Pogled nazaj: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 19:
Čisto v kot sem se stisnil, v temo. Slišim smreke. Ah, ta veter! Ves sneg bo
stresel z njih, ki so tako lepe, kadar so
ga polne! Tiho, prav tiho ... same sebi
si pojo.
Močno me skrbi, če je Edi polil Snežka. Sicer je obljubil, a rad pozabi. Popoldne smo ga zgradili. Lep je: velik tudi.
Na prsih ima ogromne črne gumbe, z rdečim trakom smo ga opasali in mu dali
metlo v roke ... Sploh je lep, le kar se
glave tiče, sem malo razočaran. Prav nič
človeškega ni! Edi mu jo je napravil popolnoma okroglo ... in še kako se je trudil z njo! Brez nosa ... Brez oči in ust ... brez ušes ...! Le obrvi sem mu smel
naslikati, a še te čisto nalahko, da se jih
komaj vidi. Tak Snežko! Ph! Glava kakor
nogometna žoga! Smešno! ... Če že več
ne, vsaj toliko umetnškega čuta, kolikor
je za nohtom črnega! ... Ne, ne! Snežka
sem si zamislil čisto drugače! Sevé: škoda bi ga bilo kljub temu! In če ga Edi
ni polil? No, upam, da ni tako lahkomiseln! ... Bo Snežko zmrznil in se ga bomo veselili tja do poletja, kajti je led hudo odporen! ... Prav za prav je mama kriva, da sem v skrbeh. Trdi, da je še mnogo prezgodaj za sneg in da ga bo, tega
prvega, kmalu pobralo. In mama - na
žalost! - vedno ugane, ker ima v nogi
barometer ... vsaj rekla je, da ga ima.
Ciuu, na peči je zacvrčalo jabolko.
Rad jih imam s črno, ožgano lupino ...
pa se bojim stopiti ponjo ... Kot da se
še nekdo skriva v tej temi ... še nekdo
razen mame in mene! ... Ciuuuu. Kar nekam živahnejše veselejše je v kuhinji!
In spet tišina. Dolgo, dolgo ...
»Mama, nekdo je prišel!«
Vrstica 49:
Da ni. Vendar se je zdramila!
»Motiš se! Dežne kaplje slišiš, ki trkajo na okno ... Vreme se je sprevrglo.«
Dežne kaplje, hm! Moram pogledati! ...
Pa zares trkajo!
»Imajo dežne kaplje prste, mama?«
»Prismoda! Čemu bi jim prsti? ... Zadnjič o smrti, danes o dežju ... kaj je s tabo?«
Kaj naj bi bilo! Nič ni! ... Ko pa vsi
tako čudno govore! Dežne kaplje »trkajo«. S čim »trkajo«, ako ne s prsti?
»Mama ...«
Spet je vzdihnila in se zamislila.
Vrstica 67:
Smreke. Veter jih je gotovo že pošteno
skuštral. Saj nič ne rečem, ali smilijo se
mi! Dostikrat se spomnim nanje. Zebe jih ...
V nedeljo sem ga videl pred cerkvijo.
Bos je bil, a je še mene v volnenih nogavicah stresalo. Revček, je rekla mama in
mu poklonila dinar. Revček ... Čisto bled
je bil v obraz, le noge je imel vijoličaste.
Edi se mi je seveda smejal, ko sem mu
to povedal ... Revček - toda zakaj revček? Papa hodi vsak večer bos po kuhinji, pa mu ni mama še nikoli rekla, da
je revček. Tudi dinarja mu še ni darovala! ... Najbrž ker nima vijoličastih nog,
ampak čisto bele ... Naj si misli Edi, kar
hoče!
Vrstica 93:
Bos je bil revček, in ga je gotovo hudo zeblo. Smrekam ni danes nič lepše!
Najrajši bi ukazal vetru, naj utihne ...
morda bi me le poslušal. Saj podnevi ga
imam rad. Neznansko mi je všeč, kadar
trže tiste velike bele oblake, jih podi in
preganja ... vleče izza hribov vedno nove
in nove ... kadar se igra s snežinkami
kot se je predvčerajšnjim! Sploh jim ni
pustil, da bi se kam vsedle, se odpočile!
Ali zvečer, ponoči ga ne maram. Bojim
se pogledati skozi okno, da mu ne bi videl obraza ... Dobro vem, da ga nima ...
pa mi je vendar ves čas pred očmi! Temen, koščen z globoko o vdrtimi, a živahnimi očmi, z ozkimi ustnicami, ki se piskajoče smejejo, zamolklo tulijo ali jetično
pokašljujejo ... s škrbastimi zobmi, s šiljastim nosom in bradico ... s koničastim
banditskim klobukom na glavi ... In na
klobuku ima pripet čuden svetel znak ...
Burja bi mi bila bolj simpatična! Tako
približno bi izgledala kakor naša gospodinja. Debeluška ... s kratko pikčasto jopico ter do tli segajočim, široko nagubanim krilom ... snežnobeli lasje bi ji uhajali izpod svilene rute ... na licu prijazen
nasmeh ... Burja že, burja ... toda veter!
Reci mu, reci ljubi Bogec, naj utihne!
Vrstica 118:
»Mama, smem prižgati luč?«
»Pa prižgi ... Le glej, da je ne razbiješ!« - Njen glas zveni mirno, vdano,
božajoče - mehko kot snežinke, ki še čutil nisem, kdaj se me je katera dotaknila.
... Bom kdaj zadovoljen? Sedaj ko
je v kuhnji svetlo, si spet želim teme, teme! Poprej sem slšal smreke - svetloba je zadušila njih pesem; imel sem lepe
misli - pobegnile so. Nič več mi ni tesno
pri srcu ... pa vendar! Bom kdaj zadovoljen?
{{prelom strani}}
Krasno pismo sem mu napisal, Božičku! Miklavžu sem namreč pozabil. Ne vem, kako se je to zgodilo, ali presneto mi je zagodel! Le dežnik mi je prinesel, pa prav nič drugega! Mama seveda, da sem bil zadnje čase poreden, da sem nemara bolj pičlo molil ... Na, pa imaš! Ali sem natančno videl, kako se je pri tem nasmehnila ter pomežiknila papanu, zato ji ne verjamem dosti. Bo že kaj drugega vmes! Otrok nas je sila mnogo in je sveti Miklavž star, pa ni čuda, če pozabi ... če se zmoti. Pisati, pisati bi mu bil moral!
Almo iz prvega nadstropja je obdaroval. V svilen papir zamotan ... in bi bil v prvem trenutku prisegal, puška je! Toda ne! ... Dežnik, ki še pomislil nisem nanj! Zjokal bi se človek!
Mama pravi Miklavž že vé, kaj potrebujemo in vedno prav ugane. - Saj nič ne rečem, ali bi mi bilo ljubše, da se me je usmilil s čim poštenim!
Vrstica 134:
»Kako poštenim?«
»No, nekaj poštenega, da mi ie prinesel! Alma je dobila konja ... Kaj če se je zmotil mama? ... Vidiš, pa sem te prosil, da prižgi na stopnicah svečo! ... Sevé: v taki temi ... In Alma stanuje točno pod nami! Je mar konj za dekleta?? ... Vsaj boben! Z bobnom bi bil še kolikor toliko zadovoljen ... ali dežnik ...!«
»Glej ga, glej! Nehvaležnež! ... Te mar zebe? Si lačen?«
»Nisem, mama.«
Vrstica 142:
»No, vidiš! Boga zahvali!«
»Ali Miklavž je Miklavž, mama! ... In je, da nosi igrače! Čemu ga pa imamo?! Almi ...«
»Alma nikoli ne jezi mame!«
»Jezi, jezi ...! Seveda je ne jezi ... Služkinjo imajo! Lahko je pridna, jaz bi bil tudi!«
»T-ja! Nismo vsi rojeni pod srečno zvezdo, dragec moj!«
» ... Če Alma kaj razbije, je vse služkinja kriva! ... Zadnjič, na primer ... Pod »srečno zvezdo«, si rekla, mama?«
»Mhm!«
Vrstica 158:
»Ko bi človek vedel!«
Ko bi človek vedel! ... Sevé: zdaj je prepozno! Sem že rojen in se ne da nič popraviti! Na žalost! ... Pa so se morali za časa pobrigat
... jo poiskati ... povprašati, katera je zvezda »srečna« in ne kar tako ... ker prav gotovo, da nisem rojen pod srečno! Vse ali prav vse, kar se mene tiče, se že tako zgodi in konča, da je narobe! ... No, moj sin ... »Mama. kdaj se človeku rodi sin?«
Vrstica 172 ⟶ 173:
»Ko mu zraste brada.« - Spet je pomežiknila!
»Aha! Ko mu zraste brada! ... Ali mama ...«
»Še ne bo kraja?«
»Pana še ni zadosti star, kaj ne, da ni?« »Izračunaj! ... In po čem sodiš, da ni?«
»Brade nima!«
»Bog s tabo!! ... Pamet piši, naj ti prinese Božiček, pamet!«
No, lepo pismo sem mu napisal! Za vse mogoče sem ga poprosil - pamet sem kajpak izpotil. Sem čisto zadovoljen s takšno, kakršno imam! In kadar ne bom, bom stopil rajši v Gameljne ponjo. Ne vem točno: v Gornje ali Dolnje ... mislim pa da tja, kjer vrtajo makarone. Edi mi je zaupal, da vlivajo tam pamet z lijekom v možgane. Kolikor jo kdo hoče, le plačati da je treba. Mu kar verjamem, kajti je isto nasvetnval gospod učitelj že Jezeršku! ... Božičku pa nikakor nočem delati prevelikih težav! Je do našega stanovanja natančno štirideset stopnic in škoda, da bi se zaradi pameti zadihal!
Dopoldne sem skočil k brivcu, da mi skrajša in uredi kuštre. Sicer se je papa ponudil, da bi mi jih on - ali pri njem traja stvar neznansko dolgo. Me striže zdaj na desni, zdaj na levi ... zdaj spredaj, zdaj zadaj ... potem zgoraj ... dokter ne zmanjka las in ne pove, da je za takale fantiče še najbolj zdravo, če so ostriženi »na balin«. Tudi da jim začne hitreje poganjati brada ... N-ja! Brado bi brez dvoma rad imel ... ali do golega? Zlatolasa mi je to odločno odsvetovala. Sicer da s frizuro izgledam kot polizan teliček, pa vendar! Ne, oskubljen boljše da se ji ne prikažem! ... Ah, te ženske!
Pri brivcu je toplo in lepo diši, le ljudi nič koliko! Najmanj stokrat sem že bil na vrsti ... pa da se nekaterim gospodom mudi, naj le še malo počakam. In sem ... ali največ zato, ker mi je pomočnik svečano obljubil, da me bo zastonj obril, če bom priden ... Ha priden! Hitro v kot, pa slikanico v roke! Jejhata! Obril me bo! Ko povem to mami ...!
Oho! Glej, glej! Mojster je nekoga skalpiral! ... Tako spretno, da se ni pocedila niti kaplja krvi! ... Ne, tega pač ne smem zamuditi!
Priskočim. Ne zaradi skalpa - bolj, ker sem si želel videti gospodove možgane! ... da je kaj gledati ... meni kajpak dežnik! Mojster na desno, jaz na levo ... mojster na levo, jaz na desno ... možgan pa nikjer! Še poskočil sem, da se o tem dodobra prepričam ...
Gospod je strašansko zarogovilil, mojster nič manj. Oba sta se držala: gospod za brado, mojster za prste na nogi ... a mene je prijel pomočnik, to je tisti, vedno prehlajeni, ki si briše nos z nogavico, za ušesa ter me postavil na cesto. Marš!
Domov sem se vrnil pozno popoldne, v mraku. Kosil nisem. Nobeden: niti papa niti mama mi ne verjameta, da sem bil pri brivcu. Pa nič. Če nočeta! Res, da sem se vrnil skuštran, kakršen sem bil odšel, toda ...! Najbolj me jezi, ker sem pozabil oddati Božičku namenjeno pismo!
Smrekco so seveda že okrasili. Brez mene - zato tudi ni kaj prida. Mama pa: Hvala Bogu, da je tako! ... če bi bili čakali name ... no! No! Kot da nisem za sveto obliubil, da jo bom okrasil sam! In če kaj obljubim ...!
Vendar se ni mama danes nič jezila name. Še počesala me je, me pobožala in rekla, da sem sploh dober fantek. Mizo je pregrnlla z rožastim prtom, tudi sama je praznično oblečena. Vsa kuhinja diši po kadilu, ki se smodi na peči. Zunaj je tiho in prav od daleč slišim zvonove. Dolgo, dolgo sem slonel na oknu in občudoval na sto in sto krajih preluknjano temo. Čutim: približuje se nekaj neskončno lepega. Vedno bliže je ... vedno bliže ... V sosednji hiši so že prižgali sveče na božični smrekci.
Vsi smo zbrani ob mizi. Tako svečano, tako prijetno mi je v duši, tako rad bi zajel čim več te prazničnosti naenkrat. čim več te lepote! Rad bi si jo opisal. Sam sebi ... glasno ... z besedami ... si jo za vekomaj utisnil v spomin!
Božiček pa je vstopil, ko me ni bilo v kuhinji. Nič ni potrkal ... niti vrat nisem slišal, da bi zaškripala ... nisem slišal srebrno donečega zvončka ... tudi korakov ne. Le darove sem našel pod drevescem. Joj, veselja!!
Spomnil sem se na Štefana, ki so mi povedali, da ga ni v šolo, ker je hudo bolan. Nič ne vem, kako mi je prišlo, ali zaželel sem si, biti z njim ... Bog vé, kaj počenja? ... Da, pojutrišnjem je njegov god! Bog vé, če imajo tudi pri njih božično drevesce, jaslice nemara? ... Prejšnji teden
mi je potožil, da je hudo lačen ... In me je bilo sram, ker mu nisem mogel ponuditi drugega kakor navaden kruh. Revni so ... Ne, pri njih pač nimajo smrekce niti jaslic ... ali prav zato si tembolj želim, da bi ta večer preživela skupaj!
Spet so se oglasili zvonovi. K pomočnici vabijo.
{{prelom strani}}
Dan za dnem vprašujemo gospoda učitelja, kdaj bo nastopila tista važna ura, ki nam je toliko pripovedoval o njej. Pa se le hudomušno smehlja in skomiga z rameni. Nadzornik pa pride vedno popolnoma nepričakovano ... ko se ga bomo najmanj nadejali, takrat bo vstopil ... mogoče, da že v tem trenutku prisluškuje pri vratih. Bog ve! Vse je mogoče! Zato mir, mir, mir!
In v razredu je mir. Poslušni smo; odgovarjamo tiho, zagrljeno, kakor bi se bali lastnega glasu. Nekaj nas tišči, nam ne pusti dihati. Vedno nam je pred očmi velik, ogromen ... s strogimi očmi ... z dolgo črno brado ... z ostrim gromkim glasom, da se še med odmorom noben ne upa iz razreda, kaj razreda, niti iz klopi ne! Počasi, previdno drobimo vsak svoj kos kruha, ki po licih sodim, da ne tekne nikomur.
Le Jezeršek se ni spremenil. Govori glasno, pokuka sem pa tja na hodnik in nas straši: »Videl sem ga! Videl sem ga! Tako je hud da kar šipe zvenkečejo ... in čisto mraz je na hodniku! Brrrr!« – Se smeje nato našim velikim očem in bledim obrazom. Seveda on se lahko! Repetent je in je šla ta nadvse važna ura že davno mimo njega! Lansko leto menda.
A lepega dne:
»Jutri! ... Da da, jutri! Nikar me ne glejte tako debelo!« – Preveč nenadno so padle usodne besede, da bi jim mogel verjeti! ... Vse preveč strašne so! Strašne, da bi človek mimogrede zbolel od njih! ... Ne, ne! Gospod učitelj se najbrž šali!
Mama mi je povedala, da sem se ponoči hudo premetaval po postelji. Kako se ne bi! ... Ta mama niti ne ve vsega in boljše, da ne ve: sploh nisem zatisnil očesa! S prebujajočim se jutrom je rastel nemir v meni.
Na poti v šolo sem dohitel Jezerška.
»Danes torej ...«
»Kaj danes?«
»Nadzornik ...«
»Prava reč! ... Ali to ti rečem ...! Sveta resnica! Kol nosi s sabo in na mrtvo premlati vsakogar, ki kakšno narobe zine! Tudi velik je in zgleda še večji, ker nosi cilinder!«
Tako?? – V kolenih mi je klecnilo. Sredi stopnic sem se ustavil ... in premišljam: bi-li stopil v razred ali obrnil proti domu ... Še je čas ... Še je čas ... Ne, nič več: sluga je z velikim zvoncem oznanil osmo.
Mir, popoln mir. Gospod učitelj piše po tabli, riše, računa. Kreda cvili pod njegovimi krepkimi prsti, da me stresa in je ves hrbet v kurji polti. Najrajši bi pobegnil. Kamorkoli!
Že pol ure dvigujem palec. Strašno slabega se počutim v trebuhu in nogah. Pa nič! Gospod učitelj piše, piše, piše ... in se ne zmeni za nikogar. Stiskam zobe. Ne, ne bom zdržal dolgo! Vem, da ne bom! Gospod učitelj ...! Napeto zrem v njegova pleča: roka me že boli. – Uuuu! Kaj če se mi zgodi kot se neštetokrat Jerini?! Dviguje palec in ga dviguje, vzdihuje, stoka, menca, se znoji ... in ko mu gospod učitelj namigne naj pohiti, kamor treba, je vedno že prepozno. Bog nas varuj: kličejo slugo, ki pokuka pri vratih reče: Aha! Izgine in se kmalu spet pojavi z metlo ter zvrhano smetišnico žagovine v rokah ... Uuuu! ... Pred očmi megla ... mrak ... tema ...
»Dober dan dečki!« – Nadzornik? – A, a! Ni! ... Majhen gospod brez cilindra, brez brade in brk. Prijazno se smehlja in je podoben Ogrizkovemu očetu. Le plešast ...
Pa je le nadzornik! Gospod učitelj je skočil k njemu ter ga spoštljivo pozdravil.
»Vstanite!« – In mi kot sveče! Tudi jaz! ... Slabost? Kakor je prišla, tako je minila! ... Jezeršek pa pošteno laže! ... Sveta resnica, ph! ... Mimogrede sem se ozrl in ga ujel, kako je izplazil jezik. Še bolj kakor Nandi ... in sem smatral do tedaj Nandija za absolutnega mojstra! No!
Spet je živahnejše v razredu. Mora je pobegnila, dihamo laže, gorijo nam lica ...
Gospod učitelj sprašuje. Poštevanko, slovnico. Gladko teko odgovori – le kdaj pa kdaj kdo zastane in zardi pri tem ko kuhan rak.
Plešast je, plešast, gospod nadzornik! Debele naočnike nosi, da so njegove oči, kadar me gleda sila ogromne in izbuljene. Levo roko tišči v žepu, z desno si pridržuje brado in se venomer sprehaja. Sedaj je pri tabli, potem pri vratih ... sedaj pri Jezeršku ... ob meni ... pri oknu. Desni čevelj mu nalahno škriplje. Žk-krak-žk-krak-žk.
Dovolj! – S prijaznim glasom vprašuje, katere pesmi znamo na izust. Štefan deklamira ... tiho, skoro brezglasno ... kašlja ... preneha ... sede ... Če zna kdo še katero, ki je ni v šolski čitanki?
Molk. Kratek nemir v zadnjih klopeh ... Začuden učiteljev pogled ... Jezeršek? Zares Jezeršek? Je to mogoče?
Gospod nadzornik mu dobrohotno kima. – Repetent, mar ne? No, dobro, dobro! – In že se vsa soba stresa pod udarci dobro podkovanih Jezerškovih čevljev.
Vrstica 264 ⟶ 265:
</poem>
Vse v eni sapi! – Gospod nadzornik se je okrenil k tabli; ramena mu podrhtavajo. Gospod učitelj rdeč, da ne more biti bolj ... napihnjen. Bum! Sedaj, sedaj se bo razpočil!
Nebeška tišina ... a v meni vse poigrava. Štefan je sklonjen globoko nad knjigo, prsti so mu kričevito stisnjeni.
»Jezeršek, človek božji! Se ti je mar skisala pamet?«
Da ni. Slišal jo je, pesem ... ugajala mu je ... in ...
»Sedi, sedi, teslo! Skrij se za svojo oslovsko klop in molči, da te ne slišijo vrabci, sicer ...!«
Sam ne vem, kaj me je prijelo ... in sem nenadoma – na pol nehote – dvignil roko. Da rešim čast razreda ... ali da pe bolj osramotim Jezerška? Bogsigavedi!
Gospod učitelj se je oddahnil. Prijazno me gleda in gospod nadzornik tudi ... Fant, korajža velja! To bo uspeha! ... Psssst!
<poem align="center">
Ti tam, šesti, v drugi klopi:
Koliko je šestkrat pet?
Mali mož ...
</poem>
Skoro se mi je zaletelo! Odkritje: gospod nadzornik ima na glavi bradavico! Veliko bradavico! Kako da je že poprej nisem opazil? Temno rjava je, nemara celo črna ...
<poem align="center">
... na prste stopi:
Šestkrat pet je trideset!
Vrane družijo se rade,
pet na smreki jih čepi ...
</poem>
Vrstica 295 ⟶ 296:
<poem align="center">
Puška poči ...
</poem>
Še malo poprej, pred par sekundami, sem se prisilil in obrnil pogled na okno – pa naprej ob zidu do poda ... po podu do nadzornikovih čevljev ... po čevljih ... po hlačnem robu ... preko suknjiča ... po temenu ... in spet so se mi oči zaustavile na njej!
<poem align="center">
... ena pade,
koliko jih še sledi?
</poem>
Tudi Edi jo je imel. Na roki. Da ji ne ve porekla in da je bil zaradi nje pri zdravniku, ali ...! Ph, zdravnik! Nekaj mu jo je mazal in rezal ... Slab zdravnik! Reva! Bo že moral sam vzeti zadevo v roke! ... »Kako?« ... »I kako! Ne veš ...? Bradavico trdo prevežeš, na moč trdno, da se pocedi iz nje kapljic krvi ... namočiš v tej krvi sukanec – kakega pol metra ga mora biti – ga zakoplješ pod kamen ... in ko zgnije – okrvavljeni sukanec namreč – takrat je tudi bradavice konec! ...« Kaj ko bi povedal to gospodu nadzorniku??
<poem align="center">
Vrstica 312 ⟶ 313:
</poem>
Ne, ne! Ne spodobi se, govoriti o napakah, ki jih ima človek, me je naučila mama. Da je neolikano, ker ni noben brez njih. Rajši ... Ali vendar ...!
<poem align="center">
Vrstica 321 ⟶ 322:
Sreča, da znam pesem, kakor to znam! Presneta bradavica! Čisto zmešala me je!
»Bravo, bravo! ... Pa to povej: kdo jo je spesnil?«
»Josip Stritar. Rojen ... umrl ...«
»Glej ga, glej! Sčasom boš še za ministra! ... Le čemu me gledaš tako zbegano? Ne mislim te požreti!«
Krivo snojeno! Če že gledam zbegano, potem gotovo ne zaradi strahu! Ha, ko bi gospod nadzornik vedel ...!
Zvoni. Spet stisk roke, poklon ... in zbogom! Mogoče za vedno.
{{prelom strani}}
V odmoru nič koliko govorjenja. Sleherni si ga je zamišljal drugače ... Takšna je
torej ta »nadvse važna ura«! No, važna.
Kaj pa se je zgodilo v njej posebnega? ...
Če ne bi bilo tiste: An ban - pet podgan,
prav nič! Seve: Jezeršek trdi, da je storil
za nalašč. Morda res. Upa si mnogo in ...
»... popolnoma vseeno mi je, tudi če me
izključijo iz šole! Malenkost! Mar nisem
pokazal nadzorniku jezika? In še kakšnega!
Kaj bi človek v šoli? Sam dolgčas! K vojakom pojdem drugo leto, pa mir besedi ...
U, fantje! Ste videli, kako se je zabliskalo,
ko je vstopil?«
Vrstica 347 ⟶ 348:
»Zabliskalo?«
»Da! In na mah je postalo svetlejše! ...
Kot reflektor je tista pleša! ... Ali zagodel sem mu jo, kaj?«
Gospod učitelj me je poklical k sebi, me
Vrstica 359 ⟶ 360:
pesmi so v njej in same smešne! Štefan se
hudo zanima zanjo. Najmanj desetkrat me
je že poprosil, naj mu jo pokažem ... in ni
odnehal, dokler mu nisem obljubil, da jo
dobi, čim si jo sam malo podrobneje ogledam. Drugi teden da mu jo prinesem ... ali
naj si dobro opere roke, ker umazanim je
ne zaupam. Nikakor! Sploh da me bo vsak
najmanjši madež na njej strahovito raztogotil!
»S časom boš še za ministra!« mi je prerokoval gospod nadzornik! Lepo! Ko povem to mami ... Aha, to bo gledala debelo!
Pa mi je svetovala, naj prosim Božička
za pamet. Kakšno neki! Če je ne bi imel
zadosti, potem ... Toda gospod nadzornik
je prepričan, da mi je ne manjka. Sploh on presodi človeka na prvi pogled ... Fiuu!
Sedaj sem si šele na jasnem, odkod tista
vzboklina, tista bula, zadaj na lobanji: pamet, čista pamet!!
Dva dni sem se naslajal s knjigo, se smejal zdaj Malaju, zdaj Malonu ... še to sem
sklenil, da se bom par pesmi naučil na izust, potem sem jo posodil ...
Namreč posodil ... Prav za prav je nisem posodil. Po glavnem odmoru, ko me je
Štefan spomnil nanjo, sem opazil, da je ni
nikjer. Ne pod klopjo ... ne med knjigami,
ne v torbici ... sploh nikjer.
»Kdor jo je vzel, naj se takoj javi, sicer ...!«
»Sicer?« - Tako porogljiv zna biti edinole Jezeršek!
»Sem te kaj vprašal?«
»No, no! Sem mislil ... In dobro, da me
nisi, sicer ...!!«
»Na dan s knjigo, dokler se ne razjezim!«
Štefan ... porazna misel mi je skočila v
možgane, »Štefan, ti si nekaj brskal med ...«
»Tvoj ... tvoj računski zvezek ...«
»Ha! Računski zvezek! ... Imamo mar
danes računstvo? - Nimamo! ... Le povej, lepo in odkrito povej, kam si jo skril!«
»Ali ...«
»Nič ali! Kakšen ali! ... Nobenega ali ...
Ukradel si jo in mirna Bosna!«
»Prosim ...«
»Nič prosim, razumeš! Pred glavnim odmorom sem jo še imel, točno se spominjam!
Ti pa, prvič sediš poleg mene, in drugič:
le ti si imel prste v moji torbici ... Popolnoma jasen slučaj, dragi moj! Ne, kaj takega si pač ne bi bil mislil o tebi! Da kradeš ... in si tat!!«
Pogledal me je, da ne bom tega nikoli
pozabil. O, Štefan, Štefan!
»Pa kar imej jo ... ali prijatelja nisva več
da veš!«
Iz šole sem se vrnil strašn slabe volje.
Kako tudi ne. Si priden, resiš tako rekoč
ves razred iz zagate, dobiš v zahvalo knjigo ... in potem! Ne modruje mama zastonj:
nehvaležnost je plačilo sveta ... Nehvsležnost, da! ... Ali Štefan ...?!
»Zakaj ne ješ, otrok?« - Tako! Otrok!
Še to je manjkalo, samo še to! In mama
me vedno imenuje otroka prav takrat, kadar so moji živci napeti kot ... kot ... Uf!
»Ne morem.«
Vrstica 430 ⟶ 431:
»Nisem!«
»Oho! Nataknjeni smo danes, nataknjeni! In kratki tudi! ... Jej!!«
»Ph, nataknjeni ... Naj se mar režim,
če ...«
»No, no! Kaj pa se je zgodilo toli nezaslišanega?«
»... če ... če so mi ukradli Malaja in Melona!!«
»Kje? V šoli? ... Tisto knjigo, ki si jo
dobil oni dan v dar?«
»Tisto, seveda.«
»Si povedal gospodu učitelju ... Čakaj,
čakaj: vse se mi zdi ... vse se mi zdi ...
Seveda! Tam jo imaš v predalu! Pod posteljo sem jo našla, ti prismoda!«
Malaj in Malon v predalu? ... N-ja, kaj
se more! Kaj da sploh rečem kakor da sem
bil trdno, ali zares trdno prepričan, da sem
jo zjutraj vtaknil v torbico ter jo odnesel
z drugimi knjigami v šolo! ... Pod posteljo jo je našla mama ... Neverjetno! ... A
Štefana sem obdolžil, da je tat ... Kaj sedaj? Da, kaj sedaj?
»Prosil ga bom odpuščanja.«
Vrstica 459 ⟶ 460:
»Koga?«
»Štefana, ker ... ali ti tega ne razumeš!
Pokleknil bom predenj in ...«
»Že dobro, že dobro! ... Jej!!!« - To
pot grozeče.
Pa jej, če ne morem! Krompirjeva juha
diši po mesu, meso po špinači, špinača po
česnu, brrr! ... In kako naj ji dopovem, da
me z vseh strani opazuje Štefan! Izza vrat,
z okna ... s stropa ... izpod mize ... Tako me gleda kot takrat, ko sem mu zabrusil, da je tat ... Pusti me, Štefan, lepo te
prosim! Jutri pokleknem pred te ... in tisto o prijsteljstvu tudi nisem mislil resno, Štefan!
Seve: nerodno bo, poklekniti mi, posebno
še, če bodo vsi zraven! In Jezeršek se bo
smejal, tulil, se križal ... Pa kaj! Naj se!
Kje pa razume, kaj je to duša ... sploh ne
ve, kaj je duša! Zadnjič na primer je odgovoril katehetu, da je prava duša vedno
iz gumija, sicer da nič ne velja ... in ko
sta se do neke mere sporazumela, je bleknil še hujšo: da je videl dušo, ko jo je nekdo spustil iz telesa! Da se je nesrečnež
poprej hudo majal in opotekal, se naslonil
nato z glavo na zid, vrgel meni nič tebi nič
dušo iz sebe ... in umrl. Usmrajena da je
bila, krvava - prav za prav temno rdeča
- in da se je v njej kopalo še vse polno
makaronov ... Ah, ta Jezeršek!
Težko je z odpuščanjem. Človek si ni
nikdar na jasnem, kako bi storil, kaj bi rekel. Bi sklenil roke kakor k molitvi ali
ne ... je nujno potrebno imeti solze v očeh
ali ne ... Ne bi li bilo najlepše, da ostane
Štefan doma?
Vrstica 495 ⟶ 496:
Ni ga več. Še v začetku leta nisem mogel
verjeti, da je sploh bolan ... in danes? Že
res, da ga dolgo po Božiču ni bilo v šolo,
pa vendar! ... Si se mar zbal Štefan, tistih
par težkih besed ... ali meniš, da bi mi zastale v grlu, pa si pobegnil?
Še vedno počiva na meni njegov pogled;
Vrstica 509 ⟶ 510:
mu počiva nasmeh, ki ga nisem opazil pri
njem nikoli prej. Kot da je Štefan nad vse
zadovoljen! ... O, je, je! In če je, potem
se tudi jezi ne več! Ne, ne smeš mi zameriti, Štefan! Sam ne vem, kako sem se mogel tako spozabiti! Prijazno me glej, saj
sva bila vedno najboljša prijatelja!
Vrstica 515 ⟶ 516:
Doživetja zase so deževni popoldnevi ali
tihi večeri, ko vzame papa klarinet v roke.
Naslonim se na okno, sedem na rob postelje, se stisnem k omari, zamižim ... in
bi ga poslušal neskončno dolgo, a mama,
da ji gre »tisto piskanje« skozi ušesa, naj
Vrstica 527 ⟶ 528:
usta, trobasti na koleno. Njegovi prsti se za
čudo hitro znajdejo, pa hop! s tipke na
tipko! ... Pritiskajo, mašijo, popuščajo ...
Mehki glasovi polnijo sobo. Čim nižji,
tem prijetnejši. In že pripovedujejo:
... o neznanih krajih, tujih ljudeh ... vidim jezera, cvetoče travnike, prostrana polja, valoveče žito ... vidim temne gozdove
in ozarjene oblake ... razbiram udarce kladiva in žuborenje studenca ... sneg naletava, se kopiči pred vrati in na oknih, na
vejah ... razsipno je sonce, preveč razsipno, in trepeče zrak nad izsušenimi grudami ... draži me neumorno curljanje dežja
po korcih in žlebovih ... vse se blešči snežnobelih krošenj češnje in rdečkasto nadahnjenih jablan ... cink!-cenk! ... odpadajo
cvetni lističi ... otroci se igrajo ...
Zgovorna je čarobna piščal! Malce utrujena sicer, a kako ne: papa jo hudo mrcvari! Zveneče vzdihuje, pojoče umira ... in
spet je pravljica živahna, da ji komaj sledim. Tra-la -la, tidl -tidl -da! Kot da jih je
pet, šest naenkrat pridrvelo iz žekna na
kraju! Prerivajo se, se lovijo poskakujejo ... Glej ga, glej! Spotaknil se je, neroda!
Nič ne veš, kateri je zgoraj, kateri spodaj!
Skotalili so se po stopnicah in se omamljeni
znašli v travi ... Debelika je zasrbel
nos. Pomencal si ga je, kihnil in se zvonko zasmejal ... Pobirajo se, koracajo, se
plazijo od stopnice do stopnice ... ni jih
več ... Še zbogom jim nisem utegnil reči:
piščal iz češnjevega lesu pripoveduje tako
zanimivo! Stara je in mnogo ve!
O, da! Mnogo ve! Drobi, čeblja s sočnim,
božajočim glasom ... včasih zadovoljnim
samim s sabo, srečnim, veselim ... pa spet
jokajočim, tožečim kot vzdih jetnika v
temnem stolpu - železni križi v lini mu branijo, da bi pobegnil v svobodo kot
prošnja začarane kraljične naj pride pastirček, jo polirbi in odreši kot tajinstveni šepet v davno porušenem gradu -
neusmiljeni graščsk ije stoloval v njem,
pretepal in zapiral kmetiče ... stok temnih
brermesečnih noči ... tiho hrepenenje po spokoju ... tiho hrepenenje, nikoli uslišano.
In kakor da je soba prepolna srebrnih niti! Sprepletajo se med seboj ... vijugajo ... Njih kretnje so zdaj hitrejše, skoro divje ... zdaj umirjene in lepe, komaj opazne ... vendar ni v še tako bujnih ničesar, kar bi me bolelo, me motilo. Točno vidim: napravile so majhen cik-cak ... vse naenkrat! ...zanko ... vozel ... oster zavoj ...splavale so pod strop ... ob stenah se plazijo ... tiščijo k oknu - da le ne bi pobegnile, odprto je! ... bližajo se druga drugi ... strnile so se v širok trak ... ravna, popolnoma ravna je njih pot ... trak se oži ...
bolj ... še bolj ... komaj da ga opazim ...
izginja ... ni ga več ... Klarinet je utihnil.
Čudne so te niti! Kolikokrat sem jih poskušal naslikati! - Brez uspeha! Kot da je
najtanjša črta mnogo, mnogo predebela,
preokorna, pretrda zanje! ... In pesmi šele!
Venomer vprašujejo, a nikoli ne počakajo
odgovora; strašno se jim mudi! Sam Bog
ve, o čem vprašujejo ... koga vprašujejo.
Lepe so.
Edi seveda, da mu klarinet ni všeč. Niti najmanj! Najenostavnejši tudl-tudl. Da bi
takoj zapiskal nanj kakšno poskočno ...
Takoj! Kadarkoli! Opolnoči! ... Ali ga nima, niti ga noče imeti! Pa že rajši posluša
trobento, posebno ono dolgo in tisto zamotano tudi ... trobento, to že ... in klavir,
seveda! Na klavirju, na primer, človek res
nekaj dela! Meče roke sem in tja, gori in
doli ... pritiska, razbija, kima z glavo in
daje z nogo »gas« kakor pri avtomobilu,
če vem, kaj je to! In koliko tipk ima! Črnih ... belih! Najmanj petsto! Sveta resnica! Videl ga je - učiteljeva gospa ga zna
namreč božansko. Bo-žansko!! Vidiš se v
njem - pravo pravcato zrcalo ... pa ne
klarinet, ki je kakor bi ga potegnil iz dimnika! Ah, klavir! Včeraj zvečer je kaj napenjal ušesa, ko je gospa zaigrala tisto:
Tam-tam, tam-tadaram! Iz opere Rigoleto.
Če še ne vem! Ga je hudo golicalo pri srcu
in tudi zaspati ni mogel dolgo, zelo dolgo ...
Klarinet pa ... Klarinet enostavno cvili!
Kot mlado prase!
Vrstica 595 ⟶ 596:
»Da, da! Točno!«
Edi! ... samo še eno ... in bom poveal
papanu ... vsem bom povedal, kaj si rekel!
»Briga me! Povej! Si pač še popolnoma
Vrstica 603 ⟶ 604:
»Naj! Ali klarineta ne boš žalil! Klarinet piska, pa ne »cvili«, da veš! Jih je
bore malo, ki so rojeni zanj!.. Prsa, prsa!
In velika pljuča! ... Zajameš zrak ... močno ga zajameš ...«
»Saj lahko! Bi izgledal tudi ti! ... Močno
vdahneš in potem zapiska! ... a je pesem
dolga raztegnjena! Za deset minut jo je ...
za pol ure, včasih se več! In da se na sredi,
meni nič - tebi nič, pretrže? Ha! Na to
seveda nisi pomislil! No, ti bi bil lep godec! ... Kaj klavir! Se vsedeš na mehko in
drezaš v tipke, si lahko zapoješ zraven ali
pa se pogovarjaš ... Nič lažjega! Pri klarinetu ne moreš, sicer ... sicer ti pobegne
sapa ... in?!«
Ne, tega ni vedel ... ali če je res res kakor pravim potem je on, Edi, takorekoč
rojen za okajeno piščal! ... Naj ga le pridem poleti pogledat! Pod vodo jo preplava,
Savo, od brega do brega, tja in nazaj, pa še
podolgem jo zdela dobršen kos ... ter se
prikaže na dan le zaradi orijentacije! Lansko leto se je, na primer, toliko časa skrival pod valovi, da so ga že iskali, miseč:
Utonil je, revež! ... on pa všic! nekomu za
hrbet ... in ga je pošteno vgriznil za ...
za ... Rajši ne povem kam: se ne spodobi.
Ali Edi! Njemu nič! Izreče besedo, se še
smeji zraven ... in kako sočno jo izreče!!
- Da, vgriznil ga je ... ljudje seveda kar
noreli iz vode! ... Čemu? ... No, zgodi se
vsakih sto let, da zaide v naše kraje kakšen som ... in če ga slučajno pri Zidanem
mostu obgrize stekel pes, ha? Pamet, pamet, dečko! Fiuuu! Mnogo strahu je bilo ...
ali Savo preplava podolgem in počez kadar hočem!
»Držati sapo, ph! Ti seveda ... N-ja ...!
Morda sekunda, dve ... O, kar nič se ne
razburjaj! Poletje se bliža in bo dovolj prilike, da pokažeš kako in kaj! ... Ali dvomim! Nimaš »treninga«!«
Trening pomeni vajo, toliko sem še zvedel. Dolgo, vztrajno, trdovratno vajo! Prvi
dan tiščiš glavo v vodo, recimo, eno minuto, drugi dan dve ... in tako dalje ... in tako dalje ... za mesec dni trideset minut, pol
ure ... no, to je že nekaj! Hudimans! ...
N-ja! Do poletja manjkajo dobri štirje meseci ... in potem!! Če sem v Edijevih očeh
omahljivec - to se moti, pošteno moti!
... Stikam krog umivalnika in stikam.
Mama me opazuje, se čudi.. Čemu trošim naenkrat toliko vode? ... Hm, čemu ... Ne, v kuhinji ne bo nič; preveč so radovedni!
{{prelom strani}}
A v sobi niti kapljice. Smola! Iz kuhinje se je ne upam prinesti ... Da vsaj dežuje! Bi napolnil tisto posodo pod posteljo ... ne, rajši tisto pod omaro, kjer hrani mama fižol. Res, za cel mernik je pristnega
domačega pridelka, ali bi ga že kam presul ... in bi bilo vode na preteg! Pa ni dežja. Škoda! ... Če bi poskušal s fižolom??
Hm! Čemu ne?! Važen je trening ... kje,
je postranska stvar! Danes minuto brez dihanja, jutri dve, pojutrišnjem ... E, bo, bo!
Previdno stikam pod omaro ... Čevlji ... sami čevlji! Uuuu! Miš? ... Podgana? ... Aha!
Našel sem! ... Domačega pridelka še nič koliko - posoda pa tudi ko bazen! Pssst!
Brez ropota!!
Pokleknem ... vdihnem ... zamižim. Hop!!
Globje ... še globje ...!!
»Ena-indvajset! Dva-indvajset! Tri-indvajset!« - Pazljivo si štejem; sam v sebi.
Vrstica 661 ⟶ 662:
Dobro čutim kako se mi je napela žila
na levih sencih. Strašno mora biti debela! ...
In kot da jo slišim izgovarjati: Pet-indvajset! Šest-in-dvajset! ... Če poči??
Mislim, da sem se zmotil, ali natančno
na vem. Čudna zmeda je v možganih ... le
srce in žila, o! ... Najprej srce: Bum! potem žila: Tok! ... Bom! - Tok! Bum! Tok!
Nikdar ne bi bil verjel, da je minuta tako dolga! .... Hm! Kaj pa, če ne bom mogel
potegniti glave iz lonca? ... Če mi cela zateče kakor žila na sencih??
Šum - Hitro, hitro!! ... Eh, saj ni nič!
Le mama, ki čisti kljuke na vratih ... Kaj
pa to? Diham lahko - jejhata, kako je
prijetno! - le na levo uho ... ali prav zares: levo uho je gluho! ... Je mar žila kriva?
Fižol??
Fižol? Fižol!! Previdno stikam za njim
- on pa nikamor! Prav za prav v glavo
že, le iz nje na noben način! ... Poskušam s
kazalcem, poskušam z mezincem, s svinčnikom, nalivam v uho vode - nič!
Mama me gleda. Le gleda ... in govori o
čisto deseti stvari. Ponavadi hitro povpraša o tem in onem - danes, ko bi mi bilo
potrebno ... ko bi rad, da povpraša, seveda
ne! O, vzdihoval pa tudi ne bom!
»Boš drugič bolj pazil!« - Nisem se zmotil, ne! Mama vé! Prav dobro vé: fižol
imam v ušesu ... tam pri možganih nekje:
bogve kam se je zataknil, se usidral, da
noče na plan! Boš drugič bolj pazil ... Seveda bom! Ali s tem si nisem nič na boljšem!
»Kaj si sploh počel?«
»Da ... veš ... Treniral sem, no!«
»Po fižolu??« - Kdaj me je neki videla?
Vrstica 700 ⟶ 701:
»Hm?« - Papanov glas tam izza časopisa.
»A, nič. Menda ima fižol v ušesu. Je treniral ...«
»He-he-he-he! Fižol? He-he-he! ... Sicer
se pa nič ne boj! Če bi bila repa, potem ...
he-he-he-he!« - Ko bi vsaj tega smeha,
tega porogljivega muzanja ne bilo - a ga
Vrstica 710 ⟶ 711:
»Meniš, da bi mu repa vzklila? He-he-he!« - Sedaj še mama!
»N-ja! Ne vem ... Pomlad je ... in ne bi
rekel dvakrat, da tudi fižol ... he-he-he-he!
Na rodovitnih je tleh! Za vsak slučaj moram pripraviti primerno »preklo«, da mu
bo, ovijalcu v oporo ... he-he-he!«
Ali meni ni do smeha. Niti najmanj! Tisto solzo - saj se je sramujem - ki mi je
pobegnila, sem sicer srečno obliznil - tfej!
slana nič kako! - toda če se mi utrne še
katera ... le še ena, potem jih bo potok!! ...
Najpametnejše, da se izgubim ... Na dvorišče ... na polje ... v hrib. Nemara se mi
posreči, da pozabim.
Edi teše v drvarnici panj. Za čebele. In
če teh ne bo, za ose. Za plemenite seveda,
ki ne poližejo vsega medu same ... ki so
sploh olikane. V pozabljenih draveljskih
vagonih da jih je bojdá na milijone. To
pa to: previden je treba biti ... in brez rokavic ter debelega kožuha se take stvari ne
rešujejo! ... Ali zanj, ph! Ne bodo mu prišle do živega, ne! Pa četudi bi mu! Ima
debelo kožo, najmanj ko slon, in utrjen je ...
bi se reklo treniram ... N-ja, treniram ...
»Veš, Edi ...«
»Hm?«
»Namreč ... danes ... Kako bi ti povedal ...
Ali prisezi, da se ne boš ...«
»Au! Hudirjev panj!«
»Si se? Po prstu? Hudo? ... S kladivom, a?«
»Kaj hudo! Čisto razmesaril sem ga! ...
Kot bi mignil si v nezavesti, da ga le vidiš!«
Vrstica 752 ⟶ 753:
»Zakaj pa tiščiš roke v žep?«
»Naj ga mar izgubim? ... Le malce kože
ga še pridržuje! ... Madonca, madonca! ...
Pojdi, se greva rajši sončit! Tam za pralnico že dobro pripeka! ... K zdravniku? Ha-ha! Še kaj! ... Pred tabo nočem, toda ko bom sam, ga bom ... n-ja ... ga bom pomokril ali kakor se že reče, in stvar je v redu! Peče sicer ...«
»Samo če pomaga?«
»O, to pa to! Sem čital ... Indijanci, na
primer, sploh ne poznajo drugega zdravila!
Pripravno je tudi! ... Poleti, recimo, ko si
bos ... saj razumeš, ne? Postaviš ranjeno nogo malo naprej in ... no, in storiš! Le dobro
oko je treba imeti in mirne živce, sicer
steče vse mimo ... Pa še opereš si jo lahko
zraven. Nogo ... Vedno pomaga, vedno!«
»Povsod?«
Vrstica 772 ⟶ 773:
»Tudi v ušesu?«
»N-ja ... v ušesu ... Te boli? Rana?«
»Rana ne, boli pa! ... In ker si rekel, da
pomaga povsod ...«
»Hm! Uho ... Svetoval ti baš ne bi ... Če
slučajno pobegne kaj čez, hm? Ali če te
hudo boli - zate vse!! Sem velikodušen!«
»Veš, Edi ... Treniral sem danes popoldne.
Zadrževanje diha ... Ni bilo vode, pa sem v
fižolu ... in je eden ...«
»O, revček!«
»Da, revček. Tu v levem, vidiš! ... Ne, nič
ne vidiš, ker je že pregloboko ...«
Naj kar pohitim k zdravniku! On, Edi, bi
mi rad pomagal ... nič lažjega! Dobro je
poučen, kako se takim stvarem streže! Če
je v levem, je treba dobro pihniti skozi
desno uho ... ali so v nevarnosti možgani!!
Da se kaj radi prehladijo! Posebno sedaj
je sploh nezdrav!
»Joj!! Na to pa še pomislil nisem! ... Sijajno, seveda, kaj se čudiš! ... Šolo na klin ...
in v svet!! Cirkus!! ... Ti bi se razkazoval,
a jaz: častno spremstvo! Ker znam nemški,
veš!«
Vrstica 805 ⟶ 806:
»A?«
»Še ne razumeš? ... No: če ti požene fižol,
si fenomen! Veš, kaj je to fenomen? ... Nekaj takega, kar ni za vsakega!! Fenomeni
so sploh redki. Dobro zaslužijo!«
»N-ja ...«
»Skupaj pojdeva, juh ... Vsak svojega slugo ... vsak sto kovčegov - najmanj sto, to
je olikano! ... Daj, sedi!«
Toplo je. Kje v skalovju se gotovo sončijo kuščarice, martinčki ... Prestopiš ... in
šic!! - Na poti iz šole sem se podil za prvim citrončkom. Joj, kako pijano se je prevračal! Lastavic pa še ni ... Toda fižol ...!
Mnogo nama je v mislih, ki jim od časa do
časa dajeva maha z besedo.
»Vagon denarja ...«
»Auto, Edi ...!«
»Dirkalni! Oseminštirideset cilindrov!!«
Vrstica 830 ⟶ 831:
{{prelom strani}}
Krasno! Zanimivo! Edi je zares od fare!
Vse prav reši! Ko bi le fižol ... Mora ... mora
vzkliti!! Pomagaj, ljubi Bogec! ... Da, da!
Lepa, velika neznana mesta ... kraji, o kakršnih pripoveduje klarinet ... New York ... London ... Amerika ... mnogo ljudi ... a midva
v dolgih hlačah - ah, kako si jih želim! ... in ...
»In cilinder, Edi!«
»Hm! ... Jaz že ... toda ti ...??«
»Oho! ... Si mar ti fenomen? Kdo pa ima
filžol v glavi, vprašam??«
Nič več ne sediva Pomembno si zreva v
oči ... in kar slutim kako izgledajo moje.
Brez cilindra, no ...! Pa sem že resno razmišljal, če bi še drugo uho zasadil s fižolom, da bi bil fenomen večji ...
»Jaz cilinder ... ti preklo! He-he-he-he!«
»In cilinder!!« - Tisti »he-he-he« me je
dobro pogrel! O, le počakaj, Edi!
Vrstica 861 ⟶ 862:
Ta »da« in »ne« se tičeta cilindra. Jaz
»da!« ... da ga bom, samo po sebi umljivu,
imel ... Edi nasportno. Se že pehava!! Jaz
njega v ograjo, on mene v zid pralnice ...
Kakšen bo neki izid??
Nepričakovan! Gorje potlačenim! Videl
sem jo, pest, dobro sem jo videl! Tako me
je treščila pod brado, da se je pokadilo! ...
Škrt! je rekla hrbtenica - za glavo ne
vem ... Au! Vse misli sem izgubil ... in kar
je hujše: fižol tudi!
Vrstica 876 ⟶ 877:
Katerikrat zvoni mami v ušesih, je dobre volje in me povpraša: V katerem? Prisluhnem, pomislim ter se odločno zaletim:
V levem! Se zgodi, da uganem - ej! izvedel bom dopoldne še ... popoldne pa prav gotovo, nekaj novega, nekaj lepega ... sploh
se bo jutro povezalo z večerom v eno samo pravljico, bogato doživljajev, krasno
po vsebini. Le žal: največkrat obsodim levo uho, ko bi moral desno in narobe; redkokdaj je odgovor srečen.
Vrstica 882 ⟶ 883:
Danes. Menil sem sicer, da ji nagaja desno, saj si ni enkrat podrezala vanj in
zgubančila pri tem pol obraza v ugodja
polno spačko, ali sem bleknil za spremembo: V levem ... in je bilo zares levo.
Na poti v šolo sva z Jožkom prehitela
Vrstica 890 ⟶ 891:
naj nikar ne pozabim, ki sem ji ga bil nedolgo tega obljubil. Med, kajpak!
Često me kdo ogovori, pa ne spravim besede iz sebe ... in še večkrat: ne morem
se odločiti, bi prikimal? ... bi odkimal? V
meni pravi: da ... na ušesa mi šepeče: ne!
Kaj torej?
»O, pride, pride!« Jožko namesto mene.
»Toda med, Jožko? ... Saj veš, kako je
z njim ...!«
Sploh je bilo zaradi medu pred par dnevi sila razburjenja. Sodeč po maminih besedah, me čaka v bodoče le trda beseda,
še trša roka. Strogo me bodo vzgajali, strogo ... ali sem se napravil, da teh besed, te
obljube, storjene učiteljevi gospej, niti slišal nisem. Pa sem jih ... in še marsikaj! Da
je, recimo, strašanska svinjarija, kar smo
počeli ... Takole se je zgodilo:
Čebelnjak. Na vrtu. Čisto v kotu, da ga
more obsevati sonce, ko so se divji kostanji tako mogočno razbohotili. Priprost.
Panjev v tri nadstropja - njih končnice
različno obarvane, poslikane pa ne ... Da
je čebelnjak moj, no, izgledal bi drugače!
Lepše, privlačnejše, prijetnejše ... in bi bilo kaj pogledati! V sredino: vraga, kako
brusi ženski jezik ... odlična sliko, ki sem
jo zapazil v muzeju. Malo kričeča, toda
smešna. Čebele je ne bi zlepa pozabile, niti troti, ki so krajše pameti! Zraven: s
križem obremenjenega moža; mož ves v
potu, a na križu žena s palico v roki ...
risba, ki se je spominjam s Svetega Jošta.
Levo zgoraj: umotvor gospoda Smrekarja
»Vesoljni potop v Šiški«, prilepljen na izložbeno okno lekarne. Ta šale, ta! Res, pobarvan ni - gotovo se je gospodu slikarju
mudilo, zakaj barve bi se našle ... Sploh
bi bil čebelnjak, da bi čebele silile vanj!
Pa ni moj, marveč Darinkotov. Vsaj trdi
tako, dasi v resnici pripada njegovemu
stricu. Moč navade pač ... kot pravimo recimo, za hišo, kjer stanujemo, da je naša, čeprav ni.
Edi je svojega srečno dokončal. Nič ne
vem kdaj ... prepričan sem bil, da se ga
ne bo zlepa dotaknil, zaradi tiste bridke
izkušnje ne. Ali se je fant od fare odrezal in je panj zares lep! Srčkan ... Le pobarvan ni, pa se nočem preveč pričkati.
Ose da niso izbirčne.
Nemara res niso. Jih že imava! Priletajo ... odletajo ... Prav kakor čebele! Nekje pod vagoni sva jih staknila; Edi ima
sploh vražjo srečo! Tudi upa si mnogo! ...
Naj mu pomorem, da je gnezd nič koliko,
ali sem se nekako izgovoril. Se še ne čutim
Vrstica 940 ⟶ 941:
privlači k vozu pritrjena hišica, nekoliko
dvignjena, z umazanim okencem, ki odpira pogled daleč naokoli ter s pripravo za
urejevanje zavore. Čudno motovilo! Spočetka nikamor ... ne naprej ne nazaj kot
da je pribito ... po par minutah trdovratnega prizadevanja ...
»Trotl!« - Edi. S par predrznimi skoki
po stopnicah je pri meni. Čisto bled v lice,
pa ves zasopljen. Tresk z vrati ... v luknjo
ob sedežu šop starega časopisa ... »Trotl!«
»Trot, se reče ... ne »trotl«! Ph, »trotl«!
»Pa še kakšen! Boga zahvali, da nima
skrivališče več špranj, sicer ...! Domov
kajpak ne moreva ... Jih slišiš! Zzzzz-
zzzz - zzzzzzz! Kot sršeni ... Da le ne
pride lokomotiva ter naju kam ne odpelje ... Ali par jih imam! Gnezda kot jabolko!! Tu v robcu, vidiš! Eno je polno,
ostala prazna. Gotovo so odletele kam na
sprehod. Še boljše! ... Sem jim hotel napisati na listek novi naslov ... pa si začel ropotati in drezati, da se je vse treslo!
Trotl! Toliko, da mi nisi odščipnil prstov!
Zzzz - zzzzz! To so žive!«
»O, žive! ... Edi, a v panj ...? Namreč,
kako jih boš spravil v panj ...?«
»I! Z robcem vred jih zabijem notri!
Saj si menda videl, da še nisem pritrdil
zadnje stranice ...«
»Razvezati bi ga moral poprej!«
Vrstica 973 ⟶ 974:
»Aha!«
»Mhm! ... Lahko pa tudi ponoči, ko spijo, veš. Takrat jih iztresem iz robca in
panj hitro zabijem ... Seve, nerodno je,
ker je tema ... Slabo vidiš ... in me prst še zmeraj boli ... Nič ne skrbi! Da jih le imava in da se za silo pomirijo, ki me
iščejo ...!!«
Priletajo ... odletajo ... Že ves teden.
Edi je zamenjal zadnjo stranico s steklom
in jih često opazuje. Zanimivo ... Medu pa
nič - gotovo niso plemenite. Tudi prazna
gnezda so ostala prazna ... ali o tem rajši
molčim. Naj mar ugovarjam Ediju, da ose,
sploh živalce, ne znajo čitati ... in ne bi
listek pod vagonom prav nič koristil? Ne
vedo za novo stanovanje ... ne vedo novega naslova ... Smešno! - Ne, medu niti trohice ... še toliko ne, kolikor je za
nohtom črnega!
{{prelom strani}}
Zzzz – zzzzz – zzz! Čebelnjak poje, šumi. Sonce ga je ugrelo. Pred špranjami gneča, a ne pred vsemi. Drugo nadstropje je živo, to že to! ... tudi tretje nekako ali prvo ... no! Le kakšna zaspanka. Pokuka v božji svet, se splazi pa vzleti če, se sladostrastno pretegne, zazeha ... Oho! Pa ne, da jo zebe? Menda ... Vrača se odkoder je prilezla ... Ej! Poleti bo drugače! Suša ... žeja ...! Sonce vas bo našlo že dodobra budne na cvetih ... na travnih lističih, z rilčki zaritimi v hladno biserje! Megla da vas moti? ... Mene tudi! Tako se vlači kot bi se ji ne dalo! Od Barja sem, pa pod Gradom in skozi ljubljanske ulice, da je težko dihati in celo konji sopihajo, ki so vendar močni! Se vlači in postaja ob oglih ... v hribu se kot pajčevina zapleta v vejevje ... na polju pa Kleč še videti ni ... in če, potem se zdijo kakor nedokončana slika na umazano sivkastem platnu, visokem in prostranem ... napetem ali obešenem sam Bog ve kje.
Ko so lani rojile, se je obesila matica visoko gori v smreko. Darinkov stric se je moral pobrigati za živi gozd, ali mu ni šlo plezanje preveč izpod rok. Venomer so se ga oprijemale veje in smola tudi. Pipo v ustih, mrežo sredi obraza ... ha, kakor kakšen srednjeveški vitez! Močno sem si želel, da bi potegnil veter ... burja! To bi bilo veselja! ... Mukico bi bili morali poslati po čebele. Mukico! Hop-hop! In že bi bila v vrhu!
Muki je Darinkova veverica. Temnorjava, s precej oskubljenim repom, z živahnimi očmi in snežnobelimi zobki. Za skrinjo jo ima prikljenjeno, pa se Muki nič ne žalosti. Skače, se skriva ... in kadar ji je zadosti igre, se vsede na zadnje, med prednje oreh, zaviha nosek, da se pokažejo zobki ... in gloje. Se zdi kot bi se smehljala in me spominja na Zlatolaso. Tudi ona kaže zobke, kadar se smeje ... nosek navzgor ... rav kakor Muki!
Z osami ni torej nič. Samo gledati jih je odločno premalo. Edi je sicer na moč ponosen nanje ... pravi tudi, da se bo radi izpopolnitve, vpisal v »čebelarsko društvo«. Noč in dan čepi za panjem ter me vneto vabi – pa so mi čebele ljubše in jih občudujem marsikatero uro.
Zzzz-zzz-zzzz! Živahne so in kot da se veselo, samozadovoljno pozdravljajo. Na hlačah vse polno cvetnega prahu in se težko skobacajo skozi ozko špranjo v temačno zakladnico z neštevilnimi sešterokotnimi zabojčki v zadnji steni. ... Troti pa ... ti se vlačijo po vzletišču. Kratek sprehod pred sladkim kosilom ali bogato večerjo jim dobro dé ... za delo jim ni mar! Zvečer pokrokajo ... medice toliko, da se cedi z miz ... zjutraj spé, dokler se kateremu zljubi ... Ni ga, ki bi jim kaj branil! Prijetno življenje! Med, sam med! Ni čuda, da so orjaki!!
Nandi ga je vjel ... Previdno, Nandi! Kaj trota bi se bal?? ... Gornji del trupa med desni palec in kazalec, spodnji med leva dva prsta ... Darinko ga je po nesreči dregnil v komolec ...
Juuj! Čudovito! Kdo bi bil mislil! ... Na pretrganem delu spodnje polovice se je nabrala svetla, zlatorumena kapljica.
Med?? ... Edi pravi, zakaj ne, saj ne jedo troti drugega. Od jutra do večera, od večera do jutra ... Bojda celo spijo v medu ...
Naj mu verjamem?
Nandi je junak! Kapljico na mezinec, mezinec v usta ... sladak nasmeh ... njam-njam ... med!!
Še vedno neverni Tomaži? ... N-ja! ... Poskus znova ... Spet zlata kapljica, ki vabi!! ... Edi si jo je privoščil ...
Nedolgo za tem: Sedaj meni! ... Sedaj meni! ... Pred tabo sem na vrsti! ... No, no! Nikakega prerivanja! ... Pa če zmanjka trotov, hu??
»Packe! Tfej, kakšne packe! Sram vas bodi!« – Glas gospe učiteljeve. Rezek, trd, nič dobrega obetajoč. Bogve koliko časa nas je že opazovala! ... Prav nič čudnega, če je vse slišala in videla ... Ne bo se dobro izteklo, ne!
Kakor pribiti! Nandi je obdržal na ustnicah nasmeh, jezik mu živahno pleše ... še obliznil se je, on edini! – Edi napeto opazuje svoja nožna palca, ki molita krepko kvišku – Jožko je zardel do ušes – Darinko venomer mežika kot da se mu je kdovekaj zaletelo v to ali ono oko – meni se že po malem obrača želodec ... v ustih okus po slanem ... in čutim, kako bledim v lica ...
O, bilo je zares mnogo govorjenja, še preveč poučnih besed! Marsikatera trda je padla! ... Takole mučiti živalce ...! Nič usmiljenja ...! Za ušesa jo je treba, mularijo, za ušesa!!
Kar se medu tiče, se torej lahko obrišem. Vem, Zlatolasa ga ima rada ... bi se oblizovala, to pa to ... tudi obljubil sem ji ga ... in še kako trdno obljubil! Toda čebelnjaku se bližam z nekim strahom, s pritajeno zebnjo v srcu. Nič več se mi ne zdi prijazen, zagoneten, kakor pred par dnevi. Najrajši se mu izognem ... Spet opazujem z Edijem življenje za steklom ... Celo pod kostanje, ki ne bo dolgo, pa bodo vzcveteli, če jih poprej ne obgrizejo hrošči ... celo podnje, ki me vabijo in vabijo, nerad zaidem, Gospa učiteljeva trdi, sleherna lumparija se maščuje, in se bodo tudi čebele nam ... Torej?
Od daleč šum Save. Ni vetra, a breze venomer trepečejo. Moti me še ta njihov nemir, ta bojazen pred kdo ve čim! Odzvonili so zvončki, odtrobile trobentice ... Tu in tam pod bohotno, s klobasicami obloženo lesko še kakšna pozabljena vetrnica ... še kakšen obledel podlesek. Sveže preorana zemlja sproščeno diha in se človeku dozdeva, njena sapa je toplejša kakor zrak. Preko mastnih grud se zapeljivo plazi svilasta megla ... kot v pozni jeseni po telesih preugretih konj, ki si se jih usmilil s kratkim oddihom.
Zlatolasa je zares zlatolasa! V soncu so njeni lasje še svetlejši, še bolj zlatorumeni ... in žarki kot da se ne brigajo za nič drugega! Povsod jo spremljajo ... bo že, da so se zapleli v njene kite! So se zapleli in se ne morejo odtrgati od njih kot se je vanje zaplel moj pogled.
Medu še ni omenila.
Marjetice. Cekinček, solnčece na kratkem peclju, obkroženo s prijetno družbico desetih, dvanajstih snežnobelih, Zlatolasa jih previdno krade ... drugega za drugim. Ne dolgo, pa bo sončece osamljeno in golo!! ... Ustnice se ji gibljejo.
»Čemu to?«
»Da-ne-da-ne-da ... Čemu? Ne veš? Nekaj si misliš zraven in če vzdihne zadnji listič »da«, se ti želja izpolni ... Da-ne-da-ne ... Ne?? ... »Pa ne, no!« – In že pričenja isto igro znova.
»Zares? ... A kaj si želiš?«
»Zlatih uhanov! Pravih zlatih ... in torte kot ... kot ... kot Šmarna gora!«
»Uuuuu!«
»Veš: če bi imela zlate uhane, bi bila zares lepa in bi mi vsi rekli »gospodična« ... Aha!«
»Že, že! ... Ali kam bi jih zataknila?«
»V ušesa vendar!«
»Ko jih pa nimaš ...«
»O, imam! Tu pod lasmi, vidiš ...«
»N-ja ... Spodrezati bi jih morala seveda ... Lase namreč ... Zaradi uhanov, menim ...«
»Tudi bi! Ali samo ob straneh!«
{{prelom strani}}
»Škoda! ... Tako lepe imaš ...!«
»Res?« - V očeh dve topli iskrici.
Vrstica 1.059 ⟶ 1.060:
Sklanjava se k cvetkam, ki jih je vse
polno v travi. Tudi v najinih pesteh se jih
je nabralo ... in ni dosedaj še nobeden
potožil, da ga je zabolelo, ko sva preščipnila nitko, ki je nanjo pritrjen cvetoč životek ... Kot da se nama ponujajo: Daj,
vzemi še mene s sabo .... domov v toplo
sobo ... v kristalno posodo, kjer ni hladnih pomladnih noči ... kjer se mi ne bo
treba bati pekoče slane!
Vrstica 1.068 ⟶ 1.069:
»Ali prav zares! Nič ne lažem!«
»Potem nočem uhanov! ... Nočem jih,
ne!! ... Veš: in ti imaš plave očke! Da,
plave!«
»Ti pa se lepo smeješ! Kakor mala Muki! ... Jamica se ti dela v desnem licu ...«
»Mhm! Zato veš, ker mi manjkata tam
dva zobka. Poglej!«
»Uuuu! ... Kot kri rdeče ustnice ...!«
»Ti tudi!«
»Lepo obleko, seveda ...«
Jaz tudi. Le kratke hlače da nosim in
Vrstica 1.091 ⟶ 1.092:
»Mhm« - Zlatolasa se smeji.
Pa nič! ... Ali če imam jaz kratke hlače, nosi ona kratko krilce ... še preveč
kratko! In z otroci ne kanim ...
In brez klobuka da se razkazujem! Sploh
pa da še nisem zadosti močan ...
Ona še manj!
Da žalujem! Umazane roke in pod nohti
nič koliko črnega ...!
Kar! A njej visi vedno svečka iz nosa!
Dolga in lepo rumena ...!
Butico kakor krompir!
Vrstica 1.111 ⟶ 1.112:
Papigin nos!
Lase kakor slama! ... Točno: kakor
slama!
Kot volna, pa ne slama! In baržunasto
kožo! Vsi trdijo tako, naj si zapomnim
enkrat za vselej! ... Sploh pa ni, da bi se
prerekala s smrkavcem!
Niti jaz s smrklo!
Solze. Buuu-uu-uuuu! Da ni smrkla, marveč gospodična ... Buuu-uuu-uuuuu!
Odhaja. Uganil sem mami, v katerem
ušesu ji zvoni, pa ...
»Zlatolasa!!«
Vrstica 1.131 ⟶ 1.132:
O! Kolikor je zrekla ona meni, toliko sem
ji vrnil. Ne več ne manj ... in je bila
ona, ki je začela! Gospodična, ph! ... Da
sem slutil, bi se bil rajši lotil »Martina
Krpana« ...!
Počasi, počasi prestopa z ruše na rušo.
Gospodična se boji za čeveljčke ...! Čemu je neki obstala? Mar meni, da jo bom
prosil odpuščanja? No, to se moti! Naj
raje pomisli, kdo je kriv ... kdo je začel! Ha, jaz že ne!
Obrnila se je. Prst v ustih ... tudi za solze sem prepričan, da se še niso posušile.
Par besed.
Ne razumem je; cel travnik naju deli ...
Prosim?
»A med? ... Nanj si kajpak pozabil,
hm?«
Vrstica 1.156 ⟶ 1.157:
Morija!
Zaman stikam za povedkom, prilastkom, za povednimi določili. Ni papana, da bi mi malo, vsaj malo, pripomogel ... ni ga in ni mame, a v meni kot da je vse zastalo, kot da so se pokvarile, jenjale gibati tiste priprave v glavi, v možganih, tam za čelom nekje ... kot da je prenehala živeti tista mehka rožnata stvar, ki je razen kokšje, še nisem videl.
Noče mi izpod rok, za nalašč noče, in
vam zakaj! Z veselo druščino sem se dogovoril, da se, ob petih že, sestanemo ...
Hm! Bi se rad obširnejše izpovedal, ali
sem prisegel, da ne bom zinil nobene, dokler si ne bomo na jasnam: bo-li stvar
uspela kakor želimo ... ali nemara izpodletela kot marsikatera doslej. Niti
besedice! ... To pa to: obeta se veliko
presenečenje! Ljudje bodo strmeli ... in kar se občudovanja tiče ... Zares sijajno!
Pod kuhinjsko omaro sem ga stlačil, daleč podnjo. Je Edijev neprimerno lepši - iz svilenega papirja! - pa je zato moj trpežnejši, cenejši. In če nameravamo zgraditi ogromnega, najmanj deset metrov
Vrstica 1.172 ⟶ 1.173:
večjega bi takoj iztaknila mama, zato mora biti majhen. Prisega ni karsibodi!
Ob petih ... sedaj pa je pol petih. Bi
moral pohiteti, čakali me gotovo ne bodo ... Povedno določilo ... Časa? Načina?
Hm! Karkoli napišem, se mi ne ujema!
Se trkam po čelu: naj se vendar prebude
Vrstica 1.183 ⟶ 1.184:
- daljši hitreje, krajši počasneje - merita čas in ga potiskata v pozabo, ne meneč se zame, ki bi ju rad poprosil, nikar tako
slepo in brezsrčno! V šoli so nam povedali, da je ura pravična, in jim verjamem,
dani sem sveto prepričan o nasprotnem. Hiti, kadar doživljam kaj lepega ... hiti zvečer, ko mi zmanjkuje časa, ko čitam in se
mi še ne ljubi v posteljo ... hiti, kadar
imam na vesti ta ali oni greh in mi je
mama za sveto obljubila, da ga bo razodela papanu, ko se bo vrnil iz službe ...
se vleče po polževo v šoli ... tudi pred
prazniki, ko se pečejo potice. Vsa kuhinja
diši po njih ... rajsko nebeško diši, da se
mi cedijo sline. Pogleduje mama budilko - le uro, ne več ne manj, jih sme golicati vročina, sicer bi se prepekle in zbogom užitki ... pogledujem tudi jaz, a
stvarca z dvanajstimi številkami ter dvema kazalcema kot da se boji za tistih
par ... za borih šestdeset minut! Vendar
verjamem gospodu učitelju, ura je pravična. Meri čas in ga meri vsem enako ...
ga meri, če jo opazujemo ali ne.
Vrstica 1.199 ⟶ 1.200:
Nemirna je ... in kakor je čudno sestavljena, je dobro preračunana. Natančno!
Zobček preveč, zobček premalo, ščepec
prahu ... in že je vse narobe. Se vstavi in
nič ne pomaga dobrodušno prigovarjanje,
nič ne koristi, če jo nagibaš, jo postavljaš
na glavo in stresaš - spočetka obzirno,
potem okrutno ... nobenega uspeha, če jo
še tako navijaš! Ob takih dneh zapozni
mama s kosilom, z večerjo ... ali dirjam
v šolo po malodane izpraznjenih cestah.
Res, nič ne pomaga ne to ne ono. Jo lepo
Vrstica 1.211 ⟶ 1.212:
Pa ne vedno. Kadar je papa dobre volje,
pljune v roke. Budilko med kolena, jo odpre zadaj ... uh! koles, da se človeku zavrti pred očmi! Jih sname drugo za drugim,
kazalce tudi, zloži drobnarijo previdno na
mizo in ne smem s prsti preblizu. Da ne
zaupa »takim fantičem«! Prepiha sleherno špranjo, tu pa tam malce popili, potolče ... dobro zalije z oljem in se potem mama še ves teden jezi, da ji je zamastil prt
ali mizo in bo imela dela, kolikor ni vrednih deset budilk. Ah so taki dnevi zanimivi, nekako praznični, vsaj zame.
{{prelom strani}}
Ni dolgo, kar jo je spravil v red. Sicer
je mojster ... toda danes ura silovito hiti. Prehiteva! ... Nemara je bilo preveč
olja, mogoče tudi ...
Namreč, odkar vem, da nima v sebi vseh
kolesc, ji ne verjamem preveč, jo gledam
z nezaupanjem. Ne da se jezim nanjo ...
saj se tudi na človeka ne smem, ki mu
manjka v glavi, toda ura bi morala biti
pravična! Seve: papa je posegel globoko
v nje notranjost, v njeno dušo ... in dvomim, prav zares dvomim ...
Papa: uro med koleni - mama: večerja
da je že nared, naj torej pohiti!
In popa hiti. Kolesce za kolescem izginja v pločevinasti škatli. Veliko ... debelo ... tanko ko papir ... kakšen vijak zraven ... prožno peresce. Ni tako enostavno!
Mu pobegne drobnarija, ki ji ne vem imena, izmed prstov ... hop-hop! v zagonetne
špranje ... išči jo! Stresa, trka s prstom,
da vse šklepeče in sem v skrbeh zanjo, boli še kdaj pravična.
Hiti, je nejevoljen, da mu drhtijo prsti. Mama ga vzpodbuja, češ: Večerja bo
hladna! ... pa kakor da ni lačen ... kakor da se je z uro ustavil tudi čas. Se je
ustavila zgodaj popoldne in je še zmeraj
zgodaj popoldne ... do večera in večerje
bo morala še precej odtiktakati.
Hvala Bogu! Kazalci so na mestu ...
tudi zadnjo plat je zaklenil. Navija jo ...
šklink-šklink ... in že: Tik - tak - tik
- tak! Veselo, razposajeno, kakor da ni
bila nikoli bolna.
Vrstica 1.253 ⟶ 1.254:
»Česa?«
»I, kolesc ... Celih sedem!«
»N-ja! ... Hitel sem, hitel ...!«
Nič se mu ne zdi čudno, da ura navzlic
vsemu lepo teče. V škatlico z zobatci, da
se ne izgube in bodo pri roki za to ali ono
priliko ... in na omaro z njimi!
Hm! Sedem jih je, le sedem. Premalo
celo za drobceno zapestno ... Ali če se papa še enkrat loti budilke, če mama spet
začne siliti, naj čimprej dokonča ... bi se
znalo zgoditi, da jih preostane še nekaj!
Bi jih že sestavil - tega sem, onega tja,
O, bi, bi! Potrebna mi je tiktakarica še
kako potrebna, pa se mama vedno izgovarja, počakam naj, za birmo da jo dobim.
Hm, za birmo ... Kje je še birma!
Mama meni, da je dobila budilka mlade,
čisto resno, nič nasmeha, tudi v besedah
nobenega sumljivega prizvoka. Da je še
katera pri hiši, pa semtertja majhen popravek ... in bi jih bilo za leto dni najmanj kolikor Edijevih zajcev!
Z otroki je sploh križ, to sem slišal in
preslišal že neštetokrat. Ni dolgo, kar sem
radovedno poizvedoval, kdaj ... odkar je
izrekla mama svojo sodbo o uri ter preostalih kolescih, se dušim v vprašanju, kako se rode? - Ne, da mi bodo toliko in
toliko trdovratno rojili po možganih, se
nisem nadejal! ... in budilka ... Mlade
da je dobila, hm! Mar tudi ona?? ... Za
otroke vsaj šepečejo, da jih nosi štorklja;
skozi dimnik da jih spušča v hiše ...
»Jih nosi ... ali odkod??«
»Iz skritega jezera ... Na velikih listih
spančkajo in v trsju ... Ga dene v culo
in prinese ...«
»Pa zakaj skozi dimnik? Ne bi bilo pripravnejše skozi okno ...«
»Okna so pozimi zaprta, zamrznjena ...
dimnik nikoli!«
»... ali pri vratih?«
»Kadar ni nikogar doma, jih zaklenemo
- štorklja pa nima odveč časa!«
»Aha: ... A kdaj, praviš, da se je rodila mala Lili? Dopoldne?«
»Dopoldne.«
Vrstica 1.314 ⟶ 1.315:
»Menda.«
»Črna je morala biti ... umazana ...
Uboga Lili! ... Kot dimnikar!«
»Oprali so jo!«
»Uuuu! Opečena tudi ...!«
»Čemu opečena?«
»I, če je pa priletela na samo žerjavico ...!«
»Najbrž že ni, ker ... ker ... Reci
rajši po pravici: Kdaj kaniš nehati s temi
neumnostmi?«
Sicer pa niti Edi ne vé mnogo več. Nekaj že, namreč to, da so ob vznožju dimnika vzidana za ta namen posebna vratca
in bi mu verjel, da niso, kakršna so: sajasta, zarjavela, da se Bog usmili! Se kadi izza njih ... in ko jih je zadnjič gospodar odprl, sva imela oba solzne oči.
Starejši so srečni. Vse vedo, vse uganejo. Prav uganejo! Še pred Božičem so
trdili, štorklja nas bo obiskala. Za Radka
da ga bodo krstili, če bo fantek ... sploh
da mora biti fantek! - Pa je priletela
dolgokljunka ponoči; gotovo se je zmotila, ko je izbirala po ribniku ... in je gospa - kaj vem kje, če ne v štedilniku!
našla punčko ... Zadrega z imenom ...
Hitro pratiko v roke! Porcijunkula - pretežko ... Špela - prestaro ... Žefa -
prenavadno ... Lili naj bo, in mirna Bosna, ker je še čisto majhna in se bo daleč
slišalo, kadar jo bodo klicali, pa tudi moderno je!
Vrstica 1.346 ⟶ 1.347:
Majhen je in skrbno skrit, vendar dvomim, če mi bo uspelo, potegniti ga izpod
omare in ga pretihotapiti, ne da bi mama
kaj videla ali povprašala. Smola: malo poprej se je vrnila z butaro drv v naročju! ...
Bom že moral izginiti ko kafra, ko je ne
bo v kuhinji ... tudi vžigalice bom moral zmakniti tedaj in v pripravnem trenutku. Teh vem, da mi ne bi zaupala, najsi
bi jo še toliko moledoval. Vžigalice da niso
za otroke: nešteto nesreč se zgodi po nepotrebnem ... saj se menda še spominjam, kaj mi je prečitala zadnjič iz časopisa: bratec in sestrica sta se igrala z nevarnimi klinčki, ki potegneš z njim po
škatlici, pk! se vname in veselo zagori ...
pa je veter zanesel plamenček v sestrino
krilce in ... Umrla je, da! ... Toda vžigalice nujno potrebujemo ... in navsezadnje: nisem več otrok! Pazil seveda bom,
to že!
Veliki kazalec se je približal dvanajsti,
mali bulji v petico. Edino ura bi me še
mogla rešiti ... če bi se ustavila in bi
se ustavil z njo tudi čas. Nobeden ne bi
opazil, da se je zgodilo kaj posebnega: nobeden ne bi starel, Edi, Darinko, Joško bi
me morali čakati ... kakor bi moralo
čakati solnce, noč in zvezde in mesec -
pa se še zavedli ne bi, da me čakajo ...
a jaz bi v mirnem razdobju lepo dokončal
nalogo, hm! Saj bi mi bilo vseeno, če bi
vedel, kam bodo odrinili! Na polje, to gotovo ... Pa je polje prostrano!! Ne bom
jih našel, če se zares ne ustavi ura in čas
z njo ... ali če jih takoj ne poiščem ...
Vžigalice so že na varnem. Mimogrede
sem jih smuknil, brez najmanjšega vznemirjenja in naglice. Mami sem pokazal
nalogo ... Posrečilo se mi je najti prilastek, mislim tako, zagotovo pa ne vem
in bi ji bil hvaležen za kakršenkoli nasvet ...
»Mene vprašuješ? Čemu hodiš v šolo?«
Vrstica 1.379 ⟶ 1.380:
»Ali mama! Gospod učitelj je rekel, da
nam morajo domači pomagati. Če česa ne
vemo! ... Morajo, mama!!« - Niti zavedel se nisem: roka, ki sem jo položil
mami krog vratu ter jo s komolcem oprl
ob rob štedilnika ... Nekaj je padlo! ...
Vžigalice!! Poberem ... in smuk! »Sem
torej prav napisal?«
»Naj oceni gospod učitelj! ... Povej rajši, kaj skrivaš v žepu?«
{{prelom strani}}
»Ah, nič ...! Povedka ...«
»Pokaži!«
»Čuden stavek, mar ne, mama? ... Nima povedka, čeprav ...«
»Pokaži, sem rekla! Ne slišiš dobro?!«
Vrstica 1.398 ⟶ 1.399:
»Roko iz žepa! Oho, oho! Temu
praviš ti »nič«? ... Si pozabil, kaj sem
te prosila?«
»Ali zares ne vem, mama, kako so prispele ...«
»Molči! Ne laži in ne delaj mi sivih
las!«
»Povedek, mama ...«
»Pojdi mi izpred oči!«
Vrstica 1.416 ⟶ 1.417:
Zmaji so se nam povzpeli visoko. Edijev,
najmogočnejši, kraljuje nad mojim in Jožkovim ... bi najbrž še nad marsikaterim ...
bo tudi nad Darinkovim, ko se mali, dolgolasi mislec vrne iz šole in spusti krhko
stvarco z dolgim, pisanim repom v sončno svobodo, ves drhteč v napetem pričakovanju.
Sosednji se nam smejijo, češ pomlad ni
čas za zmaje ... sploh da ni pripravnega
vetra - ali si mislimo svoje. Ko bi le
vedeli, kakšni božanski načrti nam rojé po
možganih ... ha, to bi bilo razrogačenih
oči in široko odprtih ust, začudenja polnih
in nezmožnih izreči besedico, razen tiste,
Vrstica 1.433 ⟶ 1.434:
dela ne sitnosti nam ne zadajejo, ki so se
z lahkoto dvignili soncu naproti in ki jih
zavidno spremljajo naši pogledi. Neenakomerno se pozibavajo v sunkih vetra napenjajo uzde, hoteč pobegniti še više ...
bog vé kam bi jih zaneslo, če bi se nit pretrgala! Edi je narisal svojemu oči, usta,
nos ... vse se je zabrisalo. Vidim le svetlo
rdeč madež v plavem morju ... madež, ki
se manjša in manjša ... izginja ... in ga
bomo zaman iskali, ko poreče klopčič: Dovolj!
»Najmanj pol kilometra, je je visoko! ...
Hu! A vajina?«
»N-ja ... Moj ni pravilno uravnotežen ...«
»A moj ima pretežak rep ...«
»Kaj rep! Zanič je! ... Sploh je vsak
zmaj iz časopisnega papirja velika reva!«
»O! Niti tvoj ni bog ve kaj! ... Pa se
obesi nanj, če si upaš!«
»No, konjske sile res nima ... ali ko
zgradimo večjega, ha! V oblake ga pošljemo! ... Spodaj košarico, vanjo Gustlovega
psa ... in hajd v nebesa!«
»Če ti ga posodi ...?!«
»Kaj pa se mu more zgoditi? - Nič!
Le uši bi mu bilo treba izčesati, sicer dvomim, da bi se zmaj hotel in mogel dvigniti! ... Bi riskiral našega Princa, ali ga
je zares škeda! Je stare in plemenite pasme ... tudi mu je konjač pred kratkim
spodrezal ušesa - in od takrat grize! ...
Da, Princa bi bilo škoda ... ali Leona? ...
Edi ima prav. Leonu - Gustlov pes namreč sliši na to dokaj nenavadno ime - se
Vrstica 1.470 ⟶ 1.471:
telebnil kam na trdo, toliko dlake mu je
narastlo! Sevé: v dlaki naseljenim ušem
bi ne bilo najlepše! Če smem verjeti Ediju, bi jih bilo do zadnje konec ... bi si
polomile tilnike in storile bridko smrt.
Strašno! ... Pa brez skrbi! Še nimamo
zmaja, ki bi zmogel dvigniti ter ponesti
Leona, kamor si želimo sami ... tja pod
oblake, pod sonce, od koder je zemlja malo
večje mravljišče, hiše igrače, Šmarna gora
kupček peska, Sava neznaten potoček ...
Takega zmaja še nimamo, kakor obenem
dvomim, da bi kdaj mogli pregovoriti Leona na nenavadno potovanje. Tudi on grize ...!
Pod oblake, k soncu! Ko sva z Darinkom
prebirala povest »Polet na Mars«, me je
zgrabilo. Z raketo v svet ... brzina, kakršne si niti zamisliti ne morem ... beg v
neznano ... med zvezde, ki jih je včasih,
da človek ne ve, katero bi pogledal, katera
je svetlejša, živahnejša! Bi si izbral najlepšo, najpripravnejšo, zavrl stroje ... pa
hop! nanjo! ...In poprej šele, še pred poletom! Vsi bi se zbrali ... belo oblečene
deklice in gasilci z godbo na čelu ... vojaki s puškami ... splohvsi iz šentflorijanske doline ... stražniki bi mirili ... ah,
sanje! Ko bi ne bile zvezde tako neznansko
daleč! Dolgo dolgo potovanje ... par mescev, nemara celo let ... poln koš domotožja ... Premlada sva še! Zadovoljna bi
bila, če bi se nama posrečilo preleteti s
strehe na streho ... dvorišča na polje ...
Rakete ... Lani na Komarjevo nedeljo
smo se jih nagledali! Nekatere so divje pokale, iz drugih se je visoko gori porajalo
žareče snopje ... rdeče, zeleno, belo. Bajno! Ko se neka ni hotela vžgati, so jo drezali in drezali ... pa všic! ljudem pod noge ... in je bilo vpitja, kričanja, tudi kakšna solza. Je pobegnila pod paviljon, kjer
so prodajali klobase ... so jo iskali, našli,
ugasnili ... in ko se je vznemirjenje poleglo, je manjkalo v loncu pol klobas. -
»Nič za to,« so rekli, »Komarjevo je!« -
Ali te rakete gotovo niso, o kakršni pripoveduje povest. Raketa iz povesti je jeklena, votla in podobna velikanskemu jajcu ... Hm, jajcu ...! Jeklena ... Težka šele, težka! A niti navadno jajce: ga postaviš na mizo in čakaš, čakaš, čakaš ... čakaš do sodnjega dne - ono pa nikamor in
še najmanj v zrak! Kakšne sile ...
Parni stroj! Darinko nekaj ve! V raketi
da je prav gotovo sila močan parni stroj!
Sopiha na vse pretege in se poti ... obrača
nekakšen vijak - mu pravijo menda propeler - in ni propeler nič drugega kakor
malo večja vetrnica, ki reže zrak ...
»Zrak reže? ... Kako reže?«
»I, reže! ... Šk, šk-drrrrr-drrr-šk-šk ...
Veš: na steni šolskega hodnika imamo natančno sliko parnega stroja, pa bi lahko ...«
Ta »reže« me reže! Že v povesti sem našel nekaj podobnega ... in tudi Edi trdi,
da vijak reže zrak ... Pri aeroplanu na
primer. Da ga reže ter meče pod samofrčeva krila ...
»Meče?« - Sedaj še to!
Vrstica 1.524 ⟶ 1.525:
»V kosih?«
»Butl! ... In ko je zadosti narezanega,
zrakoplov lepo odplava ...«
»Hm! ... A zmaj?«
»Zakaj se dvigne, misliš? N-ja ... Ker
piha veter!«
»In če ni vetra?«
»Če ga ni? ... Veter je prav za prav
vedno ... ali če ga slučajno ni, takrat pač
zmaj reže ...«
Nesrečni »rež«! - Pa kakorkili: vse
nas je prevzela želja, da bi se mogli malce
privzdigniti - vedno po nogah je že dolgočasno! Stikamo glave, razmišljamo s prsti na čelu ... sleherni ve nekaj ...
{{prelom strani}}
Zmaj je bil Edijeva zamisel - Nandek
Vrstica 1.546 ⟶ 1.547:
zatika slamice ali trščice zadaj v harmoniko in jih spet spušča.
V hroščevem letu smo ... in jih je, da
zvečer vse šumi, brni. Preletajo s polja v
gozd; kar noče biti konca skrivnostnemu
preseljevanju, ki mu ne vem vzroka. Jih
že čez dan vse črno, ali spijo ... in če katerega pogolicaš, se zvali z lista pok! na
hrbet in drujoha naprej kot da se ni zgodilo nič. Zares jih je ogromno in so nam
celo v šoli nasvetovali, naj jih pobijamo,
pobijamo, pobijamo ... v vrhove kostanjev smemo, kar ni karsibodi! Joj, to je
veselo visoko gori v krošnji, ki padajo z
nje kot zrele hruške ... na polju pa sem
jih iskal med travo, po razorih, v Klečah,
a nikjer nobenega. Odkod priletajo? Kje
se skrivajo? ... Zvečer šele! Mame s predpasniki, očetje z lopatami, mi, najmlajši
kar z rokami ... spravljamo jih na oni
svet s takim divjim, zagrizenim navdušenjem kakor bi Turke, če bi nam vdrli v
deželo. Sosedovi so jih nalovili zvrhan sod, jih polili s kropom - potem so pogosili z njimi kokoši. Ni jim preveč taknilo. Petelinu še nekako ... ali harem in
pomladek sta se davila, da se je celo meni obračalo.
Nandek mu je zataknil slamico v tisti
meh zadaj ... Spretno, da ni majski niti
zajavkal ... Ugriznil? ... Ha! Tudi če bi!
Nandek je junak! Še Leonu bi zataknil šop
slame, ali se ne izplača. Ščene ne bi moglo
odleteti ... kvečjemu bi mahalo z njo kakor z repom. Hrošček pa odleti!! In leti,
leti ... dokler mu ne odteče kri!
»Saj je nima..!«
Vrstica 1.576 ⟶ 1.577:
»O, ima! Samo hladna je, ledena!«
Nemara res! Včasih zvečer, ko ves gorim krvoločja, se mi vsede kakšen na lase ... lepo pristane ... utrujen je ... pa
po vratu za srajco, brrr! Človeka strese in
pretrese od glave do pete, še kihne povrhu kot da se je zares prehladil ... kot
da se je nekdo spomnil in objestno spustil
piijateljčku pod obleko, na golo, košček
Vrstica 1.587 ⟶ 1.588:
jim ni nerodni privesek v nobeno breme.
Nandek sanjari: Božansko bi bilo, če bi
jim mogli ponoči zatakniti pod rebra goreče vžigalice ...
»Bolelo bi jih ... Peklo ...!«
Da ne. Edi, ki se nama je pridružil, trdi, da se jim ne bi moglo zgoditi hudega ... in če je on uverjen ...! Zelo zgodaj
bi odrajžali na polje, jih polovili kakšen
tisoč ter priredili baklado ali kakor se že
reče, kakršne ni videlo človeško oko! Le
vžigalice bi potrebovali ...
Jih - mimogrede povedano - imam!
Me je mama sicer spregledala, tudi oštela zaradi njih ... postavil sem jih, kjer so
bile, na štedilnik ... a ko ni pazila, sem
jih spet zmaknil. Tokrat brez smole! Nemara prav zaradi tega, ker sem jo užalil
in je pogledala vstran, ko sem jo poprosil:
Vrstica 1.606 ⟶ 1.607:
Danes še ne bo baklade. Morda jutri,
pojutrišnjem. Preveč smo zaverovani v
zmaje ... in ko se vrnemo domov, nameravamo v Jožkovi drvarnici premleti nekaj prav posebnega. V Jožkovi zato, ker
je dokaj prostorna, pa tudi ključavnico
ima ... ogromno, kakršne svoj živi dan
nisem videl. Pravi, da je »patentna« in
da je ne bi zlomila dva Goljata z dvema
Samsonoma, - prej bi se podrla cela
stavba. Malo jo stisneš - že je zaklenjena ... odklene jo velikanski ključ, težak
tudi, da vedno uganem, v katerem žepu ga
Jožko nosi. Danes ga ima, na primer, v
levem: leva hlačnica mu malodane za ped
prekaša desno ... Zaklenili se bomo in
bomo prav, prav tiho, da živa duša ne izvé
za važno skrivnost ...
Skrivnost ... Nandek jo je sprožil, kakor je majhen! ... Če more hrošček nositi
slamice - čemu nam ne bi pomagal
vleči zmaja?! ... Velik zmaj s sto vpreženimi krilatci bi potegnil v višave Leona ... na še večjega s tisoč majskimi bi
se lahko obesili mi ter zaplavali pod
sonce ... kamor bi se nam zahotelo!
»Aj! Le hi! bi jim zaklical ...«
»Gi! ... Ne?«
»Nak! Hi!«
»Pa hi!« no ... Če bi te sploh razumeli.«
»Hi! razume vsaka živina! ... Bi za jahal
zmaja, zgrabil bič, zarobantil nanje ... in
že bi se znašel nad Rožnikom!«
Pa je treba zamisel poprej narisati.
Točno in v pravilnem merilu ... sleherni
živinici svoje mesto ... pa uzde, sedež in
tako dalje, in tako dalje. In ne sme te
risbe, tega važnega načrta videti nobeden!
Zmaje smo pospravili. Zadovoljni smo
z njimi, Edi še celo. Hitimo domov ... in
se bolj in bolj bojim, da ne bi srečal mame. Ne toliko zaradi vžigalic, kolikor me
skrbi, da bi ji moral izdati, kaj kanimo.
Ali ima tako ostre oči ... ali tako globoko vidi ... ali zna čitati misli ...? Me
povpraša nenadejano, nedolžno in se prej
ali slej zaletim. Sam ne vem kdaj, pa se
že smeje, jezi ... kakor pač nanese. Prav
vsako skrivnost mi izmami, izvleče, najsi
jo še tako skrbno skrivam!
Vrstica 1.666 ⟶ 1.667:
»Predvsem: koliko hroščev?«
»Tisoč! ... Nariši! ... Najprej zmaja,
nato mrcine!«
Rišem. Črta pokonci, črta počez ... Slabo vidim. Sonce je komaj zašlo - v drvarnici je tema ... Edi mi sveti ... V vsakem žepu nosi po škatlico vžigalic!
Nadaljujem: črta počez ... niti ... svileni papir ... hrošči ... uzde ... sedež ...
rep ... Edi z bičem ...
»Zvečer pričnemo z lovom.«
Vrstica 1.678 ⟶ 1.679:
»In kam z njimi?«
»V zaboj! ... V pokrov par lukenj, da
ne pocrkajo, in šop trave za večerjo.«
Pogovor teče. Ne vidim ne Edija ne Jožka ali slišim ju ... in kot da so njune besede žive! Prav pred očmi mi pleše čudna priprava, ki naj bi z njo pokukali za
deveto goro.
»Ne bi bilo napak, Edi, če bi letalo poprej preizkušali ...«
»Čenče! Škoda časa! Stvar je vendar
jasna ko beli dan!«
Sklenjeno torej! Nalovimo krilatcev ...
tisoč jih ujamemo! Vsem zanke krog vratu ... drugega k drugemu ... lepo po vrsti kakor stojijo hiše v Trsti! Že danes
jih nalovimo, danes zvečer! Previdno seveda, da ne polomimo kateremu nog, kril,
da mu ne zmečkamo glave ali raztržemo
Vrstica 1.697 ⟶ 1.698:
Psssst! Glasovi na dvorišču. Razburjeni,
skrbeči. Prisluhnem: tri mame, ki nas
iščejo ... in je moja čisto blizu!
Kje neki spet tičimo?
Vrstica 1.709 ⟶ 1.710:
Moje ne bi skrbelo toliko, da nisem
zmaknil vžigalic ... Glej, glej! Uganila je!
Sam križ da da ima z mano. - In spet pripoveduje kar je nedavno čitala v časopisu.
{{prelom strani}}
| |||