Gorski župnik: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 154:
večernega zvona, vrnil se je vselej domov k večerji,
kjer sta s starim dekanom prerešetavala vsakdanje
novice in politiko ... Dekan, ki jo bil vedno dobre
volje ujezil se je včasih čez domači prepir in prav
nejevoljen dostavil: »Naši mlajši tovariši delajo,
Vrstica 162:
zvon; dvomim, da so oni boljši katoliki, kakor mi,
ki smo še iz stare šole.« - In vselej ga je Anton
potolažil, da se tudi on ne strinja z novim gibanjem, temveč pripada starejšim ...
 
»Bravo, bravo,« pohvalil ga je vedno dekan
in se na to zadovoljen nasmijal, nudeč mu svojo {{prelom strani}} tobačnico ... Pogovorila sta se še marsikaj, pri
čemer je Anton sivega starca zabaval s svojim humorjem in svojo duhovitostjo. Le-ta pa mu je ploskal z debelimi mesenimi rokami in se krohotal, da
se je ves tresel, kadar je Anton naredil posebno
Vrstica 535:
v tej dobi. Prvo spoznanje sveta pa, njegovih namenov, prvo spoznanje stališča, katero zavzema žena
v socijalnem življenju in prvo spoznanje dolžnosti
žene v družini, njenega razmerja napram možu ...
vse to - povem vam odkrito - ponižuje žensko,
ji dela skrbi in žalost ... Mislim, da me umejete.«
 
»Da, umem vas milostljiva, ali baš v tem bi
Vrstica 562:
tem maščevati in izliti svoj srd na nehvaležni moški
svet, ki ni mogel umeti njenih teženj in jej podariti niti jednega svojega člana. Seveda vzrokov Olgi
ni navedla, zakaj je moški svet zloben ... in Olga
se je menda tudi z njeno jednostransko inštrukcijo
zadovoljila. Saj si pozréta<ref>Backfisch.</ref> 13, 14 let domišljajo,
Vrstica 578:
najivnost bo lahko oni, ki si bo znal pridobiti njeno
zaupanje zlorabljal in storil ž njo, kar se mu bo
ljubilo ...«
 
»To je sedaj, ko še ni povsem izginil upliv
Vrstica 620:
pridigo. Pa nikakor mu ni šlo gladko izpod rok.
Često se je zamislil in pozabil na svoje delo, v duhu
pa je gledal blago, lepo lice Olgino! ... Potem je
zopet vstal, zdramivši se iz svojih sanj, in s silo
razpodil vse one slike, ki so se mu vstvarjale v
Vrstica 700:
ogibati se njene bližino kolikor možno. Kadar pa {{prelom strani}} je zopet prišla, moral jo je pozdraviti, in roka se
mu je tresla, ko je čutil v njej mehko, toplo ročico
Olgino ...
 
Nerad jo je puščal samo. Le težko se je premagal, stopil v drugo sobo, stal nekaj časa pri
Vrstica 755:
je vse - pritisnil jo je gorko na svoje prsi in jo
poljubil na rožnato lice. - In ona! - ni se branila, položila je svojo glavico nanj in krčevito ovila
svoje mehke roke okoli njegovega vratu ...
 
V istem trenotku se je zavedel Anton iz
Vrstica 841:
omagovati blodo, nesrečno Olgo, tedaj se je tresel
tudi njegov glas govoreč: »Memeato homo,- quia
pulvis es - et in pulverem, - reverteris ...«,
in
svitla solza se je prikrala v njegovo sicer vedno
Vrstica 897:
 
Sedaj je prebil tudi on svojo bol in že 30 let
župnikuje v Gori kot ljubljenec svojih dušic ...
 
Postal je velik dobrotnik svojim faranom, saj