Redakcija: 11:36, 24. oktober 2020 uredi Martina Poklukar (pogovor \| prispevki) 640 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 11:38, 24. oktober 2020 uredi razveljavi Martina Poklukar (pogovor \| prispevki) 640 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 28: Jaz pa se ga spominjam. Kot takrat stoji pred menoj sedaj. Nekje, v vinskih goricah sta se rodila s cvičkom. Njegove kosti je razjela sibirska zemlja, Tone pa stoji pred menoj kot takrat. Mlad v Odesi —- kdo bi mu zameril! Poznate to veliko mesto? Črno morje kljuje skalne bregove noč in dan, peni se in jezi, šumi in poje skrivnostno pesem morskih valov. Parčki ob Vrstica 40: operi je bil predmet skrivnih pogledov, s svetlo sabljo, rdečim ovratnikom in neprestano smehljajočim se obrazom je krožil na Deribasovski glave živahnim Odesitkam. Mlad, čvrst, brez skrben, smel —- veter bi ujel, pa bi tekmovala v pomladno jutro. Povsod je bil prvi, povsod vesel, povsod priljubljen. »Vot kakoj harošenki, simpatični Serb« so šepetale Odesitke, željne oči Vrstica 92: si pulim iz glave, trikrat sem se udaril ob čelo, devetkrat obrnil ponoči z desne na levo in zopet nazaj, pa vse zaman. Ne razumem in basta. Takole sem bil načrtal pot: ~~Odesa—Reni—Črna~~Odesa-Reni-Črna ~~voda—Sofija~~voda-Sofija-Beograd-Zagreb-~~Beograd—Zagreb—Ljubljana~~Ljubljana naravnost pred Prešerna. Tam bi mu položil sabljo pred noge, poklonil bi se: »Na tu imaš, ki si pel: »Največ sveta otrokom sliši Slave!« Ti si pel, jaz plesal, ti stojiš na piedestalu, jaz sedim na Vrstica 115: za tri divizije, Rusi levo »Romuni desno in tak polom, tak polom! Na čelu z generalom Zajnčkovskim na rakovo pot, pa brez bolgarskih kokoši! To je vendar preveč!: Čakaj no —- Zajnčkovski, Zajnčkovski! Kaj nimamo mi Slovenci nekaj podobnega? Zajčkovski, Zajček, Vrstica 123: Ne prijatelj! to ni dorf, tudi burg je premalo, to je celo mesto, cela skala. Udariš z glavo —- ideali desno, hrabrost levo, ti na rakovo pot in basta. Sicer pa postoj, postoj! Kako že pravi moj Mikado tistemu, ki je kriv, da ni Vrstica 171: »Tako mi nebesa, gospodine, govorio sam istinu. Uprav sam izašao iz logora, kada je bacio Švaba iz vazduha —- vrag ga znao zašto —- ovu pečenu kokoš. Valjda je znano, da ti voliš bugarske kokoši.« Vrstica 220: Nalil sem mu. Izpraznil ga je do dna, z rokavom si je obrisal usta. »Tako in basta. Na dan z besedo! V Petrogradu je —- revolucija! Veš kaj je to revolucija? Revolver poznaš, revoltirati ne znaš, revolucije ne poznaš in basta. Vsaka beseda, ki se začne z re pomeni nekaj kar stoji na glavi. Torej Petrograd stoji na glavi. Batjuška car se je postavil na glavo, z njim so dvignili noge v zrak Alisa, vsi Frideriksi, Rennenkampf in sam Rasputin, ki je stal kot kostanj v Lattermanovem drevoredu, stoji zdaj na glavi, čeprav pod zemljo. Tako zdaj veš.« {{prelom strani}} »Kaj pa nam mar, če so se postavili Rusi na glavo? Mi smo tujci, revolucija nas ne moti,« sem mu odgovoril. Vrstica 251: logičen sklep iz gotovih zgodovinskih premis. Instinktivno se strirjam s tem sklepom, da povem kratko —- revolucijonar sem in basta.« Tone je hodil po sobi semintja. Kri Vrstica 349: same zverine? Ideje se menjajo kot pri nas ženska moda. Danes car, jutri Kerenskij. potem Kornilov, Kaledin in kar naenkrat —- hlop in basta. Štiri leta smo se tepli, komaj sem čakal, da položim sabljo pred Prešerna. Sedaj pa ti pridejo ljudje in pravijo: »Ne, ni bilo prav, zmotili smo se!« Sovražniki niso sovražniki, prijatelji niso prijatelji, vojna ni vojna, ideali niso ideali. Pa jih razumi! Rus tepe Rusa, Moskva se bori proti Kijevu, Kijev proti Odesi, oba proti Donu —- vrag vedi kaj je to? Ne razumem in basta! Kot mravlje so lezli nocoj nad nas. Kozaki, Ukrajinci, tuja vojska, med njimi jaz in moja sablja, pa vse ni nič pomagalo. Na oni strani čudna armada. V klobukih, čepicah, gologlavi, v civilnih oblekah —- pa kar z bajoneti so lezli na nas. Kaj jih je gnalo, ne vem. Vse se je zmešalo. Vihtel sem sabljo, streljal iz revolverja, pa misliš, da so se bali? Kaj še! Vrstica 420: dela imam čez glavo. Jutri odpotujem v Sibirijo. Komisar sem postal. Kako in zakaj —- pustiva to stvar, za te ni važna, pa tudi razumel je ne boš. Spal si takrat, kot spiš še danes. Samo nekaj ti povem. Naši ideali so bili kot mehurčki, ki jih spuščajo otroci v zrak. V vseh Vrstica 430: Moža, ki je sedel z menoj ne poznaš, pa tudi poznati ga ne moreš. Sicer pa —- delo me kliče, da si mi zdrav!« Stisnil mi je roko in izginil v ulično vrvenje. Drugi dan se je odpeljal s Vrstica 441: mu ne bili prišli na sled. Tone ga je pogledal, pomislil je in odgovoril odločno: »Bog je rekel: Jaz sem ki sem, jaz pa pravim, kar sem to sem. —- Storil bi bil, kar sem obljubil. Danes imate moč, sodite, jutri boste sojeni sami. Ljudje Vrstica 510: bom več videl solnčne luči, zakaj so to storili, povej jim po človeško, tako kot čutiš, kot ti pravi tvoj notranji glas —- prestrašijo se, zarde, zajecljajo: »Ne, ne, gospod, oprostite, nismo mi krivi. Vrstica 517: kdor je kriv in kaznuj, kdor je zaslužil.« In nič več, samo tole odgovore: Belo togo oblečejo, roke si umijejo, s postavo namažejo vest, ki se upira in stvar je končana. Vsi smo sužnji - sodnik, ki sodi, obsojeni, ki umira in birič, ki ga vodi na zadnjo pot. Vsi hodimo v verigah, roke in noge so zakovane, misel našo oklepajo okovi in vse ideje nič ne pomagajo, ker smo ljudje, ker nismo bogovi. Pogrni pod svinjo perzijsko preprogo —- blato boš našel pod njo drugi dan. Sicer pa —- grlo se mi suši, bodi usmiljeni Samarijan, pokliči stražnika in prosi ga, naj mi prinese kozarec vode. Pri nas so prirejali ljudem po vislicami svečane gostije, tu pa še te lepe navade ne poznajo.«▼ ~~postavo namažejo vest, ki se upira in stvar je končana. Vsi smo sužnji —~~ ▲sodnik, ki sodi, obsojeni, ki umira in birič, ki ga vodi na zadnjo pot. Vsi hodimo v verigah, roke in noge so zakovane, misel našo oklepajo okovi in vse ideje nič ne pomagajo, ker smo ljudje, ker nismo bogovi. Pogrni pod svinjo perzijsko preprogo — blato boš našel pod njo drugi dan. Sicer pa — grlo se mi suši, bodi usmiljeni Samarijan, pokliči stražnika in prosi ga, naj mi prinese kozarec vode. Pri nas so prirejali ljudem po vislicami svečane gostije, tu pa še te lepe navade ne poznajo.« Vstopil je stražnik z glinastim vrčem v roki. Željno je Tone izpil nekaj požirkov, v očeh mu je zaiskrila iskra hvaležnosti in nadaljeval je: »pred smrtjo človek ponavadi pogleda pot, ki jo je hodil, črto potegne in sešteje, kar je napisal. Meni to ni potrebno, pa tudi šteti bi ne mogel. Preveč so zmešane številke. Rezultat mojega življenja bi bil spak, pravi spak in bolje je, da ne mislim o njem. Vezi, ki so me vezale z

Čudna pot: Razlika med redakcijama