Vestalkina ljubezen: Razlika med redakcijama

| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'', 43/228–230, 232, 234, 236; {{mp|leto|1910}}

| obdelano=4

| dovoljenje = javna last

}}

Ko so zapazile blesteče pretorijanske

čelade, so se ustavile na dano znamenje višje svečenice.

Njene oči so strmele v mladeniča.

 

celi bojni opravi, so korakali skozi

noč proti cesarjevi palači. Pred njimi je šla velika truma ljudi.

Ko pridemo pretorijanci do cesarjevih vrat, nas vpraša straža:

»Ali ste vjeli mladega lisjaka, Placidinega brata?«

Bilo mu je, kakor da mora poklekniti

in skloniti glavo k njenim nogam.

Mirne in čiste oči so ga uzrle.

Njihova svetloba se je skrila za hip

 

Ljudstvo je odšlo. Iz svojega

je izginila tudi ona skozi znana {{prelom strani}} majhna vratca. Komaj se je vzdrževal, da ni planil za njo, jo vzel v naročje in bežal ž njo.

 

Ko pa je hotel zreti v njene oči,

ni bilo svečenice.

Vstal je in hitel domov. Ni slišal

bučanja in silnega hrupa, ki se je

»Čuj! Danes zjutraj sem slučajno slišal pogovor Bonifacijev z nekim drugim kristjanskim duhovnikom, ki je baš došel k nam. Bonifacij

je pripovedoval, da je svetoval Konstantinu, kako lahko opogumi vojsko. Imperator Konstantin je bil pripravljen, češ, to itak ne škodi.«

»Kaj mu je svetoval?«

 

 

Na licih obeh je bil razlit radosten svit in mir.