Gospoda Četrtka letošnji dopust: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 11:
divni Vintgar in okolico, kjer bi se
nekoliko oddahnil od vsakdanjih težkih skrbi, ki so mu jih napravljali
otroci doma
razredu državnih uradnikov navdajati s silno težavnimi problemi za bodočnost
rad od suhoparnih aktov, ki mu jih
je bilo dannadan študirati in reševati.
Vrstica 39:
Šla sva k prijatelju Ježu na Šentpeterski cesti. V zadnji sobi sva si dala postreči z izvrstno mesnino ter slovenskim pivom. Četrtek mi je pa najprej povedal ono, kar sem zgoraj navedel, potem pa nadaljeval:
Ostati mi je bilo torej v Ljubljani. Delal sem izprehode v bližnjo ljubljansko okolico, največ sem pa bil v {{razprto|Mestnem logu}}. Prijatelj, ti ne veš, kako krasen je naš Mestni log. Ljubljančani ne vedo, koliko idealne navdušenosti si človek pridobi, če poseti ta lepi košček slovenske zemlje. Ta brezmejna planjava, posuta vseprek s cvetjem, to lesovje, ki se ti v tako ravnih vzporednih črtah razteza od vzhoda proti zahodu in od severa proti jugu, to ubrano ptičje žvrgolenje v zraku in prepeličje pedpedikanje v travi
Jaz sem se jih letos v obilici. Stvar se je pričela sicer precej prozajično. Nekdaj sem slišal, da je v Mestnem logu tam za Kolezijo takozvani »Pasji brod«, kjer se lahko zastonj koplješ in kjer ti nihče ne gleda na zobe, to je na noge in roke, kako znaš plavati oziroma kako ne znaš. Sklenil sem kot vobče neuk plavač, da se tudi jaz na »Pasjem brodu« izročim valovom Gradaščice popolnoma nemoteno.
In res. Prišedši vročega popoldneva na omenjeni prostor sem našel pred vsem kompanijo vojakov, ki so se pravkar prišli sušit iz vode, nedaleč od njih je pa ravnotako mrgolelo vnetih kopalcev. Jaz, ki sem že od nekdaj zelo sramežljiv
Ravno sem se zadnjikrat očofotal, ko zagledam za bližnjim grmom plazit se nekega pobalina. Ta-le pa najbrž nima saj čistih rok, sem dejal in urno skočil iz vode, pobalin pa je stekel kot zajec. Nemila slutnja me je obšla takoj. Pograbim hlače, sežem v žep, nobenega solda ni bilo več v njem. Jel sem kričati. Na kričanje se je nateplo okrog mene par sumljivih elementov in ko sem zabavljal nad nepoštenostjo, katere žrtev sem bil ravnokar, začeli so gledati še grše kot prej, preklinjati, da bi se kmalu ogenj delal ter izzivalno spraševati, če imam morda kakega izmed njih na sumu, da mi je pofulil denar.
Vrstica 91:
vedel nisem, da so dvoje vrste ljudje
na svetu. Ta dva človeka, fant in punca seveda, sta pa to že natanko vedela, kajti bilo je toliko objemanja
in poljubovanja in stiskanja in ščegetanja, da je bilo vsak čas pričakovati, da se ta ljubezen nadalje razvje. Fant
sem sodil, da je kak potepuh, pesnik
ali tak sličen element
zmršen v glavo, skozi odpeto srajco
so se pa videle blede prsi, pa tudi z
Vrstica 107:
tudi če ji sam kaže fige navzskriž. Pa
sem se spomnil mimogrede, da sem
s takimi nauki nekoč prav grdo izgorel
označil, da se jaz v njegove zasebne
stvari nimam čisto nič vtikati in mi
v temeljitejši izraz svoje označbe prislonil eno okrog ušes, da sem zaplesal pred njim, kar seveda ostane med
nama!
in usodo, kateri nihče ne uteče, ter
odšel. Prevzelo me je demokratično
Vrstica 133:
svojih idealov sem dobil potem naravnost uničujočo sodbo o moji neokretnosti, ena me je pa pošiljala kar
v klošter! Mislim, da bi me bila moja žena tudi pustila, če bi ne imela
skomin po moji službi
žensko prozaičnost in praktičnost
izrazila se je pa tako proti meni kmalu po poroki, ko mi je očitala, da
imam prav malo sposobnosti za moža, kakršnega si ona predstavlja v
Vrstica 178:
»Pripoveduj o tisti izrednosti!«
{{prelom strani}}
»Ko grem od onih dveh zaljubljencev proti domu
precej nagnilo proti zahodu
ravno premišljujem, da sem pravzaprav velik revež na svetu, ko moram
tako-le žaltovo ubijati zlato dopustno svobodo in se potikati sam kot
Vrstica 237:
Govorila sva o marsičem, pri vsaki
stvari je pa dekle obrnilo smisel besedi v tak tir, da sem kmalu spoznal,
da imam opraviti s precej lahko stvarico. Kljub temu
zato
je za kako malenkost nalašč udarila
po telesu ali me uščipnila v roko ali
Vrstica 249:
S svojo znanko, ki mi je medpotoma povedala, da ji je ime Tončika
navadno iz zelene Štajerske
prišel iz loga na Vič. Revica je postala naenkrat silno lačna in žejna in
ker sem tudi jaz čutil potrebo po želodčni okrepitvi, sva zavila v nizke
gostilne prostorni vrt, kjer sva se
vsedla v utico, gosto zaraščeno z raznim zelenjem. Tu sva si dala prinesti šunke in vina in reči se mora, da je jed in pijača obema izborno teknila. Posebno Tončiki. V dobri uri sva spila že tri pollitre vina, ker je bila pa moja prijateljica še lačna, dal sem ji prinesti še salam in sira. Silno sem ji ustregel s tem. Ko je pokončala še to jed in je priromal že peti polliter na mizo, vsedla se je k meni
razburjena kri kar zašumela v meni. Ljubo stvarco sem tudi jaz pritisnil
k sebi
preživel z ženo
ustnice junaški poljub.
Vrstica 292:
nestalen. Pa to ni delo nič. Vesel sem
bil, kot bi dobil dečka za svojega
otroka, svoje prijateljice sem se oprijel, ona pa mene
na kar sva kolovratila zopet v idilični Mestni log, kraj čarobnosti in lepote.
Vrstica 315:
njeno nehvaležnostjo, da me je pustila samega v samoti in temi v neznanem kraju.
V tem je posvetil mesec izza težkih oblakov. Iz srca sem mu bil hvaležen za njegovo svetlobo, s pomočjo katere sem kmalu dognal, da sem v Mestnem logu in kod pelje pot na moj dom, dom nezvestega moža in varane žene, na dom lepega očeta petih otrok. Kaj bo rekla žena, ko tako pozno prikolovratim domov? Tako pozno, da, koliko je že ura? Sežem v žep
Prijatelj, bridka žalost je stopila v mojo dušo. Ogledal sem si sicer zeleno posteljico prav natančno, a o uri in verižici ni bilo ne duha ne sluha. Premišljal sem, kje bi bili, a kakor sem kombiniral in kombiniral, vse je kazalo na to, da je ura in verižica in moja ljubljena Tončika, moja sladka ljubica, vse izginilo istočasno. Kajti natansko sem se še vedel spominjati, da sem imel uro na poti iz gostilne in da sem nanjo gledal, sicer bolj težko, a gledal sem vendarle.
Ugibal sem, kaj naj storim. Najrajši bi bil seveda o vsej stvari molčal, ker je silno sitno, če ima oženjenec opraviti s kakim dekletom, pa potem pride v svet. Moja ura in verižica bi pa ravno lahko izdala vso mojo bedarijo in prismojenost. In potem naj izve žena! To bodo obrazi. Moja žena uprizarja včasih prav hude domače krize, nič ne govori, ampak ima obraz kot iz lesa narejen, mi streže prav ponižno in skrbno in se zabava samo z otroki. To pa mene stokrat bolj peče, kot če bi se pošteno skregala, zato toliko časa begam, da si poveva, kar si je povedati. V tem slučaju pa
Sklenil sem zatorej, da takoj drugo jutro kupim pri urarju kolikor mogoče slično uri in verižico, kot sem so imel preje, da jo bom plačeval na mesečne obroke, ženi pa ne povem nič. S tem bo stvar najbolj opravljena, policiji pa ne naznanim ničesar, da sem bil okraden.
Prišel sem domov okoli dveh popolnoči že popolnoma trezen. Pred ženo sem se hotel seveda kolikor mogoče lepega napraviti. V kuhinji sem se izzul ter slekel obleko, nato pa v sami srajci in spodnjih hlačah pristopical v spalnico. Žena je
»Kaj pa noriš nocoj, klada pijana?« pozdravila me je.
Vrstica 338:
svojega hrbta.
Ko se drugo jutro prebudim
ležal sem skoraj do devetih
je takoj žena pri meni.
Vrstica 378:
moral udati. Ker pa v svojem življenju še nisem ničesar izgubil in ker s policijo še nikoli nisem imel nič opraviti, prosil sem prijatelja Petka, ki je izvežban v takih rečeh, naj on javi policiji, da se mi je zgodila nesreča z izgubo ure in verižice nekod v mestu. Vsi ljubljanski dnevniki so prinesli to senzacijsko vest, po kateri je moja žena v »Narodu« najprej planila. Bere namreč samo vesti o izgubljenih in najdeneh rečeh, o nesrečah, umorih, samomorih, zanima jo tudi, kdo je zadel glavni dobitek pri kakem srečkanju, za »drugo politiko« se pa ne briga, kakor pravi sama.
Ure in verižice ni nihče našel, vsaj oglasil se ni nihče, da jo je. Ker je bila moja uradniška čast v nevarnosti, da se je lahko kaj odkrhne, če bi hodil brez ure in verižice okrog,
Prijatelj je spet pil
»Par dni nato je napravila mestna policija v Mestnem logu pogon ali lov na ondotne take prebivalce in prebivalke, ki tam po mnenju slavne policije nimajo pravice prebivati, ker izvršujejo vlačugarsko ali tatinsko rokodelstvo, za katero se dandanes še ne dobi patenta. Policija je ugrabila prav lep plen, če si bral v »Narodu«, kjer je bil natančen popis vseh aretirancev in reči, ki so jih pri njih dobili. Med drugim tiči in ticami je policija dobila tudi Antonijo Turšek iz Celja, pri njej pa srebrno uro in verižico, najbrž onidve, ki ju je pred kratkim izgubil uradnik J. Č., kakor je napisal »Narod«.
Vrstica 481:
»Ne.«
»No, vam bom pa jaz povedal, da bo čul tudi ta-le gospod, ki je v vas videl vso popolnost za par ur in v svoji bedasti pameti ravnal tako, da bi človek ne pričakoval tega od njega. Tisti soddnik torej, star in izkupen mož, vas je vprašal, s čim se pečate, na kar ste mu vi odgovorili
»Ne vem.«
Vrstica 497:
Dekle je bilo obsojeno na mesec
dni zapora zaradi vlačugarstva
bila je to njena peta kazen te vrste
po prestani kazni jo pa odtirajo
v njeno domovinsko občino. Ura in verižica sta seveda ostali v njeni lasti,
|