Ti in ona: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov= Ti in ona. | avtor= Anton Novak | izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 29. december {{mp|leto|1910 (43/475)}} | vir= {{fc|dlib|NOGSAR9U|s=1, 2|dLib... |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 9:
}}<br>
Ti, ali se še spominjaš onih jesenskih dni, ko si hodila vsak dan ob šestih zvečer in jaz nekoliko korakov za
In ob teh večerih ravno je bilo, ko je moja duša zahrepenela po Tvojem prijateljstvu.<br>
Ko se je nekega dne v oni jeseni dogodilo, da sem videl Tvoje krasne oči, sem te zaljubil. Srce bi hotelo samo Tvojega prijateljstva, želelo si je več, vživati in naslajati se je hotelo v Tvoji ljubezni, in pospešil sem korake za Teboj — saj veš, dan pred Vsemi Svetniki je bilo, — ter Te poprosil, če se Ti smem pridružiti. Ti si mi vljudno, a hladno
Ako
Spremljal sem Te takrat prvikrat in zadnjikrat v tisti jeseni.<br>
Vrstica 21:
Nič več nisem hodil nekaj korakov za Teboj po isti poti in v isto hišo domov, nič več Ti nisem hotel biti nadležen, ampak zavil sem raje v gostilno, kjer sem si hladil svojo plamtečo ljubezen z vinom v zakajeni in zaduhli sobi med veselimi in brezbrižnimi tovariši, ali pa sem sanjaril o Tebi po blatnih jesenskih gozdih . . .<br>
Misli moje so bile
Vse sem torej počel, da bi Te pozabil, ali ta ljubezen še do danes ni ugasnila. Srce še sedaj obupava in bolesti mre, ker ve, da se ne vidiva nikdar več.<br>
Čim bolj sem se Te ogibal, čim bolj sem se udajal pijači,
In naključilo se je, da sem Te srečal prvikrat po onem dogodku. Noga mi zastane, neče dalje, duša pa me je vlekla z neodoljivo silo k Tebi, oko pa Te je prosilo vsaj prijaznega pogleda . . .<br>
Vrstica 33:
Tedaj pa je moja duša zaihtela in zdelo se mi je, da plaka z menoj tudi samotni gozd, po katerem sem iskal utehe in usmiljenja tisti večer. Toda zastonj sem brodil po lužah in taval po gozdni tmini.<br>
Vrnil sem se ves blatan in duševno in telesno izmučen v mesto mimo
Prijazno me pozdravi, potem pa zazdeha. Pozno je že bilo. Nikogar že ni bilo pri mizah. Grozna puščoba in samota povsod!<br>
Vrstica 41:
Že drugi dan se je ta novica širila od ust do ust po celem mestu, katere tudi ti nisi preslišala. In ženski jeziki so mi prinesli na uho vest, da si bila še tisti dan hudo zbolela. In vedi, da sem jaz vsled te vesti veselja vriskal, ker jel sem zopet upati, da me ljubiš . . .<br>
Predpustni čas je hitro izgineval, saj se je vrstila veselica za veselico, in vesele ure so kratke. Ti nisi nobene izpustila, in tvoje zaupne prijateljice so mi pravile zaupno, da so tvoje oči po vseh teh veselicah iskale nekoga. Rekle so zopet te tvoje prijateljice in trdile, da sem bil ta nekdo jaz. In jaz sem se prijazna
Zasanjala je lepe sanje moje ljubezni, in zopet sem upal, da me ljubiš . . .<br>
| |||