Redakcija: 18:08, 23. oktober 2020 uredi Martina Poklukar (pogovor \| prispevki) 640 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 18:10, 23. oktober 2020 uredi razveljavi Martina Poklukar (pogovor \| prispevki) 640 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 52: pri razprejanju knjig, rokopisov in beležk. Njuna otroka sta se ves dan igrala pri sosedovih, v bližnjem gradiču, kjer je gnezdil zapozneli baron s svojo družino —- pravi zaostali ptič. Žena ravnateljeva je slejkoprej Vrstica 111: Nestrpno je čakal odgovora, in preže je lovil vsako potezico na njenem obrazu, boječ se, da bi niti črta morda zagonetnega izbegavanja hušknila mimo njegovih premalo pozornih pogledov. Da, premalo pozornih pogledov; —- kajti gospa Avrelija je s kretnjo, ki bi jo najbolje priličil dandyjskemu verzu aristokratskega I'art pour I'artista, razorožila prezvedavega arbitražerja in se Vrstica 147: </poem> In iz drevja se je izluščila vitka postava samotnega plemiča —- barona Weißenfelsa. Gospa Avrelija je zadrževala dih. Kriknila bi v slasti koprnenja. Pred njo je vstala vsa bohotna romantika Mistralovega kraljestva vsa ognjevitost andaluzijskih serenad, brončenost mavriških ljubezni in ponositost hidalgov in toreadorjev. —- »Baron Weißenfels —- On! On!« si je otrovanka ponavljala in strastno vrskavala njegovo pesem, ki jo je noč prinašala njej samo njej... Vrstica 242: v svojo pisarnico ter ni opazil, kaka radost se je razlila po obrazu sluge Janeza, ki je kolikor hitro je mogel, stekel na vas —- morda iz tega, morda iz onega razloga, morda iz veselja, da se zopet pelje v mesto, kjer se je počutil med svojimi sovrstniki kot riba v vodi. Njegov gospod ga je že zadirčen in nemiren Vrstica 301: je zavzdihnil baron in se sklonil nad svojo prijateljico. Ona se je lahno odmaknila. »Rožo imate v laseh. Rdečo rožo —- toplo luč, ki naj nam sveti v temi mračnih sedanjosti...« Vrstica 361: lasje pretvarjali v škrlatnožolte zublje vseuničujočega požara. In je še nekaj videl: —- živi obraz upornika Štera, ki je stal v kotu pri oknu in strmel vanj z izrazom začudenja. Vrstica 402: Začela sva se razgovarjati. Odkritosrčno, izpovedovalno. In ure so utekale kot bežeča pokrajina za dirjajočim vlakom. In pokrajina teh ur je bila pestra in vseširna, je bila neskončna in neizčpna —- pokrajina dveh življenj, ki sta bili na potu zbližanja. Nastal je večer in skozi linico pri vratih jima je razkrinkan strežaj prinesel kruha, vode in cigaret. Vedela pa še vedno nista, kje sta in koliko časa še ostaneta tu notri. In je padla noč in ker ni bilo nobene svetilke sta temo odganjala z besedami. In je zasijalo spet jutro —- drugi dan. Na mizici v kotu sta uzrla debelo knjigo. Bilo je sv. Pismo. Iz dolgočasja sta odprla poljubno stran: bila je zgodba Vrstica 417: Razodetnika Skrivnosti. In sta se spogledla. Nista razumela, čutila pa sta vendarle. Nista videla, grozilo pa ju je kljub temu, in sta —- molčala. Slednjič —- bilo je že pozno v poldnevu, je menil gospod Vedom: »Torej je potemtakem vse naše početje brezmiselno?« Vrstica 432: jaz po svoji kjlubovalnosti, po iskrečih in gorjupo mogočnih govorih, po kraljevanju med svojimi vdanimi mi pristaši. Zdaj ni ne palač, ne tovaren, zdaj ni ne pristašev, ne govorniških odrov —- zdaj je pred nama to-le dejstvo: dva človeka v kletki...« Vrstica 447: ki jih očituje obleka, stanovanje, izobrazba? Gotovo ne. Kajti: midva sva bila deležna najbolj nasprotnih si življenskih usod, različne si v vsem, kar je bistveno zunanji podobi življenja in —- in vendar sva zdaj v prijateljskem razgovoru, kakršnega ne bi pričakoval od najboljšega svojega tovariša iz moje Vrstica 461: Ni manjkalo dosti, pa bi se oba udala modrovanju, da ju ni vznejevoljila želja po spoznanju; —- ne namreč po spoznanju neke ideje, temveč želja po čisto enostavni, zemski radovednosti: dotlej bova še jetnikovala in kje Vrstica 547: organizaciji popolen polom in nezaupnica, ki sem jo dobil od sodrugov me je prignala iz mesta na deželo. Tu živim prav srečen in zadovoljen, kajti baron —- no, saj ga poznate, vaša gospa je itak že bila na gradu parkrat z otroci —- je pravi čudak, dasi je prepoln sijajnih misli in domislic. Bavi se s starimi vedami in izsledki, ki so jih obelodanili davni vedeži in izkuša sebe in svojo Vrstica 555: Še sta govorila do večera. Nato sta se razšla kot —- brata... == IV. == Vrstica 569: gospod soprog je teh šest dni delal, če le ni zamudil ugodne prilike in sedmi dan —- jutri bo počival, počival v vašem domu... ne verjamete? »Ne razumem vas, zagonetni vitez.« Vrstica 605: »A srce, srce pa ostane...« »Srce? Srce pa ostane v —- spominski knjigi. Zapišiva si na pergamentne liste v spomin.« Vrstica 636: marsikaj doznal in spoznal. Človek se še vedno uči in spoznava in vidi, da so tudi oni ljudje, —- vzemimo Šteraki so navidez pod njimi —- duševno močni in polni in vredni, da ž njimi občujemo. Zvedel pa sem tudi podrobnosti o baronu Weißenfelsu, ki je, ká-li, sila Vrstica 646: Gospa Avrelija je molčala. Potem je ponovila kot sama zase: »Da, moder...,« tiho pa je pletla —- z lahnim usmevom na licih svojo misel dalje: »Da, moder. Toda, kako vse še bolj moder bi se ti zdel baron, če bi zvedel, da te je on vrgel v ječo in da je on za tvoje odsotnosti ljubimkal s tvojo —- ženo!!«

Troje ljudi: Razlika med redakcijama