Redakcija: 11:08, 24. oktober 2020 uredi Martina Poklukar (pogovor \| prispevki) 640 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 18:14, 24. oktober 2020 uredi razveljavi Martina Poklukar (pogovor \| prispevki) 640 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 161: zdelo, da je ne prosi odpuščanja, ali od sreče, da ga spet ima, bi pozabila na vse in objela bi ga močno, močno ... A on bi jo poljubil. Nekdo je potrkal na vrata. Ona Vrstica 368: nadnaravna, nebeško krasna, da bi ne samo njen mož, ampak vsi zanjo goreli ... Želela je to, ker ni mogla osvojiti moža, čeprav je sama vedela, da je lepa in ji je vsakdo to pripovedoval, le mož ji tega ni še nikoli Vrstica 396: se je dotakne, ali se ne bi upal. Spadala je med žene, ki meče prednje neznana sila može na kolena, da jim duša moli vzvišeno molitev ... Z veselim obrazom je hitela k svoji sestri in že oddaleč vpila: »Zdravo, Elvira!« »Zdravo, Zorka!« ji je odvrnila Vrstica 480: gorju. Tudi Zorka je imela svoje težave, a v najnovejšem času je bila posebno vznemirjena, ker se je seznanila z Jakšetom, ki je nekako čudno deloval na njo ... Vedela je, da je {{razprto\|zaročena}}, zato se je brani misliti nanj, a ker le ni imela miru, Vrstica 531: tiho, tiho, prav kakor šepeta zaljubljeno dekletce ob prijetnih večerih svojemu ljubčku, boje se, da se ne sliši nobena besedica ... a včasi je zašumelo hujše, kakor da bi se prepirali mali listki med sabo. Gospe je bil pred očmi mož: kako pije in sedi pri oni ženski in pri teh mislih se ji je krčilo srce in utripalo burno ... Nekaj jo je gonilo, naj gre v vas, da vidi, kaj dela mož. Mislila je o tem in nekaj jo je kar potegnilo, da je s hitrimi koraki odšla. Vrstica 600: Odšla je domu, vrgla se v svoji sobi na sedež in plakala vso noč do jutra ... Okrog osmih je slišala na dvorišču ropot in hripave, pijane glasove. Iz kočije so stopili njen mož, Vrstica 1.043: katerim je nekdaj občeval. Vso dušo in vse srce mu je zavzela samo Ana in Ana ... Srečen je bil ... In vzel je čašo, trčil s z Ano, srce se mu je spet zmajalo in spil je čašo in tako drugo, tretjo, četrto ... Bil je poln občutkov, ki so mu silili iz srca, omamljevali ga in mu še bolj prepredli slabo razviti in z mrežo neinteligentnosti prepleteni razum. Vrstica 1.635: bitje, ki bi bilo sposobno za angelja varuha. In pomislil je v strahu, kako se bo upal povedati ji, da jo ljubi ... »To je prirojena lastnost,« je nadaljevala in prijetno čutila Jakšetovo Vrstica 1.692: Podala sta si roko, voz je stekel po gladki cesti. Gospa je bila zamišljena in Jakše se je prepuščal sladkim, opojnim občutkom ... Zbudila sta se iz svojih mislih Vrstica 1.815: Najdražje darove je prezirno vrgla v kot, kot malovredno reč. Čudno in sumljivo se mu je zdelo njeno obnašanje in bal se je, da je naenkrat ne bo ... Medtem je bila Ana pri Stružcu, Vrstica 1.858: tebe. - Sicer pa prišel boš vseeno v tisto dolgočasje, kjer ne boš dobil za vse Kristusove rane kapljice žganja ... Prišel boš v tisto dolgočasje in tja pridemo mi vsi, ker zato smo rojeni ... Tam je izvoljeno mesto za nas. Vrata se nam na široko odprejo, ob kateri uri čemo ... Pazniki z zarjavelimi sabljami nas sprejmejo s šalo, vrata težko okovana nas pozdravijo s čudnim škripanjem, smrad in tema nas objameta prijazno ... Tam se vržemo na blato, gnijemo in imamo spomin, da smo nekdaj živeli ...« Ana se je zamislila, a Stružec je Vrstica 1.901: bi se podal z njo v parminutno pijano ljubezen in na konec ji dal surovo brco ... Tega ni on vedel. Zraven je še videl propast vsega svojega imetja in ni mogel več obstajati med temi Vrstica 1.909: ali glavni vzrok njegovega propada je lepo in mirno spal poleg njega, a Košir se je začutil srečnega in pozabil vse, ko jo je objel ... Da se reši popolnega propada, je Vrstica 1.958: Odšla je ven, a Koširju je bilo tako grenko pri srcu, da bi se razjokal ... Odšel je k oknu in gledal po ravni planjavi in najrajši bi zavpil in dal od sebe bolestne glasove. Vrstica 2.148: Moje imetje si zapravila, iz mene si norce brila in prav si delala. Zato bi te zdaj iz posebne ljubezni davil ... Sovražim te kot hudiča, ali obenem ljubim. Sledil ti bom; pelji me kamor Vrstica 2.157: prebrisan hudič. Brez tebe ne morem živeti; ti si mi nož, ki me reže v srce in zadaja sladke rane ... pa zato če se bo tebi slabo godilo, se bo meni tudi, in če poginem jaz na gnoju, tudi ti ne boš na blazini ...« »Pij; kaj te skrbi!« je zavpila Ana

Slabost: Razlika med redakcijama