Prva služba: Razlika med redakcijama

 

Angela je pristopila bliže in ji

 

»Torej učiteljica ste -«, je ponovila deklina in se ji je nasmehnila

po travnikih in njivah gubečih se tja

v nejasno, megleno daljo in vse se ji

 

Svinčenosivo nebo je bilo sklonjeno tako nizko na zemljo, kot da se

drugačno je živelo v njeni duši to

polje in popolnoma drugačno vse,

kmetskih hišic, ki čepe ponižno pod

zelenimi gorami, ni bilo poti vijoče

vzbujali spomine in sanje na davne

dni, kakor si je slikala v svoji mladi

 

Takrat je vstopil oštir, visok, koščen možakar z velikimi zalitimi

pa, ko ne znate poti je nerodno. Seveda, križ je in bo že najbolje če se peljete. Sem že slišal nekaj, da dobe nokaj, da dobe novo učiteljico, seveda,

prejšnja se je nekaj, hm, no, kako bi

tako. No, seveda, kaj bi - torej vi

boste učili v Zabrezju? Pa ste še mladi, hm!«

Angela je poslušala z zanimanjem in njene velike modre oči iz katerih je sijala vsa njena plaha duša,

so se razprle zdaj v začudenju, zdaj

 

Naposled je prišel oštir in naznanil moško razkoračen, da je voz

In Angeli je postalo težko: čutila je, da je nepotrebna, da ni zanjo

prijaznega pogleda in da je takorekoč vsiljiva, dasi so jo poklicali -

 

»Tjale sedite,« ji je dejala naposled obilna kuharica in pokazala na

Na mizi je stala luč s širokim

zelenim senčnikom, da je padala popolna svetloba komaj do polovice po sobni opravi, ki je bila skromna, da

 

Kaplan Lovro je sedel na usnjat

ni razumela, bi ga bila rada poslušala še dalje, ker tako odločne in težke

so bile njegove besede, kot da udarja

slediti njegovim mislim, a je spoznala, da je še vsa neokretna in počasna,

da ji je to življenje še popolnoma neznano, med tem ko posega on s smelo roko v najtemnejše kote njene bodočnosti, v njej popolnoma tuje spletke in dogodke, ki jih je spoznal in doživel on po bogve kakšnem naključju. In dasi ni vedela o čem in zakaj

mračnih mislih zasvetlikalo nekaj

kakor prva trepetajoča luč v zgodnjem jutru, ki je vrgla svojo bledo

zagonetnega ognja njegovih oči, bi ne

verjela, da se je zgodil tisti hip v

 

In da je kaplan tisti trenotek

umolknil, bi ne vedela ne kod, ne

obvisel nad razpelom in glas, ki je

zvenel prijetno in nizko kot marmor

ostati ako nočemo, da ne nastopi čas,

ko bo tudi učiteljstvo odvrglo svoj

te pravične tirjatve in davnega

obračuna, ne vem, a zdi se mi, da

Kaplan Lovro je iztegnil desnico in Angela je segla po njej brez

vsake prave misli, a vendar udano in

je, da ji je lahno stisnil roko in jo

takoj nato zopet izpustil, a če bi jo

dalje, bi mu je ne odtegnila, ker po

vseh žilah ji je zažuborela kri, kakor

 

»Da, tudi jaz sem med njimi,« je

Kaplan Lovro jo je pogledal s

široko razprtimi očmi in nenadoma

 

Tistikrat so se odprla vrata in

prihodnosti in zdaj je čutila, da je

prišel čas, ko bo morala setev v

popolnoma miren, dasi se je župnik

dvignil vzhičeno in uprl obe pesti ob

tisti trije rumeni, kakor v velo

oranžno lupinjo oviti zobje in tudi

 

»Gospodična, vi pozabljate, da

v nebo in prikimal: »Tudi meni se je

zgodilo tako, gospodična, ko sem prišel pred dobrim letom tu sem iz semenišča. V jeseni je bilo kakor zdaj,

ti spomini in vendar prihajajo k meni v teh tihih, samotnih urah, kakor

dragi zvesti znanci in mi sepečejo o

nebo je kipelo v moji duši in toliko

upov in ciljev je gorelo v moji bodočnosti, pa se ni izpolnil niti eden in

ostal sem v grenkem razočaranju

izkušnjah in skoro bi bilo bolje, da se

nisem postaral tako hitro in spoznal

temnim obrazom kakor starec, beseda

je mrzla in še nasmeh je tako pretresljiv in rezek, kot da rodi zemlja

zgodilo, da sem stisnil pesti in se zagrohotal proti nebu in kakor so bile

moje misli, ko čiste bele lilije, sem

sami grenki uri, ko sem se sestal s

tem župnikom, sem se postaral za

In vse to se je zgodilo kot se je moralo zgoditi, ker drugače bi ostalo življenje, kakršno je živelo v mojih sanjah in upih in bi nikoli ne spoznal

resnice. Tako pa jo poznam in težko

čakam časa, ko bo v meni toliko moči, da odvržem vse okove in stopim

 

Kaplan Lovro se je razvnel in

se je ozrla po sobi, katero je razsvetljevala le drobna voščena sveča, ji je

postalo v prsih tako težko in tesno,

Gledala je po stenah, ki so bile gole

in mračne, samo tam ob postelji je

mogle privaditi tej preprostorni ječi

in to tembolj, ker si je predstavljala

 

Majhne ljubke sobice si je želela Angela, z razgledom po širnem

stvar, karkoli jo je spominjalo na

svoje tovarišice, prijateljice in znanke, ki hodijo sedaj bogvekje in so morda prav tako zapuščene in se žalostne spominjajo srečnejše preteklosti in zro morda s prav tako plašnimi

 

In Angela je segla po črnilu in

papirju ter pričela izlivati v pismo

 

<p align=center>Draga prijateljica!</p>

pot. Prvo postajo, menim, da sem

danes prebila, a če pridem do konca

 

Ljudje, kolikor sem jih spoznala nocoj, so tukaj obdarjeni z vsem,

studi, edini, ki je med njimi kakor

zdrava ovca med garjavimi, je pač

edino njemu lahko zaupala vse, župniku pa niti svojih grehov! Kar se

tiče nadučitelja, Ti zdaj še ne morem

nego župnik, a ta njegova prijaznost

se mi zdi nekako sumljiva, če je moja

bolj začudenimi očmi. In ko prebere

do konca, ji napolni srce neka plaha

 

In Angela gleda zamišljeno

 

»Da, da, tako umirajo mladi

 

Sveča dogoreva do konca, rdečkast plamenček se maje na desno in

levo ter vztrepeta in se vzpne včasih

 

Zdi se ji, da je na vsem božjem

drugimi ljudmi, vzljubile bodo druge

kraje, ona pa bo ostala sama in samo

spomini so tako lepi, kakor dragi,

dni, da jim človek odpre udano srce

so poromale tisti hip nazaj v preteklost in obstale ob vsakem najmanjšem dogodku kakor truden, sivolas

popotnik, ko pride po mnogih letih

Ali ko se je spomnila aleje tam zunaj

mesta, ji je zažuborela kri okrog srca hitreje in naenkrat je dvignila

pozdravljale takrat - pred petimi

leti kot šestnajstletno dekle skoro

dan je prišel s počasnimi a odločnimi koraki in ko je stopal mimo nje, je

nekako čudno: zdelo se ji je, da čuti

zanj nekaj več kot za druge, ki so hodili mimo, da bi se morda celo rada {{prelom strani}} razgovarjala z njim, a ko je izginil

visoko gori za kostanji, ga je zopet

Pač, včasih se je nenadoma spomnila

njegovih oči, a ko je premišljevala

zgodilo, da ga ni pogledala več, ko je

prihajal mimo, dasi bi rada povzdignila glavico in je čutila, da iščejo njegove oči njenega obraza, ki je bil

je in ko je izginil visoko gori za kostanji, je čutila v sebi nekak ponos,

ki pa je izginil, ko njega ni bilo več

saj sta si bila popolnoma tuja, prijetne obraze pa sreča človek vsepovsod, a ko ga ni videla že par dni,

si je očitala, da je storila morda napačno, ker ga je prezirala. Saj ji

vendar ni storil nič žalega, njegove

oči pa so bile tako lepe - zakaj bi

kakor kesanje, pa je bilo prepozno,

Nekaj dni je še mislila nanj, a kmalu je potemnela v njeni duši njegova

slika popolnoma in nikoli več se ni

trkal prerahlo in preboječe na njeno

srce in je odšel prekmalu, da bi ji

dogodki in drugi upi so križali njeno

nadaljnje življenje, alejo in njega je

letih, so zažarele v tem žalosti polnem večeru njegove oči nenadoma

steno, njene ustnice pa so se tresle,

ker ne samo v spominu, ampak tudi

uho in zakaj je bilo v njegovih očeh

toliko moči, da je bila ob njegovi

 

In bogve, ali jo je spoznal tudi

upravljal on v Zabrezju tudi pismonoševo službo, ali če mu je oddala

kak listič, ki ga je pisala tej ali oni

zamišljena v svoji dolgočasni sobi in

se skušala kratkočasiti s to ali ono

so je otresla vseh neprijetnih misli in se skušala poglobiti v pouk, dasi ji

je bilo časih težko in je čutila sama

je, da je obsedela za katedrom in sama ni vedela, kdaj je umolknila in se

šolskem stropu senca kogarkoli, ki je

šel mimo šole, se je obrnila proti

oknu s hrepenečimi očmi, dasi se ji je

bi se kmalu otresla vseh teh misli,

ko bi imela le eno prijateljico, le enega človeka, komur bi lahko potožila

brdo, ki se je dvigalo za vasjo, za to

je krenila navzgor, da se razgleda

je zavila pot v gozd, ki pa je bil precej izsekan, da se je videlo med debli

na vrh holama. Tupatam je molela čez

 

Angela je za hip pomolčala, nato je povzdignila k njemu oči in trepalnice so ji pričele utripati nekako

ozrl vanjo, baš tisti hip, pa je legla

na njegov obraz neka temna senca in

obenem tihih prošenj, kakor takrat

pred petimi leti v aleji, zato so ji

 

»Ste že pozabili, kar sem vam

in ga pogledala očitajoč, a obenem

sočutno, ker zdelo se ji je, da hoče zamoriti s svojim smehom neko bol ali

njegove oči so bile tako nemirne: enkrat polne smeha, čez hip zopet čudno temne in zamišljene in Angela bi

bila rada povprašala po vzroku njegove vznemirjenosti, a se je bala, ker

je vedela, da rana, če jo bolj tiplje, in

 

»Lansko leto v tem času sem bil

»Kako to mislite?« je po vprašaja

Angela in temna slutnja ji je obdala

 

Lovro in njegove obrvi so se stisnile

nizko na oči. »Saj morda vi tudi ne

boste ostali dolgo, kdo ve? Sicer pa je

itak vseeno: življenje posameznika je

se razbije ob bregu - ali zaradi enega človeka trpi človeška družba

je bedak: ker ne zaradi sebe, ampak

zaradi drugih je važno življenje posameznika - ako pa čuti in se zaveda, da je brez moči, na napačni

in zato se je tudi zgodilo, da se je

včasih nenadoma zamislila, ko sama

 

== VI. ==

kjer je nebo že popolnoma potemnelo

in je trepetala v zamokli modrini že

 

Ko je stopila v župnikovo sobo, je

 

»No, no, človek ne ve, kje ga čaka nesreča! Seveda, tisto se je že res

skušnjavam, zato je še ne smemo soliti preslabo. Drugače je bila vzoručiteljica: pevka, v Marijini družbi,

sploh vneta za vse dobro in lepo. Zato bi želel, da bi jo vi vsaj nekoliko

vaša prednica je uganila vse že na

migljaj, a vi kljubujete vsem in vsemu, in da vam povem v obraz: zdite

 

»Zakaj?« je povprašala Angela s

iz vasi, da bi pozabila na vse, kar jo

obdaja, a čez hip se je zopet nasmehnila in se smejala tako od srca čez ves

 

In ko je nekdo potrkal, ni niti

veselja in roka mu je drhtela, da jo

je moral držati na kolenu. Angela je

 

»Rad vas imam, gospodična učiteljica,« je razlagal organist dalje

Ves vesel je bil njegov obraz in

še oči so se mu smejale, kakor ga ni

 

»Vi odhajate?« je dejal, dasi je

Nato sta nekaj časa molčala oba,

dasi se je videlo na njunih obrazih,

 

»In če naletite na svojem prihodnjem službovanju zopet na koga, ki

 

Angela je gledala v tla in v prsih

 

»In s takim ponosom hodite tudi

zavrnite, ker človek, ki je pil življenje iz vseh čas, ne pozna preziranja

in ve, da je največji grešnik često

Zakrknježem in zavedajočim se svojega hinavstva in laži pa obpljuvajte

še njihov grob, pa naj jih čisla svet

 

»Tisti se je kaznoval že sam in

»Pa s tem menda ne mislite sebe?«

je dostavil tišje.

 

Ali Angela je ni videla, zato je

 

 

»In zdaj?« je povprašal kaplan

»In če bi prišel tak moment sedaj?« je dejal in ji podal roko.

 

 

»In morda bi ne bilo prav,« je

govorile drugače in tudi ustnice, ki

so se tisti hip približale njenim, so

 

Takrat je ovila Angela roke

sladki zmedenosti zablodila s svojimi

ustnicami celo dvakrat na njegove

 

»In kaj sedaj? -« je dejala, naslonjena na njegovo ramo.

oviral na poti do sreče tistega, ki ima

pogum, smejati se vsemu svetu v

 

»Razumem,« je prikimala Angela in ves njen obraz je žarel v sreči in

 

Nato ji je še enkrat stisnil roko

obraz je bil ves pomladanski in tako

veselo se je ozirala naokrog, kot da je

 

»Hi - hot!« je pognal hlanec in

mu je vendar odkril, a kaj in o čem

sta govorila z Angelo, tega pobožni

 

A kar se je zgodilo med njima

naposled, ko sta si podala roko, o tem

prišel v zadrego, da mu je skoro padel bič iz rok in ko je premišljeval

vso stvar natančneje, je dognal po