Urednik Ivan Svetel ali zverina išče župana: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 51:
Vstal sem in udaril prijatelja za uho.
»Tepec!«
. . .
 
Zbudim se težke glave, belo dopoldne je gledalo skozi okno. Pogledam na mizo, kjer je ležal šop pisem; danes mi jih je moral prinesti poštni pot.
Vrstica 84 ⟶ 85:
 
Šel sem. To je bilo sicer lopovsko, kar sem naredil. Toda – sem jaz li kriv? Kaj me niso izzivali naravnost? Da utolažim svojo vest, sem šel in se napil.
 
 
III.
Ali v tem se je zgodilo nenadejano čudo. Nastopil sem svojo uredniško službo, in glejte, moji dohodki so se v trenotku ne podvojili, ne početvorili, ampak postoterili. Nisem dobival vsak mesec 500 kron, ampak vsak dan 5000 cekinov. In je-li čudo, ako se niti presladka gospodična Zorica ni mogla ubraniti moji gloriji?
 
Zdaj je bila moja, hodila sva po elegantni, z rdečimi preprogami okrašeni sobani, vodil sem jo za roko in jo položil na ognjeno otomano. Pokleknil sem pred njo in ji poljubil roko. Vzdignila me je, in jaz sem jo vzel v naročje in s strastno ljubeznijo sem se vsesal v njene škrlatne ustnice.
 
Ali čuj! Kateri vrag razbija na moja vrata!
 
»Ali se mi ne pobereš, potepuh,« sem kriknil v divji jezi, »če ne te obesim na prvo drevo!«
 
Vrag je razbijal naprej.
 
»Ti se drzneš strašiti mojo kraljico? Ali ne veš, da sem jaz kralj s peresom? Lopov!«
 
V trenotku se je začela Zorica trgati iz mojega objema, odhajala je in stopila skozi okno.
 
»Kraljica, venčana kraljica, ostani!«
 
Vrata so se odprla, in jaz se zbudim.
Pijan krok je ležal težko na mojih očeh, in ko spregledam, stoji mojster krojač pred menoj.
 
In – Ne bom pravil, kaj in zakaj in kako. Dosti je, ako ti povem, da je mož že prejšnji dan šel in pouzvedel, da skače moja služba po deveti deželi. Res, bile so muke, da sem potolažil poštenjaka – Ali nekaj imam le od tega urednikovanja: Niti en gumb mi sedaj ne manjka na suknji. Šelica je ostala mož-beseda, ako naziv »gospodična-beseda« ni v navadi. Jaz vsaj bi ga ne mogel rabiti-«
 
Končal je Ivan Svetel svojo lepo povest in se zazrl v temno noč, ki je že gosta in neprodorna zagrinjala gozd in goro. Kos je bliskal in treskal v smrečju.
 
»A Rožica? A Zorica?«
 
»Rožica? Časih srečam bledo, a zelo simpatično punčko. Gleda me s velikimi, vprašujočimi očmi, kakor bi mi nekaj očitala. Zdi se mi, kakor bi bil nekaj zakrivil, a je niti ne poznam, in ne vem, ako je Rožica.«
 
»A Zorica?«
 
»Ostala je – kot zvezda severna ledena. Udajam se novim ljubeznim, ali- Porušen božji hram je – hram, malik prevrnjen še je – bog.«
Zdaj je bilo vse nebo v zvezdah; o, to je morala biti veličastna pojedina v nebesih. Vstala sva, in mraz je nama bilo.
 
. . .
 
Ni navada, da bi se končal feijton z epilogom. Oprostite, da napravim izjemo in govorim s Shakespearjem, si licet parva: Ne prihajam kot beračica, zato bi mi slabo pristojalo pekljanje. Začeti moram z zaklinjanjem, in začeti hočem z ženskami: Zaklinjam vas, gospe in gospodične, pri ljubezni, ki jo gojite do moških, bodite temu feljtonu naklonjene, v kolikor je vam všeč. In zaklinjam vas, o moški, pri ljubezni, ki jo gojite do žensk – in na vašem gizdavem smehljaju vidim, da jih nihče od vas ne sovraži – da mi pomagate, da bo feljton ugajal. Da sem deklica, bi vsakega izmed vas poljubil, katerega brada bi mi ugajala, katerega obraz bi mi bil všeč in katerega sapa bi mi ne bila zoprna.