Bratranec: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 31:
hipno, potem sem videl zopet osebe,
ki jih v svojem življenju še nikoli nisem srečal in skozi štirioglato odprtino na vratih je bulilo vame venomer dvoje grozovito izbuljenih oči,
katerih sem se tistikrat bal, kakor ničesar na vsem božjem svetu ... Noč
in dan so bile uprte vame in ako sem
se hotel le malce dvigniti, so zagorele v čisto žvepleno - zelenem ognju,
Vrstica 37:
ugasnile so šele tisti dan, ko se je
zgodilo nekaj z menoj, kot da sem se
prebudil iz mučnega spanja ...
 
Starikava usmiljenka je stala ob
mojem zglavju in ne da bi jo vprašal, sem vedel natanko, kje se nahajam ...
 
Proti večeru je moralo biti;
Vrstica 71:
zamolklo o nekem - »prokletem
brezsrčnežu, ki je kupil tako lepega
dekleta ...« In tisti trenutek sem se
začel zanimati zanj bolj natanko. Govoril je tam doli na jugu v mojem jeziku, kar se mi je zdelo čudno in me
je obenem razveselilo. Vedel sem, da
govori in vidi vse le v težki vročinski blaznosti, kakor jaz pred par dnevi, a vendar sem si dobro zapomnil
ime - Kristina, ki ga je izrekel tako
pogosto ...
 
In popoldne se je ponovilo isto.
Vrstica 108:
boljše.« je dodala z glasom , ki ni
izražal nikakega sočutja: tako mirno in hladno govore ljudje, ki vrše
svoj posel ...
 
Dalje je nisem vprašal, ker bi
Vrstica 131:
Tisto noč nisem mogel zaspati in
vedno mi je uhajal pogled tja k njemu, ki je ležal mirno - ne vedoč, da
stoji čisto ob robu svojega groba ...
- Nocoj se so odločilo - sem čul
venomer mrzle besede starikave
Vrstica 138:
bi jih čul in razumel, sem se ozrl
vanj z neko tiho željo, da bi se ne
uresničile ...
 
Motno je brlela svetilka pod zelenkastim stropom, bleda svetloba je
Vrstica 149:
bilo zopet tiho, samo rahlo njegovo
dihanje se je čulo po sobi, kot da trga
nekdo raskav papir ...
 
In kot da sem mislil nanj cele
noči, sem se zjutraj ozrl najprvo
vanj, a ležal je tam z razprtimi očmi
in tako se mi je zdelo, kot da so uprte naravnost vame ...
 
- Ali je mar slutil mojo skrb?
Vrstica 167:
kako dober prijatelj, sem ga pogledal z nasmehom, a njegove oči so se
že zakljapljale v tisti težki utrujenosti, ki je sladak počitek po borbi med
smrtjo in življenjem ...
{{prelom strani}}
Dolgi in pusti so bili potem dnevi, ko sva se dolgočasila ob kratkih razgovorih skoro cel mesec v
Vrstica 175:
Medlo je sijalo solnce izza sivih
oblakov, ki so bili štrenasto razmreženi tja do nebosklona, kjer je prehajalo morje v svoji navidezni vzpetosti v enolično, motno združinje neba
in morja ...
 
Čez bolniški vrt so padale dolge sence bujnih cipres, a zrak je bil skoro prenasičen s težkim vonjem duhtečih rož, zato sva krenila s sobolnikom Zalokarjem tja v lopo, ki je stala čisto na koncu vrta, obdana kroginkrog z oleandri in tako gosto obraščena s slakom in bršljanom, da ni prodrl skozi niti en sončen žarek.
Vrstica 191:
kaj več, morda sem se popolnoma izdal! -«
 
Jaz sem odkimal, ker nisem vedel kako in kaj misli ..., a da igra
Kristina v njegovem življenju važnejšo vlogo, kot sem mislil, o tem
sem bil skoro prepričan.
 
In govorila sva še parkrat o tem, sam je navadno napeljal na to pogovor, dasi se je ob takih trenutkih razburjal kot človek, ki hoče zatreti siloma kake spomine ...
 
Nekoč pa se mi je izpovedal, ne
Vrstica 208:
 
»O Kristini se mi je torej bledlo,
- o Kristini ... Glejte, kako čudna
so človeška pota, toda pustiva to!
Hočem vam povedati, da nama bo
Vrstica 218:
Pred dvemi leti, no, sedaj bo že skoro dve leti in pol, sem se pripeljal iz tujine.
 
Natanko se spominjam. Jesensko dopoldne je bilo, precej hladno, nebo puščobno in prevlečeno z enolično, dolgočasno svinčenostjo, in tudi ljudje so se mi zdeli pusti in dolgočasni na smrt. Ves čas v vlaku mi je bilo nekako prijetno, ko sem se zavedal, da se peljem po dolgem času v domovino; čim bližje smo bili, tem pogosteje sem stopal k oknu, a ko je vlak obstal v rodnem mestu, me je nenadoma minulo vse. Tako se mi je zdelo, kot da nisem prišel ob pravem času, nekako prekmalu morda, ali bogve kako ..., vse drugače sem si slikal svoj prihod v domovino. No, seveda, tisto je bilo samo v sanjah, resnica pa je navadno drugačna ... A skušal sem lagati sam sebi in smehljaje sem se oziral po peronu, dokler nisem zagledal sestre, ki me je pričakovala.
 
In pozdravila me je takoj z žalostno novico.
Vrstica 277:
svoje matere v pisanem telovniku in
z zeleno kravato, pa če je v mojem
srcu žalost še tako resnična in velika ... Verujte mi, da sem poznal
žensko, ki je šla za pogrebom svojega
moža s tako obupanim obrazom, da {{prelom strani}} tudi Marija pod križem ni mogla
Vrstica 324:
Kristina! No, tudi jaz bi te brez komentarja« - in pri tem je pokazala na mojo sestro - »gotovo ne poznala.«
 
Gledal sem ji v tiste temne, globoke oči in tudi ona ni odtegnila pogleda od mene, kot da iščeva v spominih, kdaj sva se videla zadnjič ...
 
Bila je v domači obleki, v dolgem, temnem predpasniku, lase počesane globoko čez ušesa, naravnost interesantna, da sem bil skoro nekako v zadregi ...
 
»Pa kako da nisi prišel blizu tako dolgo?« je pričela povpraševati,
Vrstica 351:
odkoder so ravnokar odnesli mrliča.«
 
Čudil sem se njeni hladnosti, ker govorila je tako mirno, kot da ji je umrl kak daljni sorodnik, a ne lastna mati ...
 
In obljubil sem ji, da pridem.
Vrstica 381:
vendar tako nekako neprijetno, ako
se spominja tega mrtvaškega odra
in to ponoči in tako sam, brrrrrr ...
že sedaj me stresa mraz!«
 
Vrstica 417:
obljubiti še enkrat, da pridem gotovo in v zahvalo me je pogledala tako
ljubeče, da se je zganilo v mojem
srcu nekaj plahega ... česar sem se
prestrašil in se skoro pokesal, da sem {{prelom strani}} ji obljubil ...
 
Osem je brnelo iz zvonikov, ko
sem se napotil počasi in s tako čudnimi občutki, kot da ne grem pravične poti. Premišljeval sem, preudaral tako in tako ... naposled sem se
zasmejal sam sebi: Čemu vse te misli, saj je vendar moja sestrična in
pravzaprav moja dolžnost, da ji izpolnim zaželjeno prošnjo. In vendar
mi je trepetalo v srcu nekaj kot prepoved, kot temna slutnja, ki ji nisem
vedel ne vzroka, ne postanka ... Videl sem pred seboj samo njene čudovite oči, čutil toploto njenega mladega lepega telesa in stresel sem se, ko
sem pomislil, da mi morda postane
Kristina več, nego samo - sestrična.
Vrstica 432:
drugega, oziral sem se po mimogrdočih, gledal na temno nočno nebo,
a vse zaman - zopet in zopet so zagorele pred menoj njene lepe oči, kot
dva svetla plamena ...
 
Na stopnicah sem obstal, dasi
Vrstica 507:
bilo po volji.
 
»Da, oče me sili z nekim trgovcem na Dolenjskem, a meni je naravnost zopern ...«
 
Okno se je lahno streslo in Kristina je vztrepetala in pobledela.
Vrstica 519:
 
»Ti,« je dejala poltiho in se ozrla plašno na vrata sosedne sobe - jaz nocoj ne pojdem spat. Tu pri tebi ostanem - mene je tako grozno
strah ...«
 
»Kristina, ne bodi vendar otročja!«
Vrstica 532:
svojo lepo, črno glavo na mojo ramo,
da ji utripljejo oči hitreje in zelo ne
mirno ... In dolgo ni izpregovoril
nobeden izmed naju.
 
Vrstica 546:
postala. »Pojdi z menoj,« mi je namignila - »in ugasni luč.«
 
Storil sem, kakor je želela in vedno težje mi je bilo v prsih ... Dihal
sem hitreje in natanko sem čutil, kako se mi trese desnica, ko sem privil
in ugasnil luč.
Vrstica 568:
obraz je počival ob njenem in čutil
sem, kako išče mojih ustnic žejno in
strastno ...
 
Ko me je poljubila, je zavzdihnila skoro boječe:
 
»Fran, ne bodi hud - jaz te
imam tako rada ...« Tu je moj pripovedovalec Fran Zalokar nekoliko
obmolknil. Namršil je obrvi in temna senca mu je legla v obraz. A že
čez hip je nadaljeval:
Vrstica 585:
gledal svojo bodočnost in čutil sem v
sebi toliko moči in volje, da sem se
čudil sam svojemu stremljenju ...
Takrat sem bil sicer še ubog in pot
do cilja je bila še precej dolga - tri,
Vrstica 591:
poročiva, a kaj je bilo nama tri, štiri
leta, ko sva si bila drug drugemu
vse ... bodočnost ... življenje ...
večnost ... Če bi izgubil Kristino, bi
izgubil vse! Nikoli nisem bil bogve
kako vnet za ženske, zdele so se mi
Vrstica 602:
na tiste večere, ki sem jih preživel ž
njo, žive v mojem srcu še vedno in
ne vem, če bodo kdaj umrli ...
{{prelom strani}}
No, potem je prišlo, česar si nisem mislil nikoli!
Vrstica 611:
 
Prosim Te, da mi ne pišeš več
takih stvari ..., ampak samo prijateljska pisma in kakšne novice!
Saj veš, da pazi oče tako strogo name, in kaj bi rekli ljudje, ko bi se
zvedelo, da se ljubiva, ko sva si v
Vrstica 623:
 
Nekaj dni sem mislil na samokres, na vrv, a potem sem se iztreznil
in sem skušal pozabiti vse ... Prosim
vas, ali bi bilo vredno, da bi se obešal zaradi take lažnice!? In obesil se nisem, niti zaradi nje, niti zaradi katere druge, ker mnogo jih je sledilo njej - začel sem živeti čisto bohemsko življenje. Ženske sem sovražil kakor garje, in nekoč sem se celo namenil, da napišem dolgo študijo o ženski duši, o njenem značaju in stremljenju, ki se mi zdi za kak doktorat prav tako primerno, kot deset božjih zapovedi za hišni red v - javno hišo! -
 
Vrstica 634:
tistem trgu, kjer živi sedaj, kot gimnazijec sem bil nekoč tam doli celo na počitnicah, a danes bi ne šel, pa
če si prislužim deset posmrtnih
rajev ...«
 
Zadnje besede je govoril že skoro
Vrstica 661:
»Pa saj je vseeno, ako končam
tukaj ali kod drugod - ljudi, ki bi
me ljubili, itak nimam ...« in glas
mu je nekako grgljaje opešal.