Andreja Božiča prvi državni izpit: Razlika med redakcijama

Lepe navade so vpeljali visokošolci v svoje družbe, prikradle so se pa med nje tudi razvade. Vsak večer se je obsodilo koga na smrt, in letele so na njega puščice in strele, ostre in pikre, dokler niso izstreljali vseh. Vsak večer si je zbrala družba novo žrtev za tarčo svojih dobrih in slabih dovtipov. Dobri dovtipi pa se ne stresajo kakor orehi iz pehara in tudi pri naši družbi se je odigral ta pojav in tako se je zgodilo tudi v onih dobrih časih, da je pošla zaloga šal. Zabave je pa vendarle želel še vsak. Za resne razprave se ni zmenil oni večer nihče. Kako tudi! Cel dan so si belili glave z učenimi razpravami, ubijali v glave zverižene paragrafe in zvečer naj bi premlevali to. To nikakor ne gre, ker drugače se lahko pripeti nesreča, in kdo še lahko znori radi prenapornega dela ali pa si nakoplje najmanj kako živčno bolezen. Kdor hoče torej dolgo živeti, nanaj išče in vživa zabavo.

Bo že, bo že, Drejče, da bi le bilo zmiraj tako, pa bi šlo, meni oče, skoraj na to pa pripomni: Zdaj boš ti lahko poprijel za kako delo; veš, delavcev mimanjkami manjka, star sem pa že tudi in sam ne zmorem vsega, vsaj vem, da te veseli naše delo.