Gorski župnik: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Oznaka: ročna vrnitev
Brez povzetka urejanja
Vrstica 5:
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'', 29/119–126; {{mp|leto|1896}}
| obdelano=4
| vir = dLib {{fc|dlib|N7Q5D9YV|s=1,2|119}}, {{fc|dlib|SR8Q0WSO/?euapi=1&query=%27keywords%3dslovenski+narod+1896+120%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25|s=1,2|120}}, {{fc|dlib|1L5140S6|s=1,2|164121}}, {{fc|dlib|BXRI586H|s=1,2|164122}}, {{fc|dlib|NUPZNXRW|s=1,2|164123}}, {{fc|dlib|6TWDCN0K|s=1,2|164124}}, {{fc|dlib|2IPW2FNK|s=1,2|164125}}, {{fc|dlib|ATIMBWVJ|s=1,2|164126}}
| dovoljenje = javna last
}}
Vrstica 263:
raz divan; naznanivši mu stanovanje, poslovila se
je z naklonom, hoteč poljubiti duhovniku roko, katero pa je le-ta brzo odtegnil, ter odšla.
{{prelom strani}}
 
»Klanjam se, gospica!« — ji je zaklical še
Anton, spremivši jo do hišnih vrat.
Vrstica 309:
pri njenem jednakomernem življenji stanje ni obrnilo
na slabše. V kopališčih ji je bila Olga jedina družabnica, čitala ji je knjige in jo po možnosti zabavala ...
{{prelom strani}}
 
Drugi dan je prihitel Anton v črni, dolgi
salonski suknji, malo pozneje, kakor se je bil napovedal, da izvrši svojo obljubo.
Vrstica 366:
Umevno je, da je tudi gospa radostno sprejela ta predlog, saj ji je Antonova družba že sedaj po kratkem pogovoru silno ugajala.
 
Ne dolgo potem so sedeli v praku pri okrogli mizici. Gost jazminov grm se je košatil okoli mize in širil prijeten vonj po bližnji okolici. Nad njim {{prelom strani}} pa so razpenjale močne veje starih dreves senčnato streho in branile žarkom popoldanskega solnca vhod do mize.
 
V parku je postajalo tem živahnejše, čim
Vrstica 411:
»Gospica! — popolnoma razumevam vas in
gospo mamá!«
{{prelom strani}}
 
»Nu, — vidiš!« — je povzela gospa. —
»Doma, kjer je cela okolica gradiča naša, da lahko
Vrstica 482:
v svoji ozki sobici in študiral pridigo za nedeljo.
Na mizi je imel odprt evangelij in še nekaj drugih
knjig, zapisoval si je glavne misli in razne citate, {{prelom strani}}
potem pa zopet mrmrajoč stopal gori in doli po
sobi.
Vrstica 523:
 
»To pač lahko preprečite milostljiva s tem, da odpirate gospici Olgi počasi oči, da ji v diskretni obliki razjasnite sveta namene in sredstva, in če bo spoznala zanjke in zagate, varovala se jih bode izvestno. Sicer pa zaupajte, milostljiva, v Boga, in ta vas bo ohranil vaši ljubljeni hčerki kot varuhinjo in zaščitnico!«
{{prelom strani}}
 
»Da, odpirati oči! — To je laglje govorjeno,
kakor storjeno! — Kolikokrat sem že nameravala
Vrstica 584:
in sprevidela bo sama, da si je slikala svet prečrno.«
 
»Dal Bog, da to še v pravem času spozna! — Mirno bi lahko zatisnila potem oči, ker nimam {{prelom strani}} drugih skrbij. Premožonja bo dobila toliko, da ji
pri gospodarstvu ne bo gledati na vsak vinar. Da
dobi le dobrega soproga in srečna bode. Presrečna
Vrstica 633:
kakor živahen izvirk. Farani pa so si po opravilu
pripovedovali: »Ej, naš gospod, ti pa znajo pridigovati, da malo kateri tako! Take pridige še nismo čuli!«
{{prelom strani}}
 
Često je prihajala Olga h kapelanu Antonu
igrat na njegov glasovir. Kadar je prišla tudi gospa,
Vrstica 698:
in je često mislil, da mu mora izginiti razum in
počiti srce. A ojunačil se je zopet in sklenil trdno,
ogibati se njene bližino kolikor možno. Kadar pa {{prelom strani}} je zopet prišla, moral jo je pozdraviti, in roka se
mu je tresla, ko je čutil v njej mehko, toplo ročico
Olgino...
Vrstica 725:
dobra prijatelja sva si!« Kmalu pa so se ji zaprle
trudne trepalnice in zazibal jo jo sladki sen ...
{{prelom strani}}
 
Lepi poletni dnevi so potekli, in jesen je nenadoma in oblastno posegla v poletne pravice ter
poslala neprijazen, hladen dan. Nebo jo bilo čez in
Vrstica 811:
* * *
</poem>
{{prelom strani}}
 
Anton je preskrbel in ukrenil vse potrebno
za pogreb. Brzojavil je sestri pokojnice, soprogi
Vrstica 914:
pa brije ostra burja, raja okoli oglov gorskega župnišča in se zaletava v njegova okna, da zažvenketajo vsak trenutek male šipe v že črvivem okviru.
Buči in vrši kakor daljno gromenje, vmes pa zazveni včasih jasen pisk in se zopet izgubi mej bučeči orkester burjinega zbora.
{{prelom strani}}
 
 
[[Kategorija:Fran Vidic (Fr. Javor)]]
[[Kategorija:Slika]]
[[Kategorija:Dela leta 1896]]
[[Kategorija:Slovenski narod]]