto jeziki v mesto in po mestu. In sedaj ne pomaga več se braniti in govoriti istino. Čimbolj se zagovarjaš, tem bolj gotovo si zločinec.
In prijatelj se ti zasmeje: »he-he! Stopili smo na rep, gadu!«
Zaupljivo in zvesto smo začel: »No, torej, ker ti je že znano, seveda, ti povem vse. Sprva mi je obljubljenih samo 500 kron, ali za vsako posebno uslugo, no, saj več, kake so te usluge, dobimo posebno nagrado. Mislim, da mi ne bo dosti manjkalo do tisočaka vsak mesec.« V tem smislu sem govoril in tolažil prijatelja.
»Torej je vendar le res«, je zmagoslavno zaklical. »Da, da, časi se spreminjajo. Kje so zdaj tvoje besede o značaju in prepričanju!«
Vstal sem in udaril prijatelja za uho.
»Tepec!«
. . .
Zbudim se težke glave, belo dopoldne je gledalo skozi okno. Pogledam na mizo, kjer je ležal šop pisem; danes mi jih je moral prinesti poštni pot.
»Spoštovani, predragi gospod!« je reklo prvo pismo. »Ne ostrmite, da si drznem jaz, Vam neznanka, pisati. Veli mi srce in narekuje mi srce te-le besede: Polna sem spoštovanja do Vas in polna ljubezni in zato si ne morem kaj, da Vam ne bi zaklicala: »Kaj počenjate, gospod Ivan Svetel? Zakaj hočete zavreči moje udano, požrtvovalno srce?! Res je, ne poznava se, ali slišala sem, da ste se zamaknili v znano mestno »gospico« (gospico je podprla z ušesci). In jaz Vas svarim in Vam kličem: Ne zavrzite se, ne zavrzite mene, ki Vas ljubim, spoštujem in čislam, ki grem z Vami na konec sveta. Srečala sem Vas, in glejte, popolnoma ste se zanemarili. Ali ne bi bilo prelepo Vam, če bi imeli ob svoji strani udano, zvesto ženico, ki Vam bo najmanjšo željo brala iz oči? Izpovejte se svoji Vas ljubeči modri prijateljici Evlaliji – «
Pripisano je bilo: »Nora leta mladosti so sicer, hvala Bogu, za menoj, a zato upam, da Vas bi s pametno in svetapolno besedo tim laše vodila po sladki cesti zakonskega življenja v srečo in blaženost. Pridite jutri v novo ulico, in tista gospodična z belim klobukom, ki se Vam prikloni, sem jaz.«
»Hvala Bogu in slava Evlaliji!« sem dejal in odprl drugo pismo.
Pisala je je mlada roka, pisala je je gospodična. In tako je stalo v pismu, da me ima v srcu zapisanega, in če hočem, da se lahko tudi kaj intimnejega pogovorim ž njo.
»Nisem bogata, ali ljubim Vas in ljubila Vas bom.« - V pripisu je stalo. Naj ji odgovorim pod: rožica, post. rest.
»Vrla Rožica,« sem pomislil, kaj ti je treščilo v glavo? Tudi tebi, ne le modri Evlaliji? Torej sta tudi vidve slišali, kako bogastvo, kaka čast me čaka! Res, cel magnat bi bil, takorekoč kralj s peresom mestu žezla. Ali motita se; jaz sem samo literat in pijanec - «
Pregledal sem druga pisma. Na, evo! Kaj mi piše Šelica? Da sem imeniten kakor nihče, in da bi si štela v največjo čast in veselje, ako bi mi smela in mogla prišiti gumbe na mojo suknjo.
»To si velja zapomniti,« sem pomislil. »Odgovril ji bom v tem smislu, da jo sprejmem z največjo spoštljivostjo, ako mi stori po svoji obljubi. Da ji bom odprl vrata in okna, samo srce bo ostalo zaprto. Zakaj to je oddano gospodični Zorici. No, a to je žalostna povest moja, ki se je nerad dotikam, zakaj tedaj hipoma vzplamene moje želje in misli, izplamene in hite k visokemu hladnemu angelu. A to je zaman in zaman!
In kakšno je bilo zadnje pismo?
Pisal mi je krojač, pri katerem sem visel za nekaj sto kron. Slišal je, da me čaka imanitna služba in zato gotovo potrebujem nove obleke. Ako mi je drago, naj se potrudim k njemu.
Dobro, to je dobro, sem dejal in se potrudil k njemu. »To bi bilo torej v redu, gospod mojster,« sem ga pohvalil, ko sem se preoblečen in nov, moderno opravo na sebi, ogledoval v zrcalu. »To bi bilo v redu, hvala vam najlepša: ne pozabim vas. Ali- « sem mu šepnil sramežljivo, »ali nimate morda kaj pisanega papirja,« pomel sem s prsti, 2saj veste, sedaj sem v trenotni zadregi, ampak-«
»Gospod Svetel,« je rekel gospod mojster, »kar recite! Saj se poznamo! Ali sta dosti dva bankovca?«
Razveselil sem se, ali pokazati nisem hotel tega barbarizma. »No, za prvo silo, mislim bo že. Seveda -«
»Prosim, prosim, torej tri- «
»Tri. Dobro! O priliki vrmen z obrestjo.«
Šel sem. To je bilo sicer lopovsko, kar sem naredil. Toda – sem jaz li kriv? Kaj me niso izzivali naravnost? Da utolažim svojo vest, sem šel in se napil.
| |||